danny Dobra karma

Dannyjeva napoved: Nenavadno bo, a ne tako zelo ...

Danijela Martinović Svet24.si

Danijela Martinović po razhodu s Petrom Grašem: ...

borut mesko pl Reporter.si

Kruta usoda novinarja Boruta Meška: to je bil ...

jelko kacin, mario fafangel Svet24.si

Kacin je na svoj način razumel Fafangla, ...

urbanija Necenzurirano

Za promocijo cepljenja novačili svetnika SDS in ...

Alja Kapun Odkrito.si

Vse enkrat mine

louis-reed-pwcKF7L4-no-unsplash Njena.si

Raziskava je pokazala: Mlečno kislinske bakterije...

Zgodbe

Hitro in odločno posredovanje lahko prepreči samomor

Ko nekdo s samomorom konča svojo stisko, se ta stiska prelije na bližnje. Samomor ene osebe pušča čustvene posledice vsaj še pri šestih drugih, z njo tako ali drugače povezanih. Podobno je pri svojcih bolnikov, ki so že poskušali narediti samomor; občutljivi so za vsako njihovo spremembo, kar je tudi zanje obremenjujoče. O poskusih samomora smo se pogovarjali s psihiatrinjo Ilonko Vučko Miklavčič iz Centra za klinično psihiatrijo, zaposleno na sprejemnem moškem oddelku v sklopu Enote za intenzivno psihiatrijo, kjer izvajajo intenzivno zdravljenje in diagnostiko nujnih psihiatričnih stanj, predvsem tistih, pri katerih pride do motenj presoje realnosti.

Ni dvoma, da je samomor javnozdravstveni problem, toda ali se ta s pandemijo samo še stopnjuje? Minister Poklukar je v intervjuju za Sobotno prilogo povedal: »Podatki o umorih in samomorih kažejo, da ljudem popuščajo zavore in je stvar resna.«

Vsaj od leta 2003, ko sta Mednarodno združenje za preprečevanje samomora in Svetovna zdravstvena organizacija prvič razglasila svetovni dan preprečevanja samomora, se aktivneje opozarja na problematiko samomorilnosti, ki je velik javnozdravstveni problem ne le v Sloveniji, ampak tudi v drugih državah. Slovenija, v primerjavi z drugimi evropskimi državami, sodi med deset najbolj ogroženih držav po količniku samomora. Trenutno je še premalo podatkov o povezavi med samomorom in pandemijo novega koronavirusa, je pa več podatkov o agresivnem vedenju posameznikov, tako znotraj kot zunaj družine, podatke o samomoru pa moramo še natančno obdelati.

V Sloveniji je največ samomorov v odrasli dobi?  

Podobno kot drugod po svetu je tudi v Sloveniji višji količnik samomora opažati z naraščanjem starosti. Še vedno so najbolj ogroženi moški v višjih starostnih skupinah. Za leto 2017 je v starostni skupini nad 80 let količnik samomora 37,50.

Kako naj laik (prijatelj, sorodnik, starš, učitelj ...) ve, kako resen alarm je poskus samomora?  

Prijatelj, sorodnik, sošolec ali bližnja oseba lahko opazi, da je nekdo v stiski, po spremembi njegovega vedenja in odnosa, lahko postane bolj žalosten, apatičen, zaprt vase, razdražljiv, opušča dejavnosti, ki jih je prej rad opravljal, se težko zbere, ima težave s spanjem … Če opazimo takšne znake, je pomembno, da se poskušamo z njim pogovoriti in mu, če razmišlja o smrti, tudi ponuditi oporo pri iskanju pomoči. Pomembno je, da se odzovemo hitro, saj je hitro reševanje stisk tisto, ki pomaga pri preprečevanju samomora

Ali drži mit, da so tisti, ki storijo samomor, duševno bolni?

Drži, da so nekatere duševne motnje na splošno povezane s povečanim tveganjem za samomor. Bolniki z akutno duševno motnjo so ne glede na diagnozo od sedem- do desetkrat bolj ogroženi za samomorilno vedenje od zdravih, pri bolnikih z depresijo je to tveganje celo 33-krat višje. Ne moremo pa trditi, da imajo vsi, ki storijo samomor, duševno motnjo.

Misel na samomor – ali je to proces, ki dozoreva v človeku?

Ko govorimo o samomorilnem vedenju, mislimo na proces, ki se razvija od pasivne želje po smrti preko samomorilnih misli in načrtov, poskusa samomora do samega samomora. Težko je zanesljivo napovedati, koliko je nekdo samomorilno ogrožen, saj samomorilnega vedenja ni možno povezati samo z enim vzročnim dejavnikom, posamezniki pa vedno o samomorilnih ideacijah in načrtih ne govorijo. So pa dejavniki tveganja tisti, ki terapevte opozorijo na stopnjevanje samomorilne ogroženosti. V ta namen imamo izdelane klinične poti za obravnavo samomorilno ogroženega bolnika.

Koliko daleč je razmišljanje o samomoru in celo besedno izražena želja od resnične samomorilnosti? Ali je dovolj kapljica čez rob? 

Velik del populacije lahko kdaj razmišlja o samomoru, kar pa še ne pomeni, da ga bo tudi poskušal izvršiti ali izvršil. Glede na podatke je 20-krat več poskusov samomora, kot je dokončanih samomorov.

V kakšnem primeru naj svojci poskrbijo za prisilno hospitalizacijo? Ali ima ta ukrep negativne učinke?  

Pomembno je, da svojci poskrbijo, da samomorilno ogrožena oseba poišče pomoč. Pomembno je, da jo pripeljejo na pregled k strokovnjaku, ki bo ocenil, kakšna obravnava je najustreznejša. Možna je vključitev v različne vrste obravnave, tako ambulantno, skupnostno kot tudi bolnišnično, in ni nujno, da je vedno potrebna hospitalizacija proti volji. V vsakem primeru pa zdravnik psihiater indicira oziroma odredi zdravljenje v bolnišnici in tudi proti bolnikovi volji. Ta vrsta hospitalizacije je regulirana z zakonom o duševnem zdravju, ki opredeljuje pogoje za sprejem na oddelek pod posebnim nadzorom in brez privolitve bolnika, tako da je bojazen, da bi koga »po nepotrebnem zadržali«, odveč. Svojcem ob tem nudimo podporo, da so ustrezno ravnali v skrbi za samomorilno ogroženega in da je bil to v dani situaciji edini možen in ustrezen način. Med obravnavo namenimo možnost pogovora o tej temi tako bolniku kot tudi svojcem. 

Je res, da moški uporabljajo smrtonosnejše metode, medtem ko gre pri ženskah bolj za klic na pomoč?

Tveganje za samomorilno vedenje je povezano s spolom. Moški štirikrat pogosteje izvršijo samomor, medtem ko je za ženske značilno, da imajo več poskusov samomora. Za moške so značilne agresivnejše metode, kot sta obešenje, strelno orožje, medtem ko ženske za poskus samomora pogosteje izberejo take, pri katerih je na voljo več časa za intervencijo (npr. zaužitje zdravil).

Ali je v Sloveniji najpogostejša metoda še vedno obešanje? In zakaj ta žalostna »tradicija«?

Samomor z obešenjem je posebnost držav vzhodne Evrope in ne samo Slovenije. Verjetno je to povezano z dostopnostjo metode.

Več v reviji Zarja Jana, št. 1620.4. 2021