tekač Dobra karma

'Uf, stari! Daj mi povej, kako bi postal takšen, ...

mars, marsis Svet24.si

Pod površjem Marsa več vodnih teles

jansa nova24tv Reporter.si

Na strankarski televiziji SDS med intervjujem s ...

meja mejni prehod obrezje hrvaska bobo1 Svet24.si

Od danes iz obmejnih hrvaških županij v ...

Tomi Rumpf Necenzurirano

Počivalškovim se je sfižila nabava zaščitne ...

Melania Trump, melania, trump, melanija trump Odkrito.si

Kaj razkriva Melanijin podpis?

špela močnik Njena.si

Prijatelj razkril skrivnost, Špela Močnik je ...

Zgodbe

Slovenski novorojenčki se vozijo s helikopterji

Topovi ali maslo se reče stari dilemi, ki nikakor noče umreti – naj vlagamo v vojsko in orožje ali v preživetje in blagostanje prebivalstva? Trenutni krvavi bitki iz tega poglavja bi se bolj prilegal naslov »raketni sistemi ali zdravje (in sociala)«, predlog zakona o investicijah v Slovensko vojsko v naslednjih petih letih namreč predvideva, da bi v orožje in opremo, pretežni del tega za obrambo Slovenije povsem nekoristnega, vložili 780 milijonov evrov, kar pa bi seveda neizbežno pomenilo, da bo zmanjkalo denarja za zdravstvo in socialo. Več kot osem ur so se prejšnji četrtek okrog tega dajali na nujni seji odbora za obrambo in je na koncu, predvidljivo, zmagalo orožje, z desetimi glasovi proti petim. Prebivalstvo naj se za preživetje znajde samo. O zakonu bo državni zbor odločal še ta mesec.

Je bitka torej že vnaprej izgubljena? Bo glasovalni stroj povozil voljo ljudstva – raziskave kažejo, da predlogu zakona nasprotujejo več kot tri četrtine prebivalstva – in nam vsilil orožje, ki je za »obrambo domovine«, domnevni razlog, zakaj se jim ta nedostojni zakon tako mudi sprejeti, popolnoma neprimerno?

Zakaj in za kaj? Tole je zakon o investicijah v SV za obdobje 2021–2026 za začetnike: zakon naj bi odločal nič manj kot o propadu ali obstanku slovenske vojske, pravi obrambni minister Tonin, ki nam v bistvu dela neverjetno varčevalno uslugo, kot pravi, saj bi vse tisto, kar hoče vojska, stalo tri milijarde evrov, on je pa vse sklestil na »minimum od minimuma«, na bore tri četrt milijarde in drobiž. Če ne vržemo na mizo 780 milijonov, nam mračno grozi prvi vojak domovine, nam bo vojska dolgoročno crknila. »Vendarle gre za obrambo domovine in tudi tukaj moramo zagotoviti ustrezno opremo.«

Nedvomno. Zaplete pa se pri tem, kaj razumemo kot to nujno potrebno življenje-ali-smrt opremo. Tole je nekaj stvari, ki jih kupi 780 milijonov: novo transportno letalo, »ki nam bo pomagalo v času krize«, hangar za vladnega falcona, pa dva helikopterja, s katerima bomo »še naprej reševali ljudi v gorah in prevažali novorojenčke«, kot je poudaril obrambni minister – odločno podpiramo zračne prevoze slovenskih novorojenčkov, ampak zatakne se pri tistem, česar minister najraje ne omeni: da bo večina denarja šla za oklepna vozila. Za taka, pravijo tisti, ki so se poglobili v predlog zakona, ki po hribih in gozdovih mile domovine sploh ne morejo voziti, primerna so le za puščave, v katerih Nato »širi demokracijo«, kupujemo jih torej za misije slovenskih vojakov na tujih tleh, pod Natovo zastavo, za misije, ki z obrambo Slovenije nimajo nobene zveze. Absolutno nobene. Enako velja za načrtovani nakup raketnega sistema, pred kom naj bi nas ta branil v Sloveniji?

Resnične grožnje so danes biološko orožje in kibernetski napadi, virusi in hekerji torej – kot se je zelo nazorno pokazalo letos, ko je deželo, pa ne le našo, ko je praktično ves svet ustavil koronavirus. Ne tanki. Ne topovi. Ne raketni sistemi. En tak s prostim očesom neviden virus. Pa je svet zaškripal in obstal.

In slednjič, ne gre za to, da bi vojski dali 780 milijonov ali pa nič. Nihče ne nasprotuje nakupu helikopterjev, nihče se ne upira nabavi transportnega letala, še posebej če nam bo »pomagalo v času krize«, toda razum se upira temu, da bi mi s svojim denarjem kupovali nekaj, na primer oklepna vozila, ki jih pravzaprav potrebujejo Američani za svoj način »širjenja demokracije«, še posebej tam, kjer je veliko nafte. Vojska potrebuje opremo in je prav, da jo dobi, da ne bomo spet poslušali o podplatih, ki odstopajo z vojaških škornjev. Ampak nikar se ne pogovarjajmo o 780 milijonih v času, ko nam bo zdaj zdaj krepnilo zdravstvo.

Cui bono? Kot se pri iskanju osumljenca in motiva za zločin sprašujejo kriminalisti, cui bono, torej kdo ima od tega dobiček – kdo ima kaj od tega, če ostanemo minus 780 milijonov in s kupom železja, ki bo v nekaj letih zastaralo? Slovenija? Slovenci? Kaj je bilo tisto, kar je upočasnilo virus? Javno zdravstvo. Za katero je vse manj denarja. In ga bo še manj, če orožarski jastrebi dosežejo svoje. Medtem pa zdravstveni minister tragično vzdihuje, da ne ve, kje bo dobil denar, da bodo lahko vsaj delno sanirali škodo, ki jo je bolnim povzročilo to, da se je del zdravstva za nekaj časa ustavil, delno ali celo povsem.

Tole so trenutno številke, pripravite si dišeče soli, preden jih preberete: predvideni državni primanjkljaj je 4,2 milijarde evrov, novi, »uravnoteženi« državni proračun klesti po vsem, po zdravstvu, po znanosti, po kulturi …, a bo radostno vrgel v veter 780 milijonov, da se bodo slovenski soldati lahko prevažali po puščavah, v katerih najprej in predvsem nimajo kaj iskati.

Kdo bo torej tisti, ki bo z uveljavitvijo tega zakona nekaj pridobil? Nočemo kazati s prstom, preden se zgodi, spomnimo pa na tole: kupovanje orožja v Sloveniji praviloma rojeva vedno nove korupcijske afere. Res potrebujemo še eno?

Pa saj bo vse transparentno!, zagotavlja Tonin. Ja, eden njegovih predhodnikov, Karel Erjavec, je tudi to rekel, ko smo pred leti kupovali oklepnike.

In kaj zdaj? Res, kaj nam torej ostane, če se odločimo, da teh 780 milijonov našega denarja ne damo? Gremo na ulice ali upamo na najboljše in čakamo, da izsilimo svoj ne s političnimi sredstvi. Petkovi nenasilni protesti so se medtem scvrknili v vljudne in pretežno neučinkovite zbore nezadovoljnih, s katerimi se medijem niti ne ljubi več ukvarjati. Levica si prizadeva za posvetovalni referendum, in če pustimo ob strani to, da ji potrebnih poslanskih podpisov zanj najverjetneje ne bo uspelo zbrati, kaj bi z njim dosegli, če bi vendarle bil? »Posvetovalni referendum bi lahko pokazal, kaj si ljudje mislijo o napovedani investiciji v SV,« pravi vodja poslanske skupine Levice Matej Tašner Vatovec. Ampak saj vemo, kaj si ljudje mislijo, več kot tri četrtine ljudi tega denarja nočejo dati vojski. In bi bila to najverjetneje res, kot pravi Tonin, samo »draga anketa«, ki je tisti, ki odločajo, poslanci v državnem zboru, itak ne bi upoštevali.

Potem je tu še zadnje orožje, težko topništvo: zakonodajni referendum. Ki ga lahko razpišejo, ko bo zakon sprejet – in več kot verjetno se zdi, da bo. Odločitev ljudstva na takem referendumu je obvezujoča, samo prej je treba zbrati 40.000 podpisov za njegov razpis.

Ulica ali referendum, to so naše opcije. Ali pa to, da smo tiho kot hlapci. Ampak jaz nisem za hlapca (ali pa za deklo) rojena, za hlapca vzgojena. Vi?

Več v reviji Zarja Jana št. 36, 8. 9. 2020