Marko Koprivc Svet24.si

Marko Koprivc: »Peščica strank drži celo ...

zorko (2) Svet24.si

Upokojena zdravnica pomaga tistim, ki v teh ...

dom bokalci 2 Svet24.si

Je dom starejših dom ali hiralnica?

jansa nova24tv Reporter.si

Janševa tovarna laži in propagande: To ni ...

30715531_243457129557039_585788331391044962_n Necenzurirano

Univerzitetna diplomirana častilka Janeza Janše,...

andreja in sonči Odkrito.si

TO je Andreja Novak napovedala za leto 2022

tim gajser Ekipa24.si

KONEC?! Gajser le nekaj dni po aferi, ki je ...

Zgodbe

Zaupanje in dobra priprava, a tudi solze

Učitelji, učenci, pa tudi starši so se prejšnjo sredo znašli pred novim izzivom epidemije koronavirusa – vlada je z odlokom uvedla obvezno samotestiranje za vse učence osnovnih šol kot enega od ukrepov za zajezitev okužb. Prizadevanja ravnateljev, da bi vsaj prvo triado starši testirali v varnem okolju doma, so naletela na gluha ušesa. Dan pred začetkom samotestiranja marsikatera učiteljica prve triade ni dobro spala. Izkušnje učiteljev so različne.

Avtor:

Katja Božič

Značke:

Svoje mnenje smo pustili pred vrati. Specialna pedagoginja iz Osnovne šole Rodica Kristina Zupančič je tisto jutro pomagala učiteljici enega od prvih razredov. »Naredile smo vse, da je bilo okolje čim bolj vzpodbudno. Nekatere otroke so starši že doma pripravili na testiranje in so vedeli, kakšen je postopek. Testiranja so se vsi lotili pogumno. V vseh prvih razredih je bilo več učiteljev, da so otrokom lahko priskočili na pomoč. Nekaj staršev pa je tudi uporabilo možnost, za katero smo izvedeli v zadnjem trenutku, torej da lahko otroke v šoli testirajo sami. Po tej prvi izkušnji sem še bolj prepričana, da bi bilo samotestiranje teh otrok veliko bolj pravilno in kakovostno doma, kajti v šoli se lahko kljub nadzoru zgodijo napake. A z vajo se bodo vseeno navadili. Učitelji smo svoje mnenje pustili pred vrati in se pripravili tako, da je bilo za otroke v tistem trenutku najbolje in najlažje. Te stvari niso preproste, učitelji smo v hudih stiskah. Beremo najrazličnejše strokovne članke – proti ukrepom, za ukrepe, in velikokrat si v moralni dilemi, kaj je sploh prav in narobe. Obenem pa si se z delom v javni funkciji odločil, da boš delal, kot od tebe zahtevajo. Vendar sem se odločila, da delam tako, kot je v dani situaciji najbolje za otroke. Priznam pa, da sem bila že ves teden prej v stiski, saj smo vedeli, da bodo odzivi staršev različni, poleg tega sem se spraševala, ali je to res pravi način, da se rešimo te pandemije. Kljub temu skušam zaupati strokovnjakom in ne soditi. S takimi mislimi se srečujemo vsak dan, in če ti za otroke in strokovnost ni vseeno, te to lahko bremeni. Učitelji smo k nalogi pristopili zelo skrbno. Prva izkušnja je bila spodbudna za vse in upamo, da bo presejalno testiranje bistveno prej odkrilo okužbe med otroki. Žal se karantenam oddelkov vseeno ne bomo mogli izogniti.«

Dvajset minut je jokal. Za učiteljico drugega razreda na eni od ljubljanskih šol, z dolgoletnimi izkušnjami, je bil prvi dan samotestiranja precej stresna izkušnja, še posebej ko je videla svoje učence v stiski. »Zelo težko mi je,« je dejala. »Samotestiranje v šoli se mi zdi absolutno nepotrebno. Dan pred prvim samotestiranjem je prišel v razred ravnatelj, da je učencem razložil, kakšen je postopek. Ostro je povedal, da tisti, ki ne bo prinesel soglasja staršev, v sredo ne bo mogel priti v šolo. Fantek, ki ni imel podpisanega soglasja, je začel jokati, ko je ravnatelj odšel. Dvajset minut je jokal, komaj sem ga potolažila, da to ni nič hudega. Ker ni hotel biti drugačen od drugih, je hlipal, da bo rekel mamici, naj napiše na list, da se bo testiral. Zelo mi je bilo težko. Ni prav, da otroke izpostavljamo takemu stresu. Naslednji dan, ko smo se pripravljali na testiranje, sta dva otroka jokala, ker v njunem kompletu ni bilo škatlice, v katero bi postavila epruveto. Grozno se mi zdi, da tako izpostavljamo otroke. Ne znam si predstavljati, kako bi bilo, če bi bil kakšen od njih pozitiven, kljub temu da smo se o tem pogovarjali in sem jim povsem mirno dejala, da to ne bi bilo nič takega, da bi pač poklicali starše, ki bi jih potem odpeljali domov. Kakor hitro bo v razredu en pozitiven, bo šel ves razred v karanteno. Če pa bi tega otroka testirali doma, ne bi prišel v stik z drugimi in to ne bi bilo potrebno. Veliko je otrok, ki se bojijo vsakega medicinskega postopka, kaj šele da se to dogaja v šoli. Šola ni primeren prostor za to, mi za to nismo usposobljeni. So nam rekli, da bodo otroci vse storili sami, pa ne morejo. Težko odprejo vrečke, kakšna palčka pade na tla ... Sem videla tiste njihove prestrašene očke. Bojim se, da bi se s palčko kdo poškodoval. Zdravje otrok je odgovornost staršev in učitelji prevzemamo odgovornost drugih, kar ni prav. Starši skrbijo za zdravje svojih otrok in so zelo vestni. Otroka takoj obdržijo doma ob vsakem prehladu, kašlju. Verjemite, otroci tega ne sprejemajo z lahkoto. Ne morem se sprijazniti, da je tako, in to je nepotrebno. Danes mi jih je deset reklo, joj, jutri imamo pa spet testiranje. To ni njihova skrb! A ni žalostno, da o tem razmišljajo? Ne morem spati, ker me to tako jezi!« je zaključila.

Otrokom je treba zaupati. Polona Kenda, ravnateljica osnovne šole iz Podbrda, kjer se šola 38 otrok, je povedala, da so se na samotestiranje otrok dobro pripravili. Nekaj dni pred sredinim samotestiranjem je sklicala roditeljski sestanek staršev, da jih vpraša, kaj si mislijo o vladnem odloku, in večina se je strinjala s samotestiranjem v šoli. Zmenili so se, da bodo pred sredo doma z otroki malo vadili. »Preden smo s samotestiranjem začeli, sem učitelje povabila v zbornico in jim dejala, naj nagovorijo otroke, da ni nič hudega, če bo kdo pozitiven, da se lahko to zgodi vsakomur, da to počnemo za preprečevanje širjenja okužb, da bodo bolniške postelje proste za tiste, ki jih bodo res potrebovali, in da se bo na ta način virus širil počasneje. Sama sem bila prisotna pri testiranju v tretjem in četrtem razredu. Učenci so bili navdušeni, da bodo delali teste. Malo so imeli težav pri odpiranju plastičnih vrečk, sicer pa so bili zelo spretni. Pohvalili smo jih in moram reči, da nas za naprej sploh ne skrbi več. Otrokom je treba zaupati, zaupanje je pri vsem tem zelo pomembno.«

Več v reviji Zarja Jana, 23.11.2021