jamie liang Svet24.si

Policistka s krvjo zapečatila ljubezenski ...

Žajbelj Svet24.si

V starem Rimu sveta rastlina, v Grčiji z njim ...

nika-kovač Svet24.si

Nika Kovač, kot je ne poznate

janez jansa bobo Reporter.si

Janez Janša – čista esenca avtoritete (KOMENTAR)

20191021-00969174 Necenzurirano

Tomaž Barada skriva, kako je prišel do več sto ...

primož Njena.si

Tukaj se je poročil Primož Roglič

sveca Ekipa24.si

Slovenski klub žaluje! Poslovil se je dolgoletni ...

Zgodbe

Pametni telefoni so hujša grožnja človeštvu kot covid!

Prejšnji teden je na rovinjskem festivalu Weekend Media največ pozornosti pritegnilo predavanje priznanega sodobnega nemškega psihiatra Manfreda Spitzerja, tudi pri nas znanega po svojih delih (eno od njih je Digitalna demenca), v katerih razlaga izsledke raziskav o osamljenosti, vplivu tehnologije na zdravje … Njegovo zadnje delo Epidemija pametnih telefonov, ki ga je izdala Mladinska knjiga, pa prinaša pravzaprav srhljive informacije, ki jih je v predavanju strnil z najnovejšimi izsledki raziskav, ki dokazujejo, kako strašen vpliv ima uporaba pametnih telefonov in druge tehnologije na psiho ter telo.


Slaba drža, prevelika teža, diabetes, hipertenzija, kratkovidnost (in posledično celo slepota!), motnje spanja, stres in nevarno vedenje (prometne nesreče …) so vplivi na telo. Raziskave so celo pokazale, da so v državah, kjer imajo v šolstvu več računalniške opreme, slabši rezultati znanja, saj uporaba tehnologije povzroča padec pozornosti, slabše učenje, več demence … Za družbo so nevarne tudi posledice, kot so manj empatije, zaupanja in solidarnosti, pa povečanje osamljenosti, radikalizacija družbe, manj zasebnosti in ne nazadnje manj resnice, saj se lažne novice, ki so običajno zanimivejše od resničnih, veliko hitreje širijo po spletu. Po tem izjemnem enournem predavanju, ki smo ga poslušali odprtih ust, je Spitzer najprej dolgo podpisoval svoje knjige, nato pa smo dobili priložnost za klepet s tem izjemnim strokovnjakom, ki očara tudi s svojo karizmo in mirnostjo.

Ali lahko poveste karkoli spodbudnega o najnovejših raziskavah digitalnih medijev? Po vašem predavanju sem namreč deprimirana …

Pozitivno je predvsem to, da vedno več ljudi priznava ta problem, kar sem upal že pred desetimi leti, vendar se dolgo ni nič premaknilo. Vso koronaepidemije so morali ljudje uporabljati digitalne medije in so se jih naveličali. Lahko rečemo, da je pri tem problemu korona celo pomagala. Čeprav se je število uporabnikov povečalo, so nekateri vendarle spoznali, da vse ne more biti digitalno, da je to lahko dolgočasno in koliko več koncentracije je potrebno na sestanku po spletu, kot če sestankuješ fizično, v živo. Ljudje so spoznali omejitve digitalnih tehnologij tako pri učenju kot komunikaciji.

Na drugi strani pa so se nekateri navadili samote in je zanje komunikacija v živo izziv.

Ne, ljudje se ne morejo navaditi samote! Vodim bolnišnico in v času epidemije sem poslal na delo od doma vse znanstvenike, katerih prisotnost ni bila nujna. Počasi so vsi prišli nazaj na delovno mesto, ker preprosto niso zmogli delati od doma. Doma so imeli tudi otroke, kar jim je še otežilo delo.

Z vprašanjem, ali so raziskave pokazale tudi kaj pozitivnega, sem mislila predvsem na to, ali ste morda zaznali, da so se možgani otrok kaj prilagodili na nove tehnologije. Otroci so se namreč vedno dobro prilagajali spremembam.

Otroci se hitro prilagajajo novim tehnologijam, to je res. Težava je, da se pri tem naučijo manj, kar pa dolgoročno samo škoduje. Večkrat poslušamo, da »outsorsajo« določene informacije, kar naj bi bilo dobro, saj naj bi tako ostal prostor v možganih za druge stvari, vendar je to popolna neumnost! Možgani niso računalniki, saj ne procesirajo in nimajo omejenega spomina. V naših možganih je stotine bilijonov nevronov, vsak ima deset tisoč povezav, kar pomeni na bilijone in bilijone povezav. Naši možgani lahko postanejo močnejši ali šibkejši – odvisno od tega, kaj delamo. Vsaka misel, zaznavanje, želja ali ideja spremeni »hardware« v naših možganih – to je največje odkritje v zadnjih sto letih na področju nevroznanosti. Naši možgani se torej neprestano spreminjajo z uporabo. Ko se učimo enega tujega jezika, možgani trenirajo, z učenjem drugega in tretjega tujega jezika možgani trenirajo še bolj, zato je učenje vsakega nadaljnjega tujega jezika še toliko lažje. Enako je tudi z učenjem inštrumentov, uporabo orodja … Več ko vemo, lažje se učimo. Naši računalniki imajo določeno kapaciteto spomina, pri naših možganih pa je ravno nasprotno – več ko se naučimo, več lahko spravimo vanje! Če se naučimo petdeset jezikov, se bomo enainpetdesetega naučili že v šestih do osmih tednih. Če se nekaj naučimo kot otroci, to ne pomeni, da bodo naši možgani kmalu polni, ampak da se bomo pozneje toliko hitreje vsega naučili. Vse, kar se v mladosti naučimo, nam bo pomagalo pri kasnejšem hitrem učenju in nasprotno. Ljudje ves čas govorijo o učenju na dolgi rok (life long learning) in so prepričani, da je bolje, če se nekaterih stvari naučijo, ko bodo starejši. Če človek ne usvoji določenih znanj v mladosti, ima mnogo manj možnosti, da se jih bo naučil pozneje.

Več v reviji Zarja Jana, št. 40, 5.10. 2021