lev Dobra karma

8. 8. je galaktični dogodek leta, vpliv bo trajal...

horoskop_napoved Svet24.si

Horoskop za nedeljo, 9. avgusta

pocivalsek tonin jansa pivec-pl Reporter.si

Bo najprej padla Aleksandra Pivec, nato še ...

Klemen Grošelj Svet24.si

Klemen Grošelj: »Moja vizija razvoja Slovenije ...

pivec3 Necenzurirano

Aleksandra Pivec je žrtev – same sebe #kolumna

bejrut, eksplozija, amonijev-nitrat Odkrito.si

Zakaj je eksplozija v Bejrutu bila tako ...

sara-rutar Njena.si

Zakaj Sara Rutar prekipeva od sreče?

Zgodbe

Kraljice vrtnic

Če vas kakšen četrtek zvečer zanese v Portorož, ne bodite preveč začudeni, če naletite na skupino ljudi, ki se po mestu sprehaja v oblačilih izpred dobrega stoletja – gospodje so kljub vročini zapeti do vratu in nosijo cilindre (razen tistega, ki je v uniformi avstroogrskega admirala, jasno, ta ima častniško kapo), gospe z dolgimi vlečkami pometajo po tleh, v rokah držijo dežničke in pahljače. Ni vas skozi neviden portal vrglo v preteklost, srečali ste – in boste to lahko počeli vsak četrtek še vse do konca avgusta – člane društva Rosa Klementina, poimenovanega po stari vrtnici, ki je je bil nekoč poln Portorož.

Ja, povsem jim verjamem, da so senzacija povsod, kamor pridejo – ko se v parku pred hotelom Palace postavljajo za skupinsko fotografijo, hotelski gostje, ki zajtrkujejo na terasi, iztegujejo vratove in cukajo natakarje za rokav, češ, kaj se dogaja, na drugi strani parka se ljudje, ki so hoteli samo neškodljivo mimo po pločniku, ustavljajo, vlečejo ven telefone in tablice in blaženo snemajo, kot da se je tisti zborček dam in gospodov v čudovitih starih oblekah nastavil tja samo zanje. Kuža, prijazna hrtica z milim pogledom, se kmalu naveliča poziranja in firbcem pokaže hrbet, druge rose klementine pa se potrpežljivo smehljajo v neštete objektive.

Nismo statisti. Vrtnice Rosa Klementina v nežnih oranžnih tonih so še vedno v Portorožu, pravijo, a ne rastejo več pred hotelom Palace kot nekoč, dandanes jih je že težko najti, člane društva (»za  ohranjanje kulturne dediščine oblačil«, piše na njihovi FB-strani) Rosa Klementina, štirinajst jih je, je pa laže srečati, poleg rednih sprehodov skozi mesto, na katerih zvedavim turistom prijazno odgovarjajo na vprašanja in jim razlagajo, kako bleščeče mesto je bil Portorož leta 1910, se pogosto pojavljajo tudi na najrazličnejših prireditvah, na dogodkih in festivalih, tudi čez mejo jih večkrat povabijo.

Takole se je začelo, razloži njihov predsednik Matej David Peljhan, ki njihove obleke tudi ukroji in sešije, pred desetimi leti, ko je hotel Palace praznoval stoletnico, so prvič dobili priložnost, da si nadenejo oblačila iz leta 1910. Tole vedno poudarijo, v take razkošne obleke se niso oblačili prebivalci Portoroža, to so oblačila premožnih turistov, ki so zahajali v takrat zelo mondeno mesto. »Razlagamo o času glamuroznega Portoroža, kaj vse je takrat bilo v mestu, od jahanja, sabljanja, izbire kraljice vrtnic, promenadnih koncertov itd., tako da gostje odidejo od tod osveščeni, da so prišli v nekdaj glamurozni kraj Avstro-Ogrske. Nismo samo statisti,« pravi podpredsednica društva Irena Dolinšek.

»Ustanovili smo društvo in izdelali prve tri obleke, vse so bile narejene po kopijah originalov, ki jih  hranijo v nekaterih evropskih muzejih. Do njih smo prišli z raziskovanjem, veliko gradiva je tudi v knjižnici fakultete za tekstil in tekstilije. Za vsako obleko obstaja precej obširna dokumentacija, barve so natančno opisane, vse nianse, čeprav so fotografije črno-bele, celo kroj je izrisan v britanskih inčih. Zanimiva raziskava je bila,« nadaljuje predsednik Peljhan.

Veliko dela, veliko denarja. Pri izdelavi obleke upošteva želje članice, ki ji je obleka namenjena. Koliko dela je v eni taki obleki? Kar precej, prizna. »Kakšen teden zagotovo, to je zelo natančno delo.« A z narejeno obleko se stvar še ne konča, niti približno, kajti zraven spadajo še klobuk, torbica, nakit, rokavice, sončnik … Nekaj izdelajo sami, po drugo je treba v tujino, pri nas se takih stvari, rokavic, dežničkov in nakita, na primer, namreč ne dobi. In je seveda približno tu že jasno, da taka obleka z vsem, kar spada zraven, sploh ni poceni. Do končne številke s predsednikom niti ne prideva, še preden je obleka sploh ukrojena, sva že pri nekaj sto evrih: »Materiali so kar dragi, za tako obleko gre približno šest metrov blaga, svila je po trideset evrov, čipke od 50 pa tudi 200 evrov za meter, tako da že za blago porabite najmanj 300 evrov, potem je pa še delo ... Ampak če nekaj rad delaš, ne gledaš na to, koliko stane.«

Njihova oblačila so večinoma večerna, imajo tudi nekaj dnevnih oblek, za naslednje leto pa pripravljajo oblekice, kot so jih nosili na portoroških plažah leta 1910. »To niso bile kopalke, kot jih poznamo danes, temveč nekakšne poloblekice. Imamo pripravljeno že vso dokumentacijo, fotografije in podobno s portoroške plaže.« In potem se bodo bolj posvetili tudi čevljem, napovedujejo. Ti, ki jih nosijo zdaj, niso avtentični, a so na srečo skriti pod dolgimi krili.

Več v reviji Zarja Jana št. 29, 21.7.2020