ana-tavčar-pirkovič Dobra karma

Na najbolj žaljive kritike televizijska ...

Lojze Peterle Rosvita Pesek Foto-Adrijan Pregelj (10) Svet24.si

Rosvita Pesek s prstom pokazala tako na oblast kot...

urban vertacnik pl Reporter.si

Zastopal je udbovca Gorenca in ministra ...

sneg, sneženje, ljubljana Svet24.si

Meteorologi napovedujejo obilno snežno pošiljko,...

janša Necenzurirano

Kaj je skrivnostni Grk počel pri Janši

pentlja hiv Odkrito.si

Rdeče pentlje danes pripenjamo na daljavo

Kate Middleton Odkrito.si

Najpogostejši emotikoni vojvodinje Kambriške

Zgodbe

Fantje, ki pridejo po vas

Že pred leti sem kot fotoreporter prisostvoval intervenciji reševalcev na nujni vožnji do kraja prometne nesreče. Težko bi rekel, da je to nekaj, kar bi z veseljem ponovil. Ko danes razmišljam o poklicu reševalca, si ne morem kaj, da ne bi vsaj skušal potegniti kakšne pokvečene vzporednice ali dveh med njihovim delom in tistim, ki ga kot reporter opravljam sam.

Avtor:

Šimen Zupančič

Značke:

Biti reševalec je že v normalnih razmerah nedvomno eden težjih poklicev, v času, ko razsaja virus, ki z nekaj bolj ali manj svetlimi izjemami povzroča preglavice čisto vsemu svetu, pa delo reševalcev, vsaj tako se zdi, dobi povsem nove razsežnosti. Njihov delovnik traja 12 ur, od sedme do devetnajste, v t. i. ruskem turnusu, ki je videti nekako takole: 12 ur dela podnevi, 24 ur počitka, 12 ur dela ponoči, 48 ur počitka, od katerih prvi dan v veliki meri prespiš, nato spet 12 ur dela podnevi in tako naprej. Vikendov tako rekoč ni, še najlepše je, mi razložijo, če nočno izmeno končaš v soboto, tako imaš nekaj, kar od daleč z malo domišljije lahko spominja na dva prosta dneva med vikendom. Človek je trdoživo in prilagodljivo bitje in se gotovo tudi tega navadi, a moram priznati, da bi sam po dvanajstih urah nočnega intervjuvanja in fotografiranja verjetno ob 6.59, v stanju globoke nezavesti, trdno oklepajoč se fotoaparata pred obrazom stoje zaspal ter iztegnjen in še vedno iščoč vzporednice padel naravnost na svoj reporterski nos. Pa sem našel vzporednico. No, k sreči zdaj poznam Gregorja in Mirsada, reševalca s skupaj triindvajsetletnimi izkušnjami, ki bi me v tem primeru prišla iskat in me odpeljala k zdravniku, da mi zlomljen nos naravna. Med epidemijo se njun delovni urnik seveda ni spremenil, je pa zaradi bolniških odsotnosti tudi v njihovih vrstah velikokrat treba nadomeščati, kar lahko pomeni tudi več nočnih izmen zapored. 

Normalne intervencije, torej tiste, pri katerih ni utemeljenega suma, da gre za bolnika, pozitivnega na covid, danes niti niso tako drugačne kot pred epidemijo. Potrebna sta maska in zaščitni vizir. A po drugi strani naj bi bilo intervencij, povezanih z bolniki s covidom, ki se jim doma stanje poslabša do te mere, da potrebujejo pomoč zdravnika, in drugih prevozov v covidne oddelke v zadnjem času skorajda vrtoglavih 75 odstotkov, in to njihovo delo zelo oteži. Reševalca, ki bo v stiku z obolelim, mora njegov sodelavec obleči v posebno zaščitno obleko, še preden se odpravita z reševalne postaje. Voznik, če se le da, ostane v kabini, da ni treba naknadno razkuževati tudi te, saj to postopek le še podaljša. 

Več v reviji Zarja Jana, št. 46, 17. 11. 2020