matej tonin Dobra karma

Matej Tonin: ministrant ali narcis pod žarometi ...

mars, marsis Svet24.si

Pod površjem Marsa več vodnih teles

jansa nova24tv Reporter.si

Na strankarski televiziji SDS med intervjujem s ...

meja mejni prehod obrezje hrvaska bobo1 Svet24.si

Od danes iz obmejnih hrvaških županij v ...

Tomi Rumpf Necenzurirano

Počivalškovim se je sfižila nabava zaščitne ...

Melania Trump, melania, trump, melanija trump Odkrito.si

Kaj razkriva Melanijin podpis?

Lucija Ćirović Njena.si

Lucija Ćirović ima zabavno srčno izbranko

Zgodbe

Pisanje je vtiranje soli v rano

Elena Ferrante je pisateljica. Elena Ferrante je uganka. Berejo jo v petinštiridesetih jezikih sveta, a nikjer ne poznajo njenega pravega imena. Že vse od prvega romana iz leta 1992, že skoraj trideset let torej, si novinarji in literarni detektivi prizadevajo ugotoviti njeno pravo ime, teorij o tem mrgoli, a potrdila se ni še nobena. Tole je takrat avtorica napisala svojemu založniku: »Mislim, da knjige, ko so enkrat napisane, ne potrebujejo več svojih avtorjev. Če imajo kaj povedati, bodo kmalu našle bralce, če ne, jih pa ne bodo.«

Še Saverio Costanzo, režiser miniserije Genialna prijateljica, posnete po dveh od štirih knjig Neapeljskega cikla – vse štiri imamo tudi v slovenskem prevodu – ki si je po elektronski pošti deset let dopisoval z avtorico, ki je ni nikoli videl, nikoli slišal njenega glasu, je potem vzdihnil: »Bilo je, kot bi delal z duhom.«

Vsako od knjig iz Neapeljskega cikla – ker je avtorica, to je očitno, doma iz Neaplja, tam se dogajajo tudi vse štiri knjige – je ob izidu pospremilo vznemirjenje, ki je dobilo lastno ime, »vročica Ferrantejeve«. Nekateri govorijo celo o kultu Elene Ferrante. Po svetu je prodanih petnajst milijonov knjig Neapeljskega cikla. In avtorica je še vedno duh, znana samo po psevdonimu. Intervjujev praktično ne daje, zato je precej pozornosti vzbudil nekakšen skupinski intervju z njo ob izidu njene nove knjige. Takole so naredili, vsaka od držav, v kateri je te dni izšel roman Lažnivo življenje odraslih, je postavila eno vprašanje, zastaviti pa ga je smel le prevajalec ali založnik knjige. Nabralo se je osemindvajset vprašanj, slovenskega med njimi ni bilo, morda zato, ker pri nas roman izide šele naslednjo pomlad, so rekli pri Cankarjevi založbi, ki ga bo izdala. Njegov delovni naslov je Lažnivo življenje odraslih, so sporočili, »vendar poudarjamo, da je to le delovni naslov, lahko se še spremeni.«

O resničnem razumevanju ženske. Vprašanja, ker so jih zastavljali ljudje, ki sicer ne delajo intervjujev, so bila malce drugačna od običajnih novinarskih, ampak tole je bilo pa pričakovano: Kaj jo je navdahnilo za naslov, so pobarali avtorico, mar meni, da odrasli lažejo o svojih življenjih?

»Kot otrok sem bila lažnivka in so me zaradi laganja pogosto kaznovali,« je odgovorila. »Pri štirinajstih pa sem se po številnih ponižanjih odločila odrasti in nehati lagati. Vendar sem počasi spoznala, da so bile moje otroške laži samo uporaba domišljije, medtem ko so odrasli, ki so tako nasprotovali laganju, sebi in drugim lagali tako naravno, kot da je laž osnovno sredstvo, da je človek dosleden, da bi razumel smisel, da bi zdržal primerjave z bližnjimi.«

Veliko so jo spraševali o odnosih med moškimi in ženskami, ki v njenih romanih praviloma nimajo lepega konca. »Menim, da je resnično razumeti žensko najvišja oblika uporabe inteligence in moške ljubezni,« je Ferrantejeva napisala v odgovor. »Zdaj nočem govoriti o neuglajenih, nasilnih moških, katerih najnovejše utelešenje so prostaški agresivneži na družbenih omrežjih in televiziji. Mislim, da je bolje govoriti o izobražencih, o kolegih, s katerimi delamo ali študiramo. Večina nas še vedno obravnava kot ljubke živalce, ki jim zaupajo samo takrat, ko bi se radi z nami igrali.«

O vtiranju soli v rano. Ne, je rekla, pisanje ni prijetno delo: »Pisanja nikoli nisem imela za obliko terapije. Pisati zame pomeni nekaj povsem drugega – vtiranje soli v rano, kar je lahko zelo boleče. Pišem kot ljudje, ki neprestano potujejo z letalom, ker morajo, čeprav jih je strah, da tega ne bodo preživeli, ves let trpijo, kadar pa pristanejo, so presrečni, čeprav čisto izmozgani.«

Več v reviji Zarja Jana št. 36, 8. 9. 2020