Odklenjeno

»Že zdavnaj bi morale štrajkati!«

Pohvalimo se lahko z gospodarsko rastjo, ekonomske analize kažejo, da je brezposelnost nizka, da imajo ljudje več denarja in bolje živijo. Zakaj torej toliko nezadovoljstva med slovenskimi državljani? Zaposleni smo, to že, in plača tudi je, ampak ali se da živeti s 600 ali 700 evri? Se, a prekleto iznajdljiv moraš biti. Ker ti drugega ne preostane. Toda duh je ušel iz steklenice, pravi prva sindikalistka v državi, in v sredo se bo zgodila največja stavka v zgodovini Slovenije, saj se ji bo pridružilo kar 16 sindikatov javnega sektorja.

Polemikam v javnosti glede stavk nikoli ne bo konca. Toda resnici na ljubo: ali lahko rečemo pomočnici vzgojiteljice, ki je za 700 evrov odgovorna za naše največje bogastvo, in medicinski sestri, ki za tisočaka gara petke in svetke, ter kuharju, ki za minimalca kuha šolarjem in malčkom v vrtcih, da so pohlepni? To je boj za dostojno plačilo in v primeru medicinskih sester spremembo kadrovskih normativov. Delajo na robu moči, nekatere oddelke bolnišnic pa bi bilo treba zaradi pomanjkanja medicinskih sester zapreti. Dogaja se, da je v bolnišnicah v nočnih izmenah ena sestra na 30 bolnikov.

Premalo nas je
V naših bolnišnicah je zagotovo premalo kadra – tako srednjih kot diplomiranih medicinskih sester, sta nam povedali sogovornici. Medtem ko smo še pred leti poslušali o nezaposlenih medicinskih sestrah, se zdaj dogaja, da se na razpis za pet delovnih mest javijo zgolj tri kandidatke. Srednja medicinska sestra Irena, ki dela na porodnem oddelku ene izmed splošnih bolnišnic, je povedala, da v njihovem kolektivu vlada razumevanje, vendar se diplomirane in srednje sestre med sabo gledajo grdo samo zato, ker srednje sestre velikokrat opravljajo tudi delo diplomiranih. »Ampak zakaj?! Ker nas je obojih premalo! Nobena se ne izmika delu. V roku petih let jih bo šlo osem v pokoj, v dveh letih pa smo dobili zgolj dve mladi kolegici. Mladega kadra ni! Poznam tri medicinske sestre, ki so šle na delo v sosednjo Avstrijo, delajo kot negovalno osebje v domu starostnikov, kar je veliko manj odgovorno delo, plača pa je od 1800 do 2000 evrov.«
Po besedah predsednice Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Monike Ažman, se je velik preskok iz preobilice v pomanjkanje kadra zgodil v zelo kratkem času. Do lanskega novembra so izdali že 220 potrdil o dobrem imenu, ki so nujna za zaposlitev medicinskih sester in zdravnikov v tujini. Naše plače ne pritegnejo niti hrvaških medicinskih sester več.
Irena za 29 let delovne dobe na mesec prejme 1050 evrov neto plače (potni stroški in malica pridata še 70 evrov) – za to plačilo pa mora opraviti turnus, ki zajema: popoldansko in dopoldansko delo, sedem nočnih, kar pomeni tudi dva delovna vikenda –, ob sobotah in nedeljah delovniki trajajo 12 ur. Delovne in proste dni v mesecu zelo težko načrtuje vnaprej. »Velik problem je, ker je mnogo sodelavk starih čez 50 let in še vedno delajo nočne, tiste pred upokojitvijo si morda skušajo dvigniti povprečje za pokojnino, ampak dejansko je za telo ubijajoče, pri plači pa se premalo pozna. Takih, ki bi delale nočne, je vedno manj – delaš čez vikend, dobiš 50 evrov več, a si dobesedno iztrošen.«
Na njihovem oddelku, kjer mora kot dežurna sestra poskrbeti včasih za pet, drugič pa kar za 20 porodnic, jim manjkajo vsaj tri medicinske sestre.

Stavka je nujno potrebna
Z nestrpnostjo in upanjem razmišlja morebitnih rezultatih stavke. »Če se ne bodo spremenili kadrovski normativi, bomo povsem izčrpane. Tako srednje kot diplomirane sestre pri nas delamo na robu svojih moči.« Med letošnjimi božičnimi in novoletnimi prazniki je delala tako 25. kot 26. in 31. decembra – vsakokrat po 12 ur. Razlika v plači med tistimi, ki so delale, in tistimi, ki so bile doma, pa je bila zgolj slabih 100 evrov.  
Irena meni, da je stavka nujno potrebna – in to že nekaj časa. »S plačo 1000 evrov bi bila zadovoljna, če bi delala samo dopoldne in popoldne, za tako naporno izmensko delo v petek in svetek pa se mi res zdi premalo. Naše delo bi moralo biti višje ovrednoteno.«
Svoj poklic ima sicer rada, dela na krasnem oddelku, a bi se v mladosti z današnjim vedenjem morda odločila drugače ali pa bi izbrala delo v ambulanti zdravstvenega doma. »Še posebej zdaj, ko grem proti 50. letu, sem slabe volje, saj se zdravstvene tegobe kopičijo. Še pred petimi leti med sodelavkami ni bilo skoraj nobene, ki bi zaradi prehlada šla na bolniško. To se je zdaj začelo dogajati, saj smo preveč izčrpane, in edini način, da si spočiješ in opomoreš, je bolniška. Pogoste so tudi bolečine v hrbtenici in treba je misliti nase, čeprav je težko, saj veš, da bodo kolegice na delu nasrkale. Ampak ne gre več, turnus je ubijalski.«

Jok, beda in minus na računu
Tudi časi se spreminjajo in bolniki so veliko občutljivejši. »Včasih se niti nasmehnem ne prav,« se čisto malo potoži. Prav tako so bili odnosi z zdravniki v preteklosti veliko bolj sproščeni, kot so sedaj, ko je vse bolj »uradno«, ni časa poklepetati, zgraditi bolj prijateljskih odnosov. »Zgolj ob koncu leta se malo podružimo.«
Odnosi so marsikje problem. »Namesto da bi držali skupaj, se prepiramo med sabo,« pravi ena izmed medicinskih sester v debati s kolegicami na družabnem omrežju. Zdi se ji zdi škoda, da nekdo ne snema njihovega dela. »Svojo plačo si krvavo zaslužimo, ko pa te začne izdajati zdravje, si le še tehnološki višek. Želela sem si v ta poklic, a zadnjih nekaj let želim le stran. Dosti imam filozofiranja o tem, da bo bolje. Pokrijem kredit, položnice in grem nekajkrat v trgovino, pa sem že v minusu.« Daljših bolniških odsotnosti se bojijo, saj bi njihove družine komaj preživele.  
Njena kolegica ji pritrjuje: »V dežurstvu sem v službi 28 ur, stran od družine, zgarana, ne vem, ali bom prišla varno domov, potem pa sem sama na oddelku s sveže operiranimi – ena z 20 pacienti! Kdo govori o kakovosti?!« Nato ob plačilnem listu doživi občutke popolne bede, plača račune, posojilo in ji zmanjka za gorivo. »Si to zaslužimo za požrtvovalnost in veliko rešenih življenj?« Tudi druga kolegica, ki je v dežurstvu odgovorna za 100 bolnikov, ji pritrdi, da pogosto ne ve, kako se bo tako utrujena varno pripeljala domov. Kot diplomirana sestra opravlja še delo srednje, pa še papirologija jo čaka. Na plačilni dan se zjoče in gre naprej.

Zgarane in obupane
Diplomirana medicinska sestra, sogovornica, ki želi ostati neimenovana, potrdi, da plača diplomirane medicinske sestre niti ni tako slaba, dobi približno 1300 evrov bruto (950 neto). »Ampak med sedmo in 15. uro ne morem niti predahniti, malico si v usta zbašem v desetih minutah, in skoraj nikoli ne končam po osmih urah, saj je treba še marsikaj postoriti. Zdravnik ve, da mi moralna in etična drža, skrb za sočloveka, ne bo dopustila, da pustim delo in odidem. Tri sestre na oddelku dobesedno pocrkamo. V bolnišnicah so vedno težji primeri, lažje se čim prej pošlje domov, in vsak od teh potrebuje našo pomoč, bodisi pri hranjenju, previjanju, nekoga je treba peljati na stranišče, drugi bruha, potem se zgodi smrt, pa je treba vse urediti, tretji bi rad pil in nimam časa, da bi mu prinesla čaj. Premalo nas je!«
Za bolnika si težko vzamejo čas. »Od preobilice dela letamo kot kure brez glave in ne vemo več, ali bi ustregle zdravniku ali pa bi se ustavile ob bolniku in poslušale, kaj nam želi povedati. Zdravnik svojih zahtev ne bo zmanjšal, kvečjemu nam bo ob nenehnem napredovanju stroke predal vedno več dolžnosti,« je povedala ena izmed medicinskih sester. Tudi v domovih za starostnike je podobno.  
Njihova odgovornost pa je velika. Po zakonu o zdravstveni dejavnosti prevzema vsak izvajalec za svoje delo etično, strokovno, kazensko in materialno odgovornost. Tudi med medicinskimi sestrami obstajajo primeri pravnomočne obsodbe zaradi storjene strokovne napake.

Kuhar na šoli: 20 evrov povišice je le pesek v oči
Kuhar in vodja kuhinje na Osnovni šoli Stranje v občini Kamnik, Danijel Habjan, po 25 letih delovne dobe dobi 680 evrov neto plače. Kuhar začetnik začne z minimalno plačo, do katere prileze s pomočjo državnega dodatka. Dvomi, da bo njegova kuhinja na dan stavke počivala, saj bi radi vsi jedli. »Zase lahko rečem, da se zavedam, zakaj delam v šoli. Prvič, otroci morajo kakovostno jesti, in drugič, denar ni vedno merilo, da si na delovnem mestu zadovoljen. Vendar je treba povedati, da je plača ponižujoča – kuhamo vendar za otroke!«
Ne strinja se z normativom, da je na 400 otrok zaposlena zgolj ena oseba v kuhinji – malica ni vedno samo jogurt in žemlja, na to se čisto pozablja. »V kuhinji smo trije (do nedavnega sva bila samo dva), vsak dan pripravimo 420 malic in 320 kosil za šolarje in malčke v vrtcu, in moti me, da so kuharji, ki v resnici kuhajo, plačani enako kot tisti kuharji, ki na šolah zgolj delijo obroke.« V kamniški občini so namreč edina šola, ki kuha obroke, drugje jih zgolj delijo, saj jih skuhajo v srednješolskem centru. »Mi pa skrbimo za sveža živila, pogosto ekološka in iz lokalne pridelave. Plačo imamo pa enako. Delo ni lahko, je odgovorno in vseskozi si pod časovnim pritiskom.«
Ker pri delu uživa, mu na delo ni težko priti tudi ob treh ali štirih zjutraj, saj je treba na primer svinjino peči nekaj ur, če hočeš popestriti jedilnik s posebnimi dogodki, kot so dnevi svetovne kuhinje. Ne, tak entuziazem ni običajen in se mu ob tako plači res lahko le čudimo. Ker kuhajo tudi za vrtec, njihova kuhinja ne pozna šolskih počitnic, vendar si poleti vzame štiri tedne počitnic v kosu, in za to je res hvaležen.
Brez dodatnega dela ne gre
Če ne bi imel dodatnega vira zaslužka – popoldne trenira odbojko, bi bilo zelo težko. S tako plačo ne moreš dobiti niti posojila za avto, kaj šele za stanovanje. Veliko kuharjev si dodaten vir zaslužka najde drugje, popoldne, ob vikendih, čistilke prav tako.
Torej stavko podpira? »Po pravici povedano ne. Mi smo razred J in prepad med nami, tehničnim osebjem, in učitelji se veča. 20 ali 30 evrov višja plača v kolektivu z dobro delovno klimo nič ne spremeni. Taka povišica je samo mazanje oči. Videl sem, kako so se čistilke veselile napredovanja, potem pa so ugotovile, da so iz sedmega napredovale v deseti razred. Da prilezeš iz minimalne plače, se zgodi v 17. plačilnem razredu. Kakorkoli napreduje, je še vedno na minimalni plači. Sprememba je zgolj ta, da ji bo do minimalne plače država morala od sedaj dati zgolj manj dodatka. Je pa res, da dobimo plačo vsakega petega v mesecu, ne delamo ponoči in v zahtevnih turnusih,« sklene Habjan. 

Pomočnica vzgojiteljice: ustvarjalnost za 700 evrov
Pomočnici vzgojiteljice iz vrtca v središču Ljubljane Viktoriji Dijak se stavka zdi upravičena, tudi kot obvezen znak solidarnosti za tiste najslabše plačane kadre, kot so kuharice in čistilke. Nazadnje je stavkala lani in sprostili so sredstva, ki so jim jih ob varčevalnih ukrepih vzeli, tako da se ji na plači pozna 80 evrov. Njena plača skupaj z malico znaša 780 evrov, za potne stroške dobi še 110 evrov. Vsak dan dela sedem ur in pol. Nepoštena se ji zdi razlika med pomočnicami vzgojiteljic in diplomiranimi vzgojiteljicami, ki začno v 30 plačilnem razredu, medtem ko pomočnice v 19. (pribl. 300 evrov razlike). Zaveda se, da mora imeti diploma neko svojo vrednost, vendar delajo enako. Vzgojiteljice imajo opravka še z birokracijo, kar ob odsotnosti vzgojiteljice ureja tudi pomočnica. Nad plačo se ne pritožuje tako silovito, saj ji je jasno, da imajo nekateri res mizerne, in zanje ji ni vseeno. »Ampak za 700 evrov plače moraš biti precej ustvarjalen, da ti uspe zlesti skozi mesec, kajne?« Moti jo tudi to, da se nenehno izobražuje, in to z velikim veseljem, zelo težko pa napreduje. »Napredovati pravzaprav sploh ni možno, dlje kot do 29. plačilnega razreda (pa še to zaradi let in izkušenj) ne bom mogla prilesti.«
Delovne razmere so v njeni enoti dobre, nimajo težav, medtem ko od kolegic iz kakšnih drugih krajev sliši tudi, da jim zmanjka denarja za osnovne stvari, kot je likovni material.