odpuscanje Dobra karma

Teže karme se lahko rešimo, dejanje pa je zelo ...

fakin Svet24.si

Nekdanji zdravstveni minister Samo Fakin: "Uvedimo...

UV-franc pouksic-pl Reporter.si

Bodo župani spet lahko poslanci? Pripravlja se ...

tržič, požar Svet24.si

FOTO: V obsežnem požaru pri Tržiču poginil ...

POL20150214_BOR1080-2 Necenzurirano

SDS je globoka država #kolumna

križevniška-ulica Odkrito.si

Vandali na Križevniški

barara Njena.si

Ljubezen po domače: Barbara pokazala nosečniški...

Zgodbe

Zastrupitev v bazenu

Kopališča vseh vrst so priljubljen način zabave in sprostitve, v poletnih dneh pa tudi ohladitve, in po podatkih finančne uprave je bilo največ turističnih bonov v prvih dneh njihove veljavnosti unovčenih prav na Obali in v termah. Slednje so dandanes seveda nekaj povsem drugega in drugačnega od nekdanjih toplic, tako po ponudbi kot kakovosti in urejenosti. A ne gre pozabiti, da sproščujoče namakanje v bazenih z za zdravje sicer blagodejno termalno vodo skriva tudi nekaj nevarnosti.

Ob upoštevanju priporočenih osnovnih higienskih ukrepov in ob predpostavki, da si upravljavec bazenskega kompleksa preprosto ne more privoščiti malomarnosti in površnosti ter vestno spoštuje predpise in redno nadzira in čisti tako vodo v bazenih kot tudi vse površine okrog njih, nevarnost za naše zdravje ni kdo ve kako velika. Je pa kljub temu dobro vedeti, kaj vendarle lahko staknemo v bazenu ali ob njem, saj v hujših primerih morda potrebujemo celo zdravniško pomoč.

Okužbe, glivice in druge zoprnosti. Najpogostejše okužbe v kopališčih so okužbe prebavil, ki imajo za posledico splošno slabost, bruhanje in drisko. Po nekaterih ocenah se po kopanju v sladkih vodah (tudi termalnih) akutna driska pojavi pri 3–8 odstotkih ljudi. Eden od krivcev je bakterija E. Coli (ki je navadno posledica vnosa fekalij) ali proti kloru odporni paraziti, kakršen je npr. cryptosporidium, ki povzroča drisko, v klorirani vodi pa preživi tudi do deset dni in je po nekaterih ocenah povezan z več kot petdesetimi odstotki izbruhov okužb v bazenih in vodnih parkih.

V bazenu lahko staknete tudi okužbe dihal, s simptomi, ki so zelo podobni tistim pri gripi, in okužbe kože. V bazene s toplo vodo in atrakcijami, pri katerih se tvori aerosol (na primer whirlpooli), lahko zaide tudi bakterija legionela, ki se najbolje počuti prav v takšnem okolju, povzroča pa tako imenovano legionarsko bolezen.

Nevarnost ne tiči zgolj v vodi, nekateri mikroorganizmi se zadržujejo na površinah ob bazenih, denimo na ležalnikih, in povzročajo lahko prenosljiva in zoprna glivična obolenja ter virusne bradavice. Marsikdo se prav zaradi slabih izkušenj z njimi, saj niso le neprijetne, ampak se jih je tudi težko znebiti, termam potem na daleč izogiba.

Z osnovno higieno in previdnostjo, to so denimo obvezno tuširanje pred vstopom v bazen oziroma bazenski kompleks,  uporaba natikačev in brisač na ležalnikih, da ima naša koža čim manj neposrednega stika s površinami, ki jih uporabljajo tudi drugi, redno preoblačenje iz mokrih v suhe kopalke, lahko tveganje za omenjene nevšečnosti precej zmanjšamo.

Skrbno upoštevanje kopališkega reda in bontona, zlasti tistega dela o obveznem tuširanju pred skokom v bazen, dejansko pomeni, da sebi in drugim omogočite varno bazensko doživetje. S tuširanjem s sebe sperete približno 80 odstotkov tistega, kar v bazen, ki si ga delite z množico drugih kopalcev, preprosto ne spada. Pa ni zgolj nemarno, ampak tudi nevarno.

Kriva je kombinacija klora in nečistoče kopalcev. Upravljavci bazenov za njihovo dezinfekcijo večinoma poskrbijo s klorom oziroma klorovimi preparati. Saj poznate tisti njegov značilni vonj, kajne, ki je malce neprijeten, vendar pa nam hkrati vzbuja občutek, da smo v bazenu varni pred tistimi malimi hudobnimi stvori, ki bi lahko ogrozili naše zdravje. Tudi pred koronavirusom, denimo. Kar drži, mikroorganizmi stika s klorom, ki zaradi svoje strupenosti spada med nevarne snovi, večinoma ne preživijo, za človeka pa v majhnih in nadzorovanih količinah sam po sebi načeloma ni nevaren. Zaplete pa se zaradi reakcije prostega klora v stiku z delci umazanije oz. z dušikom v njih, ki jih v bazen prinesejo kopalci – znoj, slina, delci kože, prhljaj, urin, ličila, kreme, fekalni delci …, ali stika z drugimi snovmi, kot so, npr., čistila na osnovi amonijaka in podobno. Ob tem se namreč sproščajo trihalometani (THM) oz. kloramin ali kombinirani klor, ki lahko resno ogrozijo naše zdravje, saj gre za zelo  strupene izdelke, ki lahko dolgoročno vplivajo celo na celični DNK.

Vonj po kloru je slab znak. Najočitnejši dokaz, da je bazenska voda preobremenjena s THM, sta močan vonj po kloru, torej prav tisti vonj, ki ga imamo pogosto zmotno za jamstvo, da za bazen dobro skrbijo, in motna voda. Močnejši ko je vonj bazenske vode, bolj nezdrava je. 

Več v reviji Zarja Jana št. 30. 6. 2020