kartoskop Dobra karma

Dannyjev kartoskop od 21. do 26. oktobra: teden ...

Nuša Lesar Svet24.si

Nušo Lesar oglobili policisti, preverite zakaj

uefa ceferin Reporter.si

Čeferin vznemirjen: poskušajo mu speljati ...

otroci DSO preddvor Svet24.si

Pretep med starostniki: »Vse jim uhaja izpod ...

tomaž-gantar Necenzurirano

Na ministrstvu za zdravje frči perje

Neyleen Ashley Odkrito.si

Preveč seksi za Tik-Tok

sanjski-moški-hrvaške Njena.si

Sanjska Nuša posneta med raztegovanjem v hlevu

Zgodbe

Kateri prst imate najraje?

Iz dokumentarca Sicko (2007) Michaela Moora, ki pripoveduje o grozotah ameriškega – pretežno zasebnega – zdravstvenega sistema, mi je najbolj v spominu ostala zgodba možakarja brez zdravstvenega zavarovanja, ki si je odžagal zgornja dela dveh prstov na levici (ne, ni bilo za zavarovalnino), pa mu je bolnišnica ponudila izbiro: ali mu za 60.000 dolarjev nazaj prišijejo sredinec ali pa morda raje prstanec za superugodnih 12.000 dolarjev. Očitno so bili prstanci ravno v akciji. Mi še nismo tam. Ne ŠE. Ampak počasi drsimo proti prepadu. In bi bilo morda pametno, da nekaj časa posvetite svojim prstom na rokah in se odločite, kateri vam je najbolj pri srcu. Za vsak primer. Morda bo treba kdaj izbirati.

Ko je letos spomladi slovensko javno zdravstvo vsem svojim problemom navkljub učinkovito ukrotilo prvi val korone – v nasprotju z državami, kot sta, na primer, Brazilija in ZDA, kjer je zdravstvo privatizirano in je koronavirus klestil brez milosti – so številni komentatorji ubesedili tiho molitev nekako takole: no, morda bodo odločevalci, torej politika, zdaj končno razumeli, kako zelo pomembno je javno zdravstvo. Morda ga zdaj ne bodo več poskušali privatizirati. Zmotili so se. 

Odločevalci niso razumeli. 
Nočejo razumeti.

Neabsoluten nasprotnik. »Sem zagovornik javnega zdravstvenega sistema, ki mora biti financiran na pregleden način. Mnoge moti, ker nisem absoluten nasprotnik zasebnega v zdravstvu. Menim pa, da mora biti zasebno zdravstvo povsem ločeno od javnega zdravstvenega sistema. Ta mora temeljiti na solidarnosti in mora biti učinkovit, vsem enako dostopen in dober.« To je julija 2012 rekel Tomaž Gantar, sedanji zdravstveni minister, ki je bil tudi takrat zdravstveni minister, vse dokler ni naslednje leto srdito odstopil. To je bilo, še pomnite, leto zloglasnega Zujfa, ki je oklestil bolniška nadomestila, za pet odstotkov zmanjšal kritje zdravstvenih storitev iz obveznega zavarovanja in zdravnikom iz javnih zavodov omogočil delo za zasebnike prek podjemnih pogodb. Tudi pri tem je bil ljubitelj javnega zdravstva Gantar zraven. 

Kako skuhati živo žabo. Kako zlomiš javno zdravstvo? Tako, da vanj desetletja ničesar ne vlagaš, ne v stavbe, ne v opremo, ne v ljudi. In za stanje javnega zdravstva pri nas seveda ni kriva samo ta vlada, krivih je še mnogo vlad pred njo, ta samo še zabija žeblje v krsto, le še pomaga razgrajevati škripajoči sistem. Na primer takole: čakalne vrste, ki so bile že prej velik problem, so po epidemiji, ko je večina zdravstva obstala, postale še večji glavobol. Zdravstveni minister težavo intenzivno rešuje, oh, pa še kako jo rešuje: problem obmetava z denarjem. Dvainštirideset milijonov evrov se je namenil zagnati vanj, 14 letos, 28 naslednje leto. In tole je tisto, ob čemer se je sindikatom in nekaterim opozicijskim strankam prižgala rdeča luč: za denar se bodo smeli potegovati vsi, tudi zasebniki. In tudi zasebniki brez koncesije. Ukrep ne bo trajna rešitev, temveč časovno omejen na leti 2020 in 2021.

Kukavičja jajca vlada podtika v različne zakone, nekaj tu, nekaj tam, vse stlačeno med nujne ukrepe in druge zadeve, očitno v upanju, da bo šlo neopaženo mimo. Tole zgoraj je na primer nedolžno ždelo v petem svežnju protikoronskih ukrepov, tja so podtaknili tudi določilo, da se za eno leto zamakne uveljavljanje omejitve za zdravnike iz javnega sektorja, ki delajo tudi v zasebnih ordinacijah – že Cerarjeva vlada je izglasovala, da bi od januarja 2021 ti smeli pri zasebnikih oddelati le po osem ur na mesec, a zdaj ta določba (vsaj) še eno leto ne bo začela veljati. Za primerjavo, lani so zdravniki iz javnih zavodov pri zasebnikih oddelali več kot 64.000 ur ali 8070 delovnih dni. Ni čudno, da so čakalne vrste, kje imajo pa pri tem še čas za javno zdravstvo.

V noveli zakona o nalezljivih boleznih, ki naj bi med drugim strožje udarila pa proticepilcih, pa so zapakirali tudi ukinitev mikrobioloških laboratorijev bolnišnic, kar ni, pravi stroka, utemeljeno ne strokovno ne finančno. Nasprotno, nova rešitev, da se vse teste prepusti enemu samemu laboratoriju, bo dražja, bolniki pa bodo do izvidov prišli bistveno pozneje. Tole je srž zadeve: mikrobiološke laboratorije imajo sedaj tri bolnišnice, v teh laboratorijih lahko, na primer, do rezultatov testa za covid pridejo že v eni uri, Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano (NLZOH), ki naj bi po novem prevzel delo bolnišničnih laboratorijev, pa za to potrebuje do 24 ur. In je ob tem še veliko dražji. Zakaj bi torej ukinjali laboratorije po bolnišnicah, ki imajo opremo in strokovno osebje? Ker se v mikrobiologiji vrti veliko denarja, zato. Zelo donosna je. Vse jasno?

Tretji primer je končal kot neuspel poskus, vsaj začasno: zdravstveno ministrstvo je v predlogu aneksa k splošnemu dogovoru za zdravstvo predvidelo, da bi se morali vsi izvajalci zdravstvene nege (torej tudi bolnišnice, zdravstveni domovi, domovi starostnikov) obvezno akreditirati pri akreditacijski ustanovi, sicer bi dobili manj denarja. In akreditacija seveda stane, tako bi se javni denar namesto v zdravstvo spet elegantno prelival v neke druge žepe. Solastnik edine primerne akreditacijske hiše v državi je Dorjan Marušič, prijatelj zdravstvenega ministra Gantarja. Gotovo je to zgolj naključje, mora biti naključje. Ko je predsednica zdravniške zbornice Zdenka Čebašek Travnik Gantarju menda zagrozila s KPK, je zahteva po akreditacijah iz predloga aneksa izginila. Naključje, ni druge.

Zahtevam aplikacijo! Vendar se pojavljajo glasovi, vedno več jih je in vedno glasnejši so, da ta vlada ni tako nesposobna, kot se dela in kot se zdi ob ocenjevanju neprestano spreminjajočih se in med seboj nasprotujočih si ukrepov ob drugem valu korone. Izbira zapletajočih se nesposobnežev za vodilne položaje, na katerih bi morali zdravstveno krizo upravljati strokovnjaki (ki obstajajo, a so previdno tiho), ne more biti naključje. Histerično preštevanje okuženih in strašenje ljudi (potem ko z vseh celin prihajajo dokazi, da se s pomirjujočimi in spodbudnimi besedami doseže bistveno boljše sodelovanje množic) nista naključna. Zdravstvena kriza, slutijo mnogi, je za sedanjo vlado samo priročen izgovor, da se za kulisami hitro in spretno razgrajuje javno ter utira pot zasebnemu zdravstvu.

Morda bi morali, samo naglas razmišljam, narediti aplikacijo za sledenje korupciji v zdravstvenih zakonih? Zagotovo bi nam bolj koristila kot tista za sledenje okuženim s korono.

Več v reviji Zarja Jana št. 40, 6.10.2020