Marko Koprivc Svet24.si

Marko Koprivc: »Peščica strank drži celo ...

zorko (2) Svet24.si

Upokojena zdravnica pomaga tistim, ki v teh ...

dom bokalci 2 Svet24.si

Je dom starejših dom ali hiralnica?

jansa nova24tv Reporter.si

Janševa tovarna laži in propagande: To ni ...

20140519-00529091 Necenzurirano

Nova bajna pogodba za Vizjakovega prijatelja in ...

miro in julijana Njena.si

Pristno ali zaigrano? Irena odkrito o dogajanju ...

sasa luka doncic Ekipa24.si

Za v družinski ALBUM! Saša na ogrevanju pomagal ...

Zgodbe

Dediščina živi v ljudeh

Ste se kdaj pogovarjali s starejšim človekom – sorodnikom, družinskim prijateljem, naključnim sopotnikom – ki je obujal spomine na davno minule čase, in si ob tem rekli, kakšna škoda, da bodo šle tako zanimive stvari v pozabo, ker se pač niste počutili dovolj literata, da bi povedano prelili v prozo? No, od letošnjega aprila obstaja projekt, ki bo rešil prav take zadrege – zavod Dobra pot ponuja brezplačno aplikacijo Zapisi spomina.

Avtor:

Jelka Sežun

Značke:

»Mi smo organizacija, ki se ukvarja s kulturno dediščino, delujemo v zelo ruralnem območju, v Brkinih. Mladi se odseljujejo, ostajajo starejši. Pri odkrivanju, spoznavanju in promoviranju dediščine smo ugotovili, da dediščina ni samo tisti kamen, tisti spomenik, tista stavba, temveč živi v ljudeh. To so starejši, tisti, ki poznajo zgodbe iz preteklosti, ki so živeli v drugih časih,« pravi direktorica zavoda Dobra pot in vodja projekta Zapis spomina Nava Vardjan. »Želeli smo jih spodbuditi, da bi te zgodbe delili. Problem pri delu z dediščino je vedno to, da je to stvar preteklosti, tako mislimo, mi pa jo želimo popularizirati in aktualizirati. S tem projektom smo poskušali narediti fuzijo preteklosti, starejših, ki so celo 'analogni', in nekega digitalnega orodja, ki zgodbe predstavi sodobno.«

****

»Zanimivo pri tem je, da tudi če ob privezu ni nobenega konja naprodaj, se kljub temu zberejo ljudje, ki se spoznajo na konje, kajti zanje velja, da je semanji dan še vedno nekaj posebnega.

Temu primerno so tudi odeti – mašnje, kot bi po domače rekli, in to v času petdesetih let. Prišli so pač v mesto, opravili kakšen opravek in ob kozarcu vina pokramljali o tem ali onem. Če pa so ob privezu konji naprodaj, potem je to toliko bolj zanimivo. Vse se dogaja po strogo nenapisanih pravilih. Ljudje, ki se še kaj spoznajo na konje, se seveda med seboj več ali manj tudi poznajo. Nepoznani prišlek ne more kar tako v druščino. Najprej je deležen skritih pogledov stalnih obiskovalcev semanjih dnevov. Čim izgovori prvo besedo, pa se že ve, ali se kaj spozna na konje ali se ne. Da bi pa hotel na hitro zvedeti kakšno podrobnost – ne, ne, to pa ne gre tako lahko. Zgodi se, da kakšnega še za mar nimajo. Če pa že sili s svojo radovednostjo, potem se to konča na takšen način, da zve marsikaj, samo na zastavljeno vprašanje ne dobi odgovora. Ni kaj. Pogovarjati se o konjih je pač znanje, ki ni od muh in ki ga ne da nobena fakulteta

Iz zapisa Viljema Grlja o konjskih semnjih

***

Zgodbe iz oblaka. Takole deluje, naložite si aplikacijo Zapisi spomina in ležerno stikate po naloženih zgodbah, pasete se lahko po osebnih spominih, pozabljenih igrah in starih običajih, po izsekih iz življenja, kakršno je nekoč bilo ... ali pa sami kaj naložite. Forma in vsebina sta popolnoma svobodni, tudi pri časovni oddaljenosti dogodkov ni nikakršnih omejitev. Zgodbo lahko posnamete kot zvočni ali videozapis, lahko jo zapišete, lahko priložite stare fotografije, lahko namešate nekaj tega in nekaj onega. Lahko vam spomine pripoveduje nekdo drug, lahko prispevate svoje. »To je nekakšen stik generacij, hkrati pa prispeva k temu, da bodo te zgodbe ostale trajno zapisane nekje v digitalnem oblaku,« pravi Nava Vardjan. »Zgodbe o življenju, kakršno je bilo. So zvrsti in podzvrsti, ki smo jih postavili v sodelovanju s Slovenskim etnografskim muzejem, oni so nam povedali, kako se nesnovna dediščina klasificira; je šest glavnih zvrsti in vsaka ima še nekaj podzvrsti. To smo potem prenesli tudi v aplikacijo, zato da je to neka urejena zbirka.« Tole so nekateri od sklopov: naravni pojavi, ljudska pesem, priprava jedi, verovanja ...

»Načeloma nas zanima vse, od tega, kako so nekoč, recimo, otroci pešačili v šolo po dvajset kilometrov, do tega, kako so pasli ovce, kako so doživeli vojno, do receptov, ki jim jih je povedala njihova stara mama. Vse o življenju.«

Za prvi okus naloženih spominov pobrskajte na spletnem naslovu zapisi-spomina.dobra-pot.si.

***

»Frane je imel še eno vaško zadolžitev. Kopil je mačke. Za tiste, ki ne vedo, kaj je to, mucki so pri njem ostali brez jajčk. Ne vem, kako, ampak vedno smo vedeli, kdaj bo ta dogodek, in Frane nam je rad razložil in pokazal postopek. Šlo pa je takole, Frane si je pripravil škorenj ali še raje, kos cevi od dimnika, štamprle žganja in žiletko. Žiletko je vzel iz svojega brivnika in jo pozneje tja tudi vrnil. Potem je pristopil lastnik ali lastnica z muckom. Frane je imel rad živali in one so to vedele, kajti vedno so bile krotke in vedno je muc brez upiranja zdrsnil, z glavo naprej, v cev tako, da so ven gledale le še zadnje noge in rep. Te je držal lastnik. Medtem je Frane prijel muckova moda in jih z dvema prstoma napel, pomočil je kazalec v šnopc in jih z njim namazal. Sledil je droben vrez in divje prhanje v cevi. Iz ranice so skočila moda in Frane jih je spretno odrezal. Spil je žganjico in zadnjo kapljico zlil na ranico. Nikoli ni bilo krvi. Odraslega mačka ni nikoli hotel skopiti. Sledil je izpust operiranega, ki se je divje pognal po njivah. Vedno, ampak res vedno, se je iz meni nerazumljivih razlogov že po kakih petih minutah vrnil k Franetu in lastniku. In od takrat naprej je bil rešen, živel je v miru brez ljubezenskih problemov.«

Iz zapisa Riharda Baša Strici in tete moje mladosti

***

Več v reviji Zarja Jana št. 46, 16,11,2021