jerca zajc sustersic Dobra karma

Leto dni po težki ločitvi lepa voditeljica ...

Hale Powell Svet24.si

Pohodnici, ki nista nosili mask, pljunil in jima ...

aleksandra pivec bobo (3) Reporter.si

Aleksandra Pivec prepričana, da se Jože P. ...

revščina Svet24.si

Posledice epidemije: »Imamo nov profil revnih ...

dom danice vogrinec, dso, dom starejših Necenzurirano

Kdo bo odgovarjal za tragično bilanco epidemije

melania-trump, božična-jelka, bela-hiša Odkrito.si

Melania je sijala od veselja

Janez Rebernik -Nova Njena.si

Ko ugasnejo kamere: Je Janez res ženskar?

Zgodbe

Slovenija bo za to morala plačati!

Po vseh doslej znanih podatkih in dejstvih o odvzemu otrok materi, o katerem bi bilo z vidika sodišča bolje, da ne bi pisali in razburjali javnosti, vam lahko iz uredništva te revije zatrdimo: (vsaj) za ta primer bo moral nekdo odgovarjati. Po mnenju psihoterapevtke in ravnateljice Vzgojnega zavoda Planina z več kot dvajsetletnimi izkušnjami s tovrstnimi težkimi primeri dr. Leonide Zalokar je od sodišč, ki nadzirajo sama sebe, iluzorno pričakovati priznanje kakršnekoli napake. »Ne morem več molčati. Sita sem poslušanja, da se nič ne da!« Preveč krutih zgodb pozna, da bi bila tiho. In prepričana je, da se v primerih nasilja v družini in dodeljevanja otrok na družinskih sodiščih dogaja preveč nepravilnosti in strokovnih napak.

Aktualen primer odvzema otrok na žalost še zdaleč ni edini, ki bi nas moral skrbeti. Po dolgem in izčrpnem pogovoru z njo sem spoznala: če imaš nekdanjega partnerja oziroma zakonca, ki je visoko funkcionalen psihopat, maščevalen in še nasilen, si brez vrhunskega odvetnika, najboljše strokovne delavke na centru za socialno delo (CSD), ki je poleg strokovnosti še srčna in empatična, izjemne psihoterapevtke ter najboljšega možnega sodnika izgubljen! In brez otrok. Ne pomaga, da jih imaš rad in da si skrbel zanje neoporečno, ne pomaga, da si nasilje partnerja prijavil na policiji, ne pomaga, da imaš o partnerjevem nasilnem vedenju priče (saj kot priče sorodniki, prijatelji in bližnji ne pomagajo). Lahko imaš 200 elektronskih sporočil, v katerih te partner zmerja, imaš dokaze o zalezovanju, detektivska poročila, storilec lahko dejanje celo prizna – pa ni učinka! Ob poslušanju zgodb, ki jih pri svojem delu srečuje dr. Zalokarjeva, sem se držala za glavo.

Sogovornica je izpostavila, da imate statistično tudi 20-odstotno možnost, da boste v sodnem primeru naleteli na sodnika, ki je psihopat, osebnostno moten, maščevalen in sadist. To je prevalenca osebnostnih motenj v populaciji, vse študije tako kažejo, in osebnostne motnje ne obidejo niti sodnikov niti delavcev na centrih za socialno delo. »Od takega človeka ne pričakujte, da bo priznal kakršnokoli napako, ampak da bo šel na okope. Ne pomaga trkanje na njihovo vest in moralo, ker jih ne gane, saj teh kvalitet seveda ne posedujejo – ravno nasprotno, postanejo še bolj razdiralni, maščevalni in uničevalni.«

Tudi slab starš ima pravice. Ločitev staršev naj bi v kar najmanjši meri vplivala na otroke. Če je bil prej oče ali mama z otroki zgolj za »čaj in piškote«, torej takrat, ko se je njemu ali njej zazdelo, naj bi se tak princip odnosa ohranil tudi po razvezi. Vendar se to ne dogaja. Po razvezi sodišča obravnavajo tudi takšnega starša, ki mu je prej bilo bolj malo mar za otroka, po liniji najmanjšega napora oziroma s floskulo, da sta starša enakopravna. »Sodišča različne situacije obravnavajo enako – pod parolo enakopravnosti, kar je diskriminatorno. S tem delajo grozljivo sistemsko napako. V konkretnem primeru, ki je pod drobnogledom javnosti, je večino časa za otroke skrbela mati. Oče tako evidentno ni opravljal starševskih dolžnosti oziroma jih je opustil. In to bi se moralo odražati v postločitvenem razmerju, sicer se izvaja nedopusten socialni inženiring. Postrazvezna ureditev ni namenjena oblastnemu vsiljevanju načela delitve otroka na pol, ker sta starša enakopravna, in nekakšnemu poskusu rehabilitacije odnosa starš – otrok, ki ga je starš delno ali v celoti prostovoljno zanemaril in opustil.«

Rehabilitacija odnosa starš – otrok je po sodni praksi evropskega sodišča za človekove pravice pravno nujna, kadar do zloma odnosa ne pride prostovoljno, kot na primer zaradi dolgotrajnega sojenja, neupravičenega odvzema otrok, zaradi zdravstvenih razlogov (npr. da je bil kdo v komi), ugrabitve otroka v drugo državo ali ko se otrok rodi po razpadu zveze. »Nikakor pa o rehabilitaciji odnosa ne moremo govoriti in jo oblastno vsiljevati, kadar imamo opravka z neodgovornim ravnanjem starša do otroka. Pravo mora obravnavati enake situacije enako, različne pa različno. Ne pa da smo vsi enaki in imamo vsi pravico do enako obsežnega stika z otrokom. Če se mami očita odtujevanje otroka, naj se to razišče, ne pa da se oče pravzaprav odreče otroku, ima z njim minimalne stike, potem pa se čez nekaj let spomni, da bi on pa spet bil 'oče' in ima pravico do obsežnih stikov. Pogosto starši ne odtujujejo otrok, ampak so otroci odtujeni, ker drugega starša preprosto ni bilo – po njegovi lastni izbiri. Evropsko sodišče zahteva pozitivne ukrepe za ponovno združevanje družine, ampak ne v primeru prostovoljnega ravnanja starša. Takšne prakse pri nas ne boste našli,« pove Zalokarjeva in doda: »Družinsko sodstvo pri nas je velik problem!«

Nasilneža nihče ne ustavi. Znani so ji primeri, ko je storilec izrecno priznal očitana mu (nasilna) dejanja, a to ni imelo nobene teže. 

Več v reviji Zarja Jana, št. 29, 21. 7. 2020