tekač Dobra karma

'Uf, stari! Daj mi povej, kako bi postal takšen, ...

mars, marsis Svet24.si

Pod površjem Marsa več vodnih teles

jansa nova24tv Reporter.si

Na strankarski televiziji SDS med intervjujem s ...

meja mejni prehod obrezje hrvaska bobo1 Svet24.si

Od danes iz obmejnih hrvaških županij v ...

Tomi Rumpf Necenzurirano

Počivalškovim se je sfižila nabava zaščitne ...

Melania Trump, melania, trump, melanija trump Odkrito.si

Kaj razkriva Melanijin podpis?

špela močnik Njena.si

Prijatelj razkril skrivnost, Špela Močnik je ...

Zgodbe

Konec sanj je tu, v Sloveniji

Zadnji torek v avgustu so okolico Centra za tujce v bližini Postojne preplavili aktivisti in izrazili nestrinjanje z razmerami, v katerih so se znašli migranti. Ti so po prihodu iz Bosne seveda pristali v 14-dnevni karanteni, a je večina tu ostala precej dlje, nekateri tudi več kot tri mesece. In ne vedo, ali so pravzaprav lahko srečni, da so toliko časa na slovenskih tleh, glede na to, da so mnoge med njimi še med karanteno izgnali nazaj na Hrvaško, od tam pa so po hitrem postopku končali spet v Bosni.

Avtor:

Miša Gams

Značke:

Skupina osmih Alžircev je poleg odločbe o plačilu (vsakemu) 500 evrov kazni za ilegalni prestop meje na začetku julija dobila še odločbo o prestajanju karantene v Centru za tujce v Postojni, ki bi morala trajati od 4. in 17. julija 2020. Zaprosili so za mednarodni azil, a so jih 12. julija sredi noči izgnali iz države, do katere so potrebovali najmanj dva tedna hoje čez planine in gozdove. Čeprav je ustavno sodišče lani potrdilo, da mora policija vse migrante obravnavati enakovredno in njihove prošnje za mednarodni azil jemati resno ter se jih lotiti individualno, so tovrstni izgoni še vedno pogosti. Zdi se, kot da se je igra, kot jo imenujejo migranti, prevesila v ruleto, kjer ne veš, ali te bo doletel izgon ali boš pristal v Postojni. Birokratski mlini skrajno počasi premlevajo prošnje prebežnikov, ki so na poti po Balkanu preživeli že vse mogoče, a na tako drastično omejevanje svobode skoraj pred ciljem niso bili pripravljeni.

Naš položaj nikogar ne gane. Said je Maročan v tridesetih letih, ki je konec avgusta praznoval rojstni dan. V Postojni je že več kot tri mesece, ne da bi izvedel, ali ga bodo izgnali iz države. Za prebivalce severnoafriških držav, ki jih je pandemija še dodatno pahnila v gospodarsko krizo, praviloma velja, da jim zahtevo za azil zavrnejo z obrazložitvijo, da njihove države niso v vojni. Kar načeloma drži, a tudi grozljive gospodarske razmere so lahko razlog za obup in životarjenje, ko je alternativa beg. Vojne se dandanes odvijajo drugače kot nekoč. Said že od otroštva trpi za astmo, v majhni sobi postojnskega centra za tujce, v kateri biva s tremi drugimi, se počuti kot v celici: »To ni kamp za migrante, temveč navaden zapor. Še zaporniki imajo na dan več ur za rekreacijo in bivanje na svežem zraku; mi smo lahko zunaj rešetk le uro po kosilu.« Prehrana je, pove, večinoma sestavljena iz kruha, riža, enkrat na teden dobijo nekoliko več mesa in sadje.

K vzdušju v centru, kjer je trenutno okrog 300 ljudi, med njimi družine, policisti s psi seveda ne prispevajo. »Nenehno imamo izpade elektrike, telefone nam vzamejo za 22 ur vsak dan, le med 10. in 12. dopoldne nam je dovoljen stik s svetom,« našteva Said. »Bilo je že ogromno poskusov samomora, samopoškodovanja in gladovnih stavk, a nič ne pomaga, naš položaj nikogar ne gane.«

Več v reviji Zarja Jana št. 37, 15. 9. 2020