nebo Dobra karma

Tedenski horoskop: povezava Sonca, Jupitra in Lune...

harry meghan archie Svet24.si

Meghan Markle je izgubila pravico do britanskega ...

zoran jankovic pl Reporter.si

Kako je Zoran Janković »izdal« rdečo zvezdo: Z...

FOTO2 regres, plača, denar Svet24.si

Šok za samostojne podjetnike. 240 evrov več za ...

fd1fa205f0af268e6fdc-2 Necenzurirano

Janša povozil stroko in rešil dobavitelje hitrih...

KOSMIČI Odkrito.si

Kosmiči z okusom po jabolčnem zavitku

damiano-roi, petra-roi Odkrito.si

Na Jahorini je drug svet, vse odprto, pravi ...

MDN

Kandidatke za Slovenko leta 2020

Tokrat smo zaradi znanih okoliščin resda malce čakali, a niti na misel nam ni prišlo, da bi prav zdaj, ko je to najbolj potrebno, z žarometi ne osvetlili izjemnih žensk, njihovega prizadevanja in vsega, za kar se borijo.
Vaših predlogov, drage bralke, cenjeni bralci, je bilo tokrat še posebno veliko, kar kaže na to, da vam je kljub vsemu hudemu, kar smo preživeli v zadnjem letu, še bolj mar. Skupaj z našimi jih je bilo toliko, da je najtežji del, pretresanje, da smo prišli do samo dvanajstih imen, potekal še dlje kot po navadi.
Spet se jih je nekaj branilo, ne, kje pa, ne spadamo zraven. Nekaterih nismo prepričali, kakšna se je pa končno le pustila uvrstiti. Neizmerno smo ponosni, da so končno pred vami.
Proceduro poznate: izrežite in izpolnite kupon ter glasujte za svojo favoritko. Glasovanje bo kmalu omogočeno tudi na naši spletni strani.
Brez vas naše akcije ni.
Odločitev, kateri pripada naslov Slovenka leta 2020, je vaša!

(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
{{ wotMsg.message }}

Zgodbe

Če je človek živ, ga bo pes našel

»Kljub vsej tehnologiji, ki jo premoremo, je pasji smrček za zdaj še vedno nenadomestljiv pri iskanju pogrešanih v ruševinah po potresih,« je prepričan Marko Bručan, trener reševalnih psov in psov pomočnikov invalidov, ki ima svoje reševalne pse že od najstniških let. V nedavnem potresu v Petrinji so reševalni psi odigrali pomembno vlogo pri iskanju pogrešanih in rešili kar nekaj življenj. Tudi Markova ekipa je bila pripravljena, da priskoči na pomoč s svojimi psi, če bi jih na Hrvaškem potrebovali.

Avtor:

Katja Božič

Značke:

Marko Bručan, nekdanji finančni svetovalec, se je v zadnjih letih povsem posvetil šolanju psov. Med drugim je vodja intervencijske enote MUSAR pri Upravi za zaščito in reševanje RS, podpredsednik mednarodne komisije za reševalne pse pri mednarodni kinološki zvezi FCI, je pa v tujini tudi svetovalec pri organiziranju reševalnih timov za pripravo reševalnih psov. Nad psi je bil navdušen že kot otrok. Pri trinajstih letih mu je pokojni stric Božo Talan, ki je bil tako njegov kinološki kot življenjski mentor, podaril prvega psa, dolgodlakega nemškega ovčarja Hilla, z njim sta se najprej ukvarjala s športno kinologijo, pet let pozneje pa se je že začel ukvarjati z reševanjem. Leta 1996 je dobil zlato prinašalko Izo, štirikrat sta bila na svetovnih prvenstvih in zasedla sama odlična mesta – četrto, šesto, osmo in deseto. »Reševanje in učenje psov je bila zame idealna priložnost za pomoč ljudem. Poleg tega se v različnih situacij, v katerih se znajdeš med reševanji, usposabljanji, treningi in vajami, ogromno naučiš o ljudeh, živalih in značajih – tako ljudi kot živali. Po navadi lahko že glede na značaj psa ocenim človeka. Pravim, da je pes odraz človeka. Po psu ugotoviš, ali je lastnik dosleden ali ne, delaven, ali si morda želi priti po krajši poti do rezultata, kar pri psih seveda ne gre, saj učenje poteka po korakih.«

Nepogrešljivi. Reševalni psi so v naravnih nesrečah, kot so potresi, zrušitve stavb, večje ujme, izredno pomembni, ker z odličnim vonjem rešujejo človeška življenja. Prav tako so nepogrešljivi pri iskanju pogrešanih oseb. Marko je na naš pogovor prišel z živahno psičko Joy, s katero namerava v kratkem opraviti izpite za naslov reševalnega psa. To prav gotovo ne bo težko, saj je že zdaj izjemno požrtvovalna, vztrajna, dosledna, predvsem pa zelo hitra. Prav navdušeno smo spremljali njene iskalne podvige. Vsi psički seveda niso primerni za takšne akcije. Dobro se izkažejo belgijski ovčarji, labradorci, bordercoliji in druge lovske pasme, pa tudi mešančki. »Med našimi reševalnimi psi je veliko nerodovniških, ki jih upošteva tudi mednarodna zveza. Predvsem je pri psih, namenjenih reševanju, pomembno, da imajo izraženo voljo do iskanja, so prijazni do ljudi in drugih živali, imajo dobro koncentracijo in jih ne zmoti vsak šum v bližini, imajo oster vonj, pa seveda je pomembno, da dobro sodelujejo z vodnikom. Učimo jih, da so vedno, ko najdejo osebo, nagrajeni – dobijo igračo ali obrok, zato to radi počnejo. S šolanjem je priporočljivo začeti čim prej, ko je kuža še mladiček.«

Vsi reševalci so prostovoljci. Šolanje poteka v matičnih organizacijah, društvih, ki so združena v zveze – ena v Kinološko zvezo Slovenije, druga pa v Zvezo društev reševalnih psov. V Sloveniji je okoli 20 kinoloških društev, kjer je mogoče opravljati tečaje. Vodnik mora opraviti več tečajev, od poznavanja nevarnosti v ruševinah, snežnih plazovih, prvo veterinarsko in medicinsko pomoč, orientacijo na terenu, poznavanje radijskih zvez. Od tod naprej pa lahko traja še približno dve leti, da psa usposobimo do prvega izpita za reševalne pse po mednarodnih programih, ki je sestavljen iz dveh delov. Prvi del je iskanje pogrešane osebe v ruševini, plazu ali v naravi, drugi pa je iz vaj poslušnosti in premagovanja ovir. V vsakem delu mora kuža doseči vsaj 70 odstotkov točk, da opravi izpit. Po opravljenih izpitih mora vodnik s psičkom s treningi redno obnavljati znanje.«

50 akcij na leto. Na leto imajo, pravi Marko, okoli 50 akcij, največkrat gre za pogrešane osebe. Kar pa se ruševin tiče, je bila ena najbolj znanih akcij v Sloveniji, v kateri so sodelovali tudi reševalni psi, pred več kot dvajsetimi leti, ko se je v Ljubljani zrušil Kolizej. V njej je sodeloval tudi Marko, pozneje pa še na Roški, kjer se je prav tako zrušila stavba. Ena najobsežnejših akcij, v katerih je sodeloval, pa je bila po katastrofalnem rušilnem potresu na Sumatri leta 2009 (življenje je izgubilo tisoč ljudi), kamor je vodil mednarodno odpravo z reševalnimi psi. Po nekaj zapletih so drugi dan po potresu končno prišli na prizorišče. »Pod svoje okrilje nas je sprejela reševalna ekipa iz Avstralije, ki ni imela svojih psov. Žal nismo našli preživelih. Mrtvih pa načeloma ne iščemo. Za to bi morali pse še posebej usposabljati. Včasih kakšen kuža nakaže mrtvega, ampak še to le zato, ker je verjetno ta človek le malo pred tem izgubil bitko za življenje. Sumatra je bila za nas dobra šola. Imeli smo srečo, ker razen potresa na nas niso prežale druge nevarnosti, kot so kraje, roparski napadi ... Zaradi tega so nam recimo odsvetovali Haiti, kjer je bilo po potresu zelo kaotično in nevarno zaradi številnih kriminalnih dejanj.«

Več v reviji Zarja Jana, št.2, 12.1.2021