požar, poskus-uboja, ljutomer Svet24.si

FOTO: Požig in poskus uboja v Ljutomeru

Milan Kučan Svet24.si

Kučan razočaran nad Pahorjem

jozef horvat bobo Reporter.si

Novi šok v NSI: Jožef Horvat ni več v igri za ...

soča, 13-letnik, utopitev, kajakaški klub Svet24.si

Utopitev v Soči: deček se je zataknil za večji ...

balskanski bojevnik, dragan tošić Necenzurirano

Lovke afere komunalno blato vodijo do Balkanskega ...

Foto 1 Odkrito.si

Majhni urbani prostori

TELEFON_Galaxy A72_NAJSTNICA (3) Najstnica.si

Vse, kar potrebuješ, v enem telefonu

Zgodbe

Narava je najboljše zdravilo

Samo Rugelj s soprogo Renate vodi družinsko založbo. V času korone se je podjetje za nekaj časa ustavilo, telefoni so nehali zvoniti. Samo je bil dogovorjen, da napiše roman, a so se mu napisale zgodbe o doživljanju in premagovanju korone. Njegov oče, slavni psihiater dr. Janez Rugelj, ga je že kot dečka vodil v hribe, in ta navada mu je ostala do danes. V hribih išče mir, prevetritev in telesno kondicijo, ki mu je pomagala preboleti korono. Ljubezen do hribov, ki veje z vsake strani v knjigi Na prepihu, je uspešno prenesel tudi na svoje potomce. In krog se nadaljuje.

Knjigo Na prepihu sem posrkala v treh večerih. Uživala sem v opisovanju najlepših slovenskih hribov in gora, katerih poti, drevesa in skale pozna Samo skoraj na pamet. Kar šla bi v kakšen hrib, ki ga opisuje. Pa njegova sinova, ki se rada družita z njim v premagovanju samih sebe. Tudi soproga se mu prav tako rada pridruži, še celo najmlajša hči. In psička Sydney, seveda. Predstavljam si njihovo zgovorno druščino, ki se ji pridružijo še prijatelji. In Renny se razjoče, ker je bil dan, preživet v hribih s prijatelji, tako lep.

Telefoni so utihnili. S Samom se je prijetno pogovarjati, saj je zelo zgovoren. Začneva pri tem, kako je koronski čas vplival na njegovo podjetje, pa kako ga je našel tudi virus in ga za kar nekaj časa položil v posteljo. »Marca lani se je epidemija uradno začela in že v naslednjih dneh se je to odrazilo na našem poslovanju, na našem odnosu do sveta in dela. Zaprle so se knjigarne, to je bilo za našo založbo nepredstavljivo. V našem podjetju se ukvarjamo tudi s promocijskim tekstilom, ta je bil še bolj na udaru. Telefoni so dobesedno utihnili, izpostavljeni smo bili nepričakovanemu 'prepihu'. Maja so se stvari spet odprle, zaživeli pa smo v drugačni resničnosti. Poskušali smo nadoknaditi zamujeno. Poletje smo tako dočakali precej izčrpani, preživeli smo ga v Sloveniji. Hodili smo na krajše izlete, v hribe. To nas je prerodilo, postali smo fit, dobili smo kondicijo in nov zagon. Jeseni je udaril drugi, hujši val. Iskali smo nove poslovne modele, rešila nas je spletna prodaja. Zvozili smo do konca leta. A posledica vseh stresnih dejavnikov in Renatinega obiskovanja sestre v bolnišnicah je bila, da sva dobila relativno zoprno obliko covida, z dolgotrajno, desetdnevno vročino. Bila je absolutno drugačna bolezen kot gripa, drugačna kot marsikaj, kar sem doživel v pol stoletja,« razmišlja Samo.

Tesnoba. »V ljudeh se je z daljšanjem karantene začela nabirati zadušljiva tesnoba, tudi zaradi nekaterih nelogičnih sistemskih ukrepov«, pravi. »Nošenje mask zunaj na prostem in policijska ura, na primer. Z masko na zraku imaš ves čas občutek, da je nekaj narobe. Policijska ura se je vlekla in vlekla. Vsi ti ukrepi so mnogim povzročili še dodatne psihične motnje. Ta situacija v resnici traja že skoraj leto in pol, mnogi so imeli v tem času zelo malo socialnih stikov. Tudi mladini bi morali pomagati pri resocializaciji. Da se vrnejo z digitalnih stikov nazaj na resnična, živa druženja. Tri četrt študentov bi rajši študiralo od doma, kot da bi hodili na faks, to ni v redu.«

Mentalni in fizični pripor. Samo vidi obdobje karantene kot mentalen in fizičen pripor. »Omejeno gibanje, oklep. Že lani spomladi so ugotavljali, da so se mladi manj gibali, se redili. Meni je kar kuhalo v glavi. Pritisk v službi. Dogodkov ni bilo več. Poslovanje se je ustavilo. Poskrbeti sem moral za plače zaposlenih. Za njihovo in svojo varnost. Takšnega pritiska še nisem doživel. Finančna kriza leta 2008 je prepolovila število naših uslužbencev, a tista kriza je bila postopna. Tu pa se je vse odrezalo naenkrat. Kriza v podjetju kratkoročno najbolj vpliva na odgovorne ljudi, na zaposlene pa manj. Lastnik podjetja lahko izgubi vse, v kar je vlagal mnogo let. Veliko je bilo stečajev. Za vsakim je tragična osebna zgodba. Računovodkinja našega in še številnih drugih manjših podjetij mi je rekla, da je bila v tem času za mnoge podjetnike psihoterapevtka, ne toliko računovodkinja. Podjetniki nismo mogli delati. Podjetje imava skupaj z ženo, tako sva bila hkrati na udaru oba. Skrbelo naju je tudi za sodelavce in njihove družine.«

Knjige o pandemiji. »Prve knjige o pandemiji so tako pisali akademiki z zagotovljenimi plačami«, pripoveduje Samo, »jaz pa sem želel pokazati, da ob strokovnem raziskovanju pandemije obstaja ena še bistveno krutejša plat – in to je ta, če si neposredno odvisen od rezultatov svojega dela in ne moreš delati. Ob naši založbi je bilo marca in aprila lani parkirišče, kjer je po navadi 150 avtomobilov, čisto prazno. Vsi so bili doma. Začel sem se spraševati – že več kot 20 let delam na področju kulture in ustvarjam kulturne dobrine, veliko mojih znancev in prijateljev pa dela na področju znanosti in so v javnih službah. Jaz sem v zasebni službi. Zakaj so se zdaj med nami pojavile take razlike v gledanju na pandemijo? Ta je zelo razgalila, kje kdo dobi denar za plačo in kako ga zasluži. Na nekatere pandemija finančno ni kaj dosti vplivala. Bili so celo na boljšem. Najprej so jih poslali na delo od doma, potem so šli na počitnice, jeseni so bili spet doma, zdaj pa (hibridno) hodijo v službo. Mnogi pa smo ves čas doživljali hud stres, pritiske, premagovali ovire in težave. Po drugi strani pa ti prijatelji niso doživeli tako nore izkušnje, kot sem jo jaz. Te knjige ne bi napisal, če ne bi bilo pandemije. Pandemije kot preteče grožnje nad nami. Pandemije, ki nas je prepihala, a nas tudi naučila, kako si poiskati zavetje.«

Več v reviji Zarja Jana, št. 23 (8.6.2021).