Hajni Blagne Dobra karma

Mlajši brat Helene Blagne že 40 let živi ...

I-rosvita pesek-pl004 Svet24.si

Morda pa je še čas za streznitev in lepše ...

ivan zidar pl Reporter.si

Vojna zakoncev Zidar (2.): Osebni stečaj Ivana ...

Janša in Pivec Svet24.si

Političarke, ki jih odnaša kljub zaupanju ...

Dodeljevanje-globe_Vir-Facebook-Gašper-Bizjak Necenzurirano

Lovili sprehajalce z rogljički, v domove ...

Anne Hathaway Odkrito.si

Anne Hathaway odkrila svojega največjega ...

pesem Njena.si

Peter Poles se vrača

Zgodbe

Kako nosijo starostnike na goro

Kadar nevrologa Zvezdana Pirtoška sprašujejo o starizmu, diskriminaciji starejših, rad omenja film Balada o Narayami. Pravzaprav sta dva filma in roman, vsi z istim naslovom, govorijo pa o (domnevnem) starem običaju v nekaterih revnih delih Japonske, kjer so morali človeka, ko je dopolnil določeno starost, svojci odnesti na goro in tam pustiti, da umre. Običaju, za katerega se še vedno ne morejo zediniti, ali je zares obstajal, se reče ubasute, kar prevajajo kot »prepustitev stare ženske usodi«, lahko pa tudi ojasute, kar pomeni »prepustitev starša usodi«. Za tisto, kar so počeli pri nas med prvim valom koronavirusa, ko so starostnike zaprli v domove in jih prepustili negi premalo številnih in premalo usposobljenih negovalcev, prazne bolniške postelje pa hranili za … koga že?, za tisto bi tudi lahko rekli, da je država starostnike metaforično odnesla na goro. Ne vem, ali imajo Japonci izraz za to.

Takrat je bilo o tem veliko povedanega, a malo narejenega. In potem je prišel drugi val ali pa dolgi rep prvega, kakorkoli, korona znova pustoši po domovih za ostarele. Je tokrat kaj bolje? Smo se česa naučili?

Nismo, je prepričana predsednica Srebrne niti Biserka Marolt Meden: »To, kar se dogaja v domovih, kaže na neresen odnos do starejših v domovih. Nihče noče prevzeti odgovornosti, ker sta odgovorni dve ministrstvi. Po zaključku epidemije so ustanovili delovno skupino in ni nam znano, kaj so ugotovili, sklenili in kaj dobrega se obeta za starejše. 

Ministrstvo za zdravje ni kritično pogledalo na svoje ukrepanje/dogajanje med epidemijo in sprejelo ukrepov, ki bi preprečili neustrezno obravnavo bolnih v domovih starejših. Ponavlja se stara, skrajno neprimerna praksa: bolni/okuženi ne gredo takoj na drugo lokacijo, zapiranje starejših v domove, omejevanje obiskov in vztrajanje pri conah, ki jih ponekod ni mogoče urediti. In kam to pelje? V preveliko število umrlih v domovih starejših in v popolno izgorelost zaposlenih, ki ne dobijo pravočasno ustrezne pomoči. Kličejo nas celo direktorice domov, ki so nemočne, saj obljubljene pomoči s strani države ni. Pa jo zelo potrebujejo takoj!

Popolnoma neprimerna pa je praksa organiziranja obiskov v domovih, kjer ni okužbe niti v domu niti v okolici. Kljub navodilom NIJZ in MZ se obiski omejujejo na pol ure, nekje enkrat na teden, in to v vročih poletnih urah ... Torej nadaljevanje kratenja človekovih pravic stanovalcev, diskriminacija na področju zdravstvene oskrbe, starizem s strani odločevalcev oziroma države. Sramota za Slovenijo, ki naj bi bila socialna država!«

Kako ugrizniti nazaj. Medtem pa se je prvega junija, morda niste opazili, ker so o tem čisto premalo poročali, zgodilo nekaj pomembnega: starostniki so ugriznili nazaj. Tisti, ki jih ni nihče nič vprašal, čeprav je šlo zanje, za njihova življenja, tisti, ki so jih premetavali kot vreče krompirja z oddelka na oddelek, iz doma v hotel, so končno povzdignili glas. In rekli, dovolj je.  MI odločamo.

Natančneje, svet stanovalcev Doma dr. Jožeta Potrča v Poljčanah je sprejel sklep, s katerim je prepovedal »vpogled v naše zdravstvene kartoteke osebam, ki jih je ministrstvo za zdravje … imenovalo za koordinatorje za izvajanje zdravstvene dejavnosti«. Na kratko, tistim, ki so prihajali v DSO pregledovat kartoteke stanovalcev in na podlagi tega odločali, kdo si zasluži zdravljenje in kdo ne, so prepovedali vtikati nosove v njihove kartoteke.

Več v reviji Zarja Jana št. 30, 28. 7. 2020