Ana Klašnja in Miha Krušič Svet24.si

Anja Klašnja se je razšla z dolgoletnim ...

joe biden cepljenje koronavirus Svet24.si

Biden se je že cepil s tretjim odmerkom

hrvaška policija1 Svet24.si

Zagreb pretresel nov zločin: Željko odšel na ...

hisa bazen snezic novigrad pl1 Reporter.si

Nepremičninski imperij Janševega svetovalca Roka...

darko njavro Necenzurirano

Radarski posli Janševega specialca v domačem ...

sex actually Odkrito.si

Voditeljica ostala zgrožena, ko ga je slišala ...

ronaldo re Ekipa24.si

Spet ima NOV AVTO! Za Ronaldom se OBRAČAJO VSI, ...

Zgodbe

Vriskamo, da nas je luštno gledati!

Veste, kaj je srebrna vas? To so večinoma še pilotni projekti za skupnosti starejših – a pri nas, petnajst kilometrov od Loškega Potoka, imamo eno, ki je nastala čisto spontano, ko so se v dve sosednji vasici, ki sta počasi umirali, spet naselili ljudje, večinoma mlajši upokojenci, ki so se spoprijateljili in se zdaj družijo ter si pomagajo. Kot velika družina so, »enake lastovke na kupu«, kot pravi ena od vaščank. In so se pripravljeni zelo potruditi, da bi v tistem svojem zelenem koščku raja ostali čim dlje. Ena taka lepa, spodbudna zgodba, ki dokazuje, da so »zlata leta« lahko zares zlata. Če se ljudje potrudijo.

Avtor:

Jelka Sežun

Značke:

Vasi Stari in Novi Kot, samo lučaj od hrvaške meje, imata obe skupaj 38 stalnih prebivalcev, od tega tri četrtine starejših od šestdeset let, še kakšnih dvajset jih prihaja občasno, ob vikendih in med počitnicami. »Med vojno je bila vsa vas požgana, vseh 42 hiš, samo nekaj družin je ostalo tukaj in si na novo zgradilo hiše, drugi so se pa razpršili po Sloveniji. Zdaj se vrača ta druga generacija, ki je podedovala posestva svojih staršev, in si obnavlja vikende ali pa stalno prebivališče,« pripoveduje upokojena socialna delavka Zvonka Ješelnik, ki živi v čudoviti leseni hiški, polni rož, v Novem Kotu. »Mož je podedoval to posestvo, in ko se je upokojil, je prišel sem. Začel je graditi, jaz sem mu hodila pa med vikendi pomagat. V bistvu sva vse naredila sama.« Po upokojitvi – bila je direktorica DSO Cerknica – se je tudi ona preselila v Novi Kot. Cerknice nič ne pogreša.

Ko jelen poje peso. »Zdaj nas je kar trideset takih, ki smo prišli nazaj, vsi smo stari 65–70 let, že nekaj časa ali pa sveže upokojeni. Ob pogledu naprej se sprašujemo, kaj bomo, tu smo brez otrok, bomo spet zapustili to vas, ki smo jo pravkar naselili? Začeli smo se družiti, razvijati socialno inteligenco, da smo dojemljivi drug za drugega, občutljivi za težave drugih in da pristopimo, če je treba pomagati. To smo začeli razvijati kar samogibno in se je zakoreninilo. Že zdaj si zelo pomagamo med sabo – eden ima konje in nam pride orat, drugi ima traktor, tretji ima kaj drugega ... Pokličeš in pridejo. Vsi pridelujemo vso zelenjavo. Pridelujemo jo zase, si pa tudi kaj izmenjamo. Če meni kaj ne uspe, grem iskat k Olgi, Olga pa pravi, daj mi malo pese, meni jo je jelen požrl, in tako si pomagamo. Veliko ozimnice si lahko naredimo. V glavnem živimo od zelenjave in pašne živine. En sosed ima ovce, drugi govedino, tretji redi žrebičke, četrti ima dva prašička in piščance. Tako imamo vso hrano in skoraj ničesar ne kupujemo.«

A to, da so samooskrbni, je šele prvi korak, večkrat poudari Zvonka. »Poglabljamo tudi medsosedske odnose, imamo pevski zbor. Pojemo vsepovsod, največ pa na partizanskih proslavah, ker nihče več ne poje in ne zna partizanskih pesmi. Zelo smo zaželeni, vsenaokrog nas poznajo. Tudi recitiramo in tako sami naredimo celo proslavo. Eden zna to, drugi drugo ... Mi nismo pevski zbor, mi smo pevska skupina, ki poje. Pojemo enoglasno, tisti, ki znajo, poskušajo s kakšno terco, da se lepše sliši. Vsi radi pojejo in komaj čakajo na vaje. Imamo harmoniko, kitaro in violino. Pojemo pesmi, ki gredo v ušesa, take, ki jih ljudje radi poslušajo.

Tudi šahiramo, za krepljenje možganov in spomina. Predsednik vaške skupnosti je organizator šahovskih turnirjev. Organiziramo razne akcije, imamo vdovo, ki smo ji zdajle pripravili drva za zimo, za več zim. Če je treba kaj betonirati, pokrivati, ni problem, se dogovorimo in pridejo. V soboto so pripravljali drva za gasilski dom, velika udeležba je bila, so prišli tudi zeti in vnuki. Tam potem sosed zakuri, tam imamo pevske vaje, druženja, praznujemo rojstne dneve. Če ima kdo rojstni dan, ga radostno obeležimo, naredimo šov, kulturno prireditev. Vriskamo tako, da nas je luštno gledati! Že drugo leto smo šli tudi skupaj na dopust.« 

Več v reviji Zarja Jana, št. 37, 14.9. 2021