matej tonin Dobra karma

Matej Tonin: ministrant ali narcis pod žarometi ...

mars, marsis Svet24.si

Pod površjem Marsa več vodnih teles

jansa nova24tv Reporter.si

Na strankarski televiziji SDS med intervjujem s ...

meja mejni prehod obrezje hrvaska bobo1 Svet24.si

Od danes iz obmejnih hrvaških županij v ...

Tomi Rumpf Necenzurirano

Počivalškovim se je sfižila nabava zaščitne ...

Melania Trump, melania, trump, melanija trump Odkrito.si

Kaj razkriva Melanijin podpis?

Lucija Ćirović Njena.si

Lucija Ćirović ima zabavno srčno izbranko

Zgodbe

V karanteno kljub neaktivnemu virusu

Generalni direktor Svetovne zdravstvene organizacije dr. Tedros Adhanom Ghebreyesus je 16. marca na novinarski konferenci o problematiki širjenja covida-19 rekel: »Imamo preprosto sporočilo za vse države: testirajte, testirajte, testirajte.« Mantra, ki se je vzporedno z virusom bliskovito razširila po planetu. Vse odtlej je število testiranj za covid-19 merilo tega, kako uspešno se posamezna država spopada s pandemijo, saj se (tudi) na podlagi rezultatov testiranj sprejemajo bolj ali manj drastični ukrepi. Tudi pri nas. In tako kot drugod po svetu se tudi pri nas (vse glasneje?) oglašajo ljudje z resnimi pomisleki glede testov za SARS-CoV-2 in opozorili o (ne)upravičenosti ukrepov, ki se jih sprejema na podlagi dobljenih rezultatov.

Testi za določanje prisotnosti koronavirusa SARS-CoV-2 se delijo v dve osnovni skupini. V prvi so menda 98-odstotno zanesljivi PCR-testi, molekularni testi, pri katerih se odvzame bris iz nosno-žrelnega predela (kar globoko je treba poseči) in s katerimi se preverja prisotnost genoma oziroma nukleinskih kislin virusa, ter testi za določanje antigenov, s katerimi potrjujejo virusne beljakovine. 

V drugo skupino za ugotavljanje prisotnosti virusa SARS-CoV-2 pa spadajo testi, s katerimi to, ali je bil človek v stiku z virusom, ugotavljajo na podlagi protiteles v krvi. Protitelesa IGG kažejo, da je človek prebolel okužbo že pred časom, če so prisotna protitelesa IGM, pa naj bi prebolel okužbo pred kratkim oziroma bi bil lahko še celo okužen, smo se poučili, vendar pa za diagnostiko pri posamezniku ti testi niso relevantni, saj niso posebej zanesljivi. O tem najdete različne podatke, od tega, da je  zanesljivost 70-odstotna, pa do trditev, da pokažejo pravilno sliko v zgolj 50 odstotkih primerov. Uporabni so torej predvsem kot približen pokazatelj potencialne prekuženosti ljudi, ne pa tudi tega, kako je z njihovo imunostjo. Je pa zanimanje za te teste kljub temu veliko in je število tistih, ki ponujajo to storitev (test stane od 20 do 25 evrov), tudi pri nas čedalje večje. 

Število okuženih v porastu. Kaj zdaj? S številkami o testiranih in (domnevno) novookuženih – gre za rezultate testiranja s PCR-testi, nam vlada in NIJZ redno strežeta vsak dan, prav v zadnjih dneh številke znova naraščajo, z njimi pa tudi opozorila in negotovost o morebitnih novih (oziroma vnovičnih) omejitvah in preventivnih ukrepih. Jasno je sicer, da vnovičnega »lockdowna« skoraj zagotovo ne bo, ker si ga preprosto ne moremo več privoščiti. Pa tudi pri državljanih, precej naveličanih strašenja in vzvišenega, pa hkrati pogosto nedoslednega komuniciranja predstavnikov oblasti, še strožji ukrepi ne bi naleteli na prav prijazen odziv. 

Stroka je zaradi nekaterih svojih potez in nedoslednih izjav doslej na žalost tudi izgubila nekaj verodostojnosti. Seveda v veliki meri neupravičeno, kot posledica različnih teorij zarot in izmišljotin, ki tudi pri nas krožijo po družbenih omrežjih, kjer pa resne in z resničnimi argumenti podkrepljene študije vzbudijo bistveno manj pozornosti. 

So PCR-testi upravičeno zlati standard? Toda medtem ko pri mnogih trditvah lahko po le nekaj klikih, s katerimi preverjate njihovo verodostojnost, zamahnete z roko in se nehate ukvarjati z njimi, se pri nekaterih, četudi precej odstopajo od prevladujočih mnenj, le velja ustaviti in zamisliti. 

Walter Lippman, dvakratni Nobelov nagrajenec in za mnoge najvplivnejši novinar 20. stoletja, je nekoč rekel, da »kadar vsi razmišljajo enako, nihče ne razmišlja prav veliko«. In v duhu Lippmanove modrosti nekateri razmišljajo tudi o tem, da so nekatere stvari oziroma prevladujoča prepričanja tudi v zvezi s covidom-19 bolj podobni nekakšni religiji kot pa znanosti. Tudi v zvezi s PCR-testi, za katere je celo  izumitelj tega postopka (verižna reakcija s polimerazo, z angleško kratico PCR) Kary Mullis, ki je za to odkritje leta 1993 prejel Nobelovo nagrado, rekel, da niso ustrezni za zaznavo virusne infekcije. 

Mullis je lani, žal, umrl in se ne more opredeliti do tega, ali PCR-diagnostika trenutno upravičeno velja za zlati standard v neposredni diagnostiki SARS-CoV-2. Zato pa dvome o tem namesto njega oziroma v duhu njegove izjave izražajo mnogi drugi. Pisali smo o švicarskem zdravniku Bedi M. Stadlerju, nekdanjem direktorju imunološkega inštituta na univerzi v Bernu, ki je v članku z naslovom Zakaj so se vsi motili poleg tega, da bi se »najraje klofnil, ker sem na SARS-CoV-2 veliko predolgo gledal tako panično«, pisal tudi o tem, da PCR-test res zazna gen virusa, ne pa tudi tega, ali je virus živ ali mrtev. Stadler je trdno prepričan, da gre velik del vsakodnevno zaznanih okužb pripisati prav ostankom mrtvega virusa v telesu, ki pa se seveda ne more širiti naprej.

Več v reviji Zarja Jana št. 37, 15. 9. 2020