odpuscanje Dobra karma

Teže karme se lahko rešimo, dejanje pa je zelo ...

fakin Svet24.si

Nekdanji zdravstveni minister Samo Fakin: "Uvedimo...

UV-franc pouksic-pl Reporter.si

Bodo župani spet lahko poslanci? Pripravlja se ...

tržič, požar Svet24.si

FOTO: V obsežnem požaru pri Tržiču poginil ...

POL20150214_BOR1080-2 Necenzurirano

SDS je globoka država #kolumna

križevniška-ulica Odkrito.si

Vandali na Križevniški

barara Njena.si

Ljubezen po domače: Barbara pokazala nosečniški...

Zgodbe

Dan, ko so nam poskusili vzeti naše mesto

Nisem ljubiteljica proslav, na tolikih sem se že izborno dolgočasila, da sem si zaslužila pravico, se mi zdi, da se jim izognem. Po drugi strani pa še nikoli nisem bila na antiproslavi, niti enkrat. In sem zato, ko sem prebrala, da Aktiv delavk in delavcev v kulturi pripravlja svojo proslavo dneva državnosti, eno tako luštno antiproslavo za protiutež uradni, sklenila, da grem pogledat. Novi izkušnji menda ne bom rekla ne?

Glej, je rekel glas za mano, sami moški so. Takrat sem se v mislih ravno ukvarjala s kongresom policijskih avtomobilov, pozabila sem jih prešteti, kakšnih petnajst jih je preplavilo konec Miklošičeve pred hotelom Union, nekam zlovešče so se drenjali tam, prazni. In potem sem pogledala, o čem je govoril neznani glas, čeprav ni govoril meni. In jih zagledala, res so bili sami moški, vsi v rumenih jopičih, do zadnjega moža korajžno zakriti pod maskami. Vroč sončen dan je bil, še vedno, čeprav je šlo že proti sedmi, teklo je z njih pod tistimi maskami in cenenimi plastičnimi brezrokavniki, bili so kot prešvican rumen zid, stali so tam pod kipom pesnika, ki ga bržkone nikoli niso brali – če bereš in razumeš Prešerna, se mi zdi, se ne boš šel z butastimi napisi nikoli smešit v srce mesta – mrko strmeli predse in se nervozno prestopali. Se mi je zdelo pokvarjeno, da se sejalci sovraštva spravijo prav pod spomenik, ki slavi odprtost duha. Muza nad Prešernom je molče zavijala z očmi, sem jo videla.

Mi vse ustvarjamo na svetu, zato naj vse bo naša last
Bilo je petnajst minut pred napovedanim začetkom antiproslave in Prešernov trg ni bil strašansko poln, kje pa so vsi, sem se spraševala, samo nekaj nas je v previdni razdalji od rumenih jopičev – ta možganski trust je očitno pozabil poguglati, za kaj so se zavzemali pravi Rumeni jopiči – brez besed strmelo vanje. Starejšega občana s sladolednim lončkom v rokah je neustavljivo vleklo proti ljudem okrog kipa, naredil je nekaj korakom proti njim, pa nekaj korakov nazaj, potem ga je pa spet potegnilo proti spomeniku. Ne rini tja, ga je nejevoljna nazaj vlekla žena, a ne vidiš, da so provokatorji?

Potem pa kar naenkrat, nekaj minut pred sedmo, je bil trg poln ljudi. In tole mi je bilo najbolj všeč, veliko žensk je imelo rože v rokah. Na petkovih protestih je največ mladih, tule so bile pa vse generacije približno enako zastopane. Bili so mladi. In sivolasi. In tisti vmes. Bilo je tudi nekaj zelo srboritih, ti so planili proti onim rumenjakom in je vse kazalo, da se bo vnela bitka ali pa vsaj kakšen gajsten ravs, pa se je v hipu skozi množico prebilo nekaj policistov, ne tistih črnih specialcev robocopov, bili so čisto navadni policisti v modrih uniformah, peščica jih je bila, a so se hladnokrvno postavili med kanarčke in njihove nasprotnike, zmerljivke so letele čez njihove glave in mimo njihovih ušes, množica za njimi je začela ogorčeno skandirati: ču-va-te lo-po-ve!, oni so pa stali tam, hladni kot špricer, in niso niti trenili. Za kaj takega potrebuješ orjaška jajca.

Zato naj delavcu in kmetu pripada tudi vsa oblast
Praporščaki, je radostno kriknila ženska blizu mene, in sem se ozrla nazaj, pa niso bili praporščaki, bil je EN praporščak, nosil je zastavo enega od združenj borcev za vrednote NOB. Sem pozneje pogledala, Piran je pisalo. In na drogu je bila peterokraka zvezda. Zlata. Ni bilo videti, da bi koga motila.

Medtem se je nekaj začelo dogajati tudi na stopnišču frančiškanske cerkve – ko smo gledali dogajanje pod spomenikom, so tja postavili zasilno ozvočenje, pripeljali govorce in zbor, množica se je obrnila proti cerkvi in rumenjakom pokazala hrbet. In se mi je zdelo strašansko ironično, da na cerkvenih stopnicah prepevajo Internacionalo, pod kipom svobodomiselnega moža se pa drenjajo desničarji.

Ni bila toliko proslava, bilo je malo prepevanja in nekaj govorov, kakšen je bil jezen, drug ogorčen, kakšnega se ni dalo razumeti, ker je bilo ozvočenje slabo, ampak dobrovoljna množica je vsem naklonjeno vzklikala in ploskala, oni tam pod spomenikom so vsake toliko začeli nekaj vreščati, pa se jih skoraj ni slišalo, premalo jih je bilo, in ljudje, ki so bili tam, zdaj so bili že tisoči, na trgu in ulicah okrog njega, ti ljudje pa niso prišli poslušat sovraštva in so jih ignorirali.

In potem je nekdo na odru, no, na stopnicah, rekel poklonimo se z minuto molka izbrisanim, in je množica obmolknila in obstala. Tišina tisočev je čisto posebna tišina. Sem tako napol pričakovala, da bomo vsi tiho, tudi oni pod vedno bolj zgroženo muzo, ker če si civiliziran človek, menda razumeš, da si vsa tista uničena življenja zaslužijo spoštovanje, ne glede na narodnost in politično prepričanje, ampak ne, oni pod spomenikom so spet začeli rogoviliti. In takrat sem razumela, o čem je govoril njihov mrki Gospodar, ko je govoril o »nedostojnem, zavržnem in izven vsega, kar si predstavljamo pod besedami normalnost in civilizacija«. Ja, zdaj mi je postalo jasno, cikal je na obnašanje rumenojopičnih, nič drugega ni moglo biti.

Ko vse lenuhe in tirane uniči naša trda pest 
Vse skupaj je trajalo manj kot uro, nato se je dobrovoljna množica – minus rumenjaki – odpravila prižigat sveče in polagat cvetje izbrisanim. Nismo čisto dobro vedeli, kam smo namenjeni, kam gremo?, so se med seboj spraševali ljudje, ampak smo zaupljivo šli, gor po Čopovi, pa po Cankarjevi in zavili levo na Prešernovo. Moj korak ni umerjen za protestništvo, sem ugotovila, prepočasi so šli ali pa jaz prehitro, in sem se znašla čisto na začetku kolone, na čelu je šla skupinica mladih, antifa, sem sklepala po njihovi črni opravi in črnih kapucah, dostojanstveno so korakali in niso kazali nobene nasilnosti, ki jim jo tako pogosto pripisujejo, samo potem so umetniški vtis pokvarili pred ameriško ambasado, ko so začeli vzklikati, fuck the police/no justice/no peace. Nekdo bi jim nujno moral razložiti, da policaji niso nič krivi, samo svoje delo opravljajo, ozmerjati bi morali one, ki so jih poslali. Pred kolono je hodila peščica policistov. Vzvratno.

Množica se je ustavila pred vrati Erjavčeve 17, tam službuje najboljši vseh predsednikov, in kar naenkrat, ne vem, kdaj se je zgodilo, je bilo v dvignjenih rokah polno plakatov s sliko nadvse ljubljenega predsednika republike in napisi Išče se predsednik, spodaj pa #KjeSiMiško. In bi pričakovali, da bo ta priljudni človek, ki se tako rad fotografira, stopil na balkon in prijazno pomahal ali pa vsaj pritisnil nosek ob šipo na kakšnem oknu. Ni ga bilo, očitno je za enim tistih oken počel Predsedniške Stvari, prešteval všečke na Instagramu, recimo.

Več v reviji Zarja Jana št. 26, 30.6.2020