lev Dobra karma

8. 8. je galaktični dogodek leta, vpliv bo trajal...

horoskop_napoved Svet24.si

Horoskop za nedeljo, 9. avgusta

pocivalsek tonin jansa pivec-pl Reporter.si

Bo najprej padla Aleksandra Pivec, nato še ...

Klemen Grošelj Svet24.si

Klemen Grošelj: »Moja vizija razvoja Slovenije ...

pivec3 Necenzurirano

Aleksandra Pivec je žrtev – same sebe #kolumna

bejrut, eksplozija, amonijev-nitrat Odkrito.si

Zakaj je eksplozija v Bejrutu bila tako ...

sara-rutar Njena.si

Zakaj Sara Rutar prekipeva od sreče?

Zgodbe

Velika drevesa so v mestih neprecenljiva

Drevesa v mestih so zelo dragocena, ne samo zaradi lepote, zagotavljanja sence, splošnega dobrega počutja, temveč tudi zaradi počasnejšega odtekanja padavinskih voda, s čimer prispevajo k poplavni varnosti. Zato bi jih morali bolj spoštovati, predvsem pa sistemsko poskrbeti za strokovno ravnanje z njimi. Še vedno se ne zavedamo, da petdeset- ali šestdesetletnih dreves ne moremo preprosto nadomestiti. Zato še vedno gledamo njihove nepotrebne masakre. Zadnjega v Velenju, kjer je 13 petdesetletnih srebrnih in gorskih javorjev padlo zaradi nove kolesarske steze.

K javnemu urejanju prostora je treba pristopati celostno in s posvetom različnih strok. Ne pa na horuk – od enega projekta, za katerega so na voljo sredstva, do drugega. Odgovornim očitno še ni v polnosti jasno, da so drevesa in skrb zanje enako pomembni kot skrb za vodo in smeti. »V neki fazi  smo to zanemarili, ker smo mislili, da bo to uredil trg. Skrbi za zelene površine pa ni lahko zaračunati. Ljudje se tega ne zavedamo, zato delujemo v smislu: »Dajmo posekat, bo manj stroškov in dela,« pravi dr. Maja Simoneti, krajinska arhitektka in urbanistka z Inštituta za politike prostora. 

Tako se je pred štirimi leti zgodilo v Hrvatinih, kjer so morale pasti 60 let stare platane, ker je po mnenju pristojnih iz krajevne skupnosti pometanje listja terjalo preveč dela in denarja, ki bi ga lahko namenili za »pametnejše« stvari. 
»Pri nas se še vedno premalo zavedamo, da s tem ko posekamo drevo, naredimo veliko škodo in da je koristi odraslih dreves zelo težko nadomestiti. Odrasla drevesa so vsestransko koristna za človeka, mestno naravo in okolje, zato jih res ne bi smeli po nepotrebnem odstranjevati,« dodaja Simonetijeva.

Naj jokam ali kričim? Namesto da bi si vzeli več časa in temeljiteje premislili, se posvetovali s strokovnjaki različnih področij, so se v Velenju pri umeščanju nove kolesarske steze odločili za najbolj drastičen poseg. »Ne vem, ali naj jokam ali kričim. Morda pa se umaknem pod krošnjo svojega drevesa,« se je takoj po poseku v juniju zgroženo spraševala krajinska arhitektka Saša Piano iz Velenja. O razvoju svojega mesta (načrtovanju in povezovanju te kompleksne celote) veliko premišljuje, pravzaprav 24 ur na dan. 
»Ameriški krajinski arhitekt Lawrence Halprin je življenje v odprtih površinah mesta (trgih, ulicah …) poimenoval koreografija mesta. Koreografija mesta je preplet urejenih odprtih bivalnih površin, v katerih se odvija življenje – ljudje se družijo, prehajajo skozi prostor, se v njem igrajo, v njem se dogajajo raznoliki dogodki, od kulturnih do političnih in športnih prireditev. Šele ljudje naredimo to koreografijo. Za to pa morajo biti ustvarjeni pogoji – s premišljeno oblikovanim in večfunkcionalnim prostorom, torej tudi z ulico. Zato mestna ulica ne more biti zgolj prometnica. Celovito urejanje prostora zahteva raznoliko skupino načrtovalcev različnih profesij (interdisciplinarnost), različnih izkušenj (v primeru kolesarskega omrežja npr. kolesarji in nekolesarji), a vsi z veliko znanja in empatijo do prostora in okolja.«

Preveč prometno razmišljanje. Po njenem mnenju na ulici ne bi bilo treba posekati 13 dreves. »Po moji oceni so se projektiranja lotili preveč na prometni način – načrtujejo torej prometno površino, ne pa površino, ki je namenjena trajnostni mobilnosti. Ideja te pa je med drugim, da bi se kolesarske in za pešce namenjene površine prepletale. To pomeni, da ne moremo narediti kolesarskih poti povsod, kjer bi se kdorkoli od nas želel peljati. Ne samo da moraš za to žrtvovati in krčiti zelene površine, podirati drevesa, na tak način tudi omejuješ pešce,« razmišlja Saša Piano.
Urbano kolesarjenje se po njenem mnenju razlikuje od rekreacijskega, saj je smisel urbanega ta, da si s kolesom olajšamo pot do službe in vsakodnevnih opravil. Zato ne moremo skozi mesto ali v bližino šol, kjer je veliko pešcev, preprosto potegniti kolesarske steze, na kateri se bodo kolesarji počutili varne in »pohodili plin«. Na površinah, kjer imajo pešci prednost, seveda dovolimo vožnjo tudi kolesarjem, a s tem kolesarju sporočimo, da ravna previdno, še razloži.

V imenu kolesarjev? Občina Velenje posek 13 javorjev seveda utemeljuje tudi s strokovnim mnenjem, češ da so bila drevesa bolna in lomljiva, zatorej tudi nevarna. Ampak takšna pojasnila so že nekako standardna in vsi občani z njimi niso zadovoljni. »Ta vrsta javorjev je res lomljiva, ampak treba je povedati, da so bili pred leti obglavljeni (to pomeni, da jim odstranijo vrhove, vse večje veje, popolnoma jih oskubijo; takšna drevesa ne dajejo več sence, ne zadržujejo prašnih delcev, zmanjšajo hrupa, čez čas pa postanejo nevarna za ljudi in okolico, op. a.) – torej neustrezno vzdrževani. Posebej ko je drevo obglavljeno, začne poganjati šopasto, panjsko in številne odganjke požene zato, da bi preživelo. Ker poganjki odženejo hitro, so bolj krhki in ne sledijo naravni rasti podobe drevesa, so taka drevesa občutljivejša za veter, tudi bolezni. Ampak nesporno je, da če se ne bi gradila kolesarska steza, bi danes 13 dreves še stalo. Lahko bi jih nadomeščali postopoma, ne da se je zgodil enkratni masaker,« je jasna Saša Piano.
Ob tem se poraja vprašanje, kdo tako, brez razumnega razmisleka, načrtuje kolesarske steze v mestu? 

Več v Zarji Jani, št. 30, 28. 7. 2020