odpuscanje Dobra karma

Teže karme se lahko rešimo, dejanje pa je zelo ...

fakin Svet24.si

Nekdanji zdravstveni minister Samo Fakin: "Uvedimo...

UV-franc pouksic-pl Reporter.si

Bodo župani spet lahko poslanci? Pripravlja se ...

kos patria Svet24.si

Strokovnjak, v katerem vidijo operativca globoke ...

POL20150214_BOR1080-2 Necenzurirano

SDS je globoka država #kolumna

križevniška-ulica Odkrito.si

Vandali na Križevniški

barara Njena.si

Ljubezen po domače: Barbara pokazala nosečniški...

Zgodbe

Mnogomoštvo, dobra ideja, slabo izvedena

Na papirju se stvar zdi povsem sprejemljiva, praktična, celo zaželena: če ima ženska dva moža ali več – hkrati – bi pričakovali, da bo absolutna boginja svojega vesolja, da jo bodo njeni dedci nosili po rokah, ji brali želje iz oči, ji stregli spredaj in zadaj …, da se bo, skratka, vsako jutro prebujala s širokim nasmehom na ustih. Ampak – kaj pa če dva moža ali več pomeni le to, da bo morala vsak dan oprati dva ali več parov gat, skuhati dvoje ali več kosil, prenašati dva ali več tečnih dedcev …, da bo imela, skratka, več dela, pravic pa nič več kot prej? Kakorkoli, poliandrijo, tako se reče zvezi ene ženske in več moških, so v zgodovini dodobra preskusili, ponekod jo neuradno prakticirajo še zdaj. In zdi se, da stvar deluje. Razen kadar ne.

Avtor:

Jelka Sežun

Značke:

Debata o poliandriji se je te dni znova razvnela zaradi profesorja ekonomije na šanghajski univerzi Fudan, ki je poskušal pomanjkanje mladih žensk na Kitajskem, nastalo zaradi štirih desetletij zgrešene družinske politike, reševati s praktičnim predlogom – zakaj ne bi znova uvedli poliandrije, je napisal, zakaj si ene žene ne bi bratsko delila dva ali več soprogov, tako bi vsi prišli na svoj račun, nihče ne bi ostal nepotešen in zato potencialno nevaren, pa še več otrok bi se rodilo.

Kitajke na družbenih omrežjih so ponorele – njihovi odzivi so bili v razponu od zaničljivih, blago sarkastičnih pa vse tja do zares strupenih, vse pa bi se dalo strniti v en sam odgovor (in tri klicaje): NE, HVALA!!!

O obrezovanju vejevja. Kitajci imajo problem. Velik problem. Ki bo v samo nekaj letih postal še veliko veliko hujši. Kitajska danes šteje 1,4 milijarde prebivalcev, moških imajo 34 milijonov več kot žensk. Štiriintrideset milijonov, ki bodo obsojeni na samoto, na življenje brez žene in otrok. Štiriintrideset milijonov, za katere je zmanjkalo žensk.

Izračunali so, da bo število prebivalcev doseglo najvišjo točko leta 2027, ko jih bo 1,45 milijarde, potem pa bo začelo upadati. Število žensk v rodni dobi se ne bo več bistveno povečalo. Do leta 2050 bo približno tretjina prebivalstva stara več kot 65 let, medtem pa se bo rojevalo vse manj otrok.

Konec sedemdesetih so na Kitajskem zaradi omejevanja rasti prebivalstva uvedli politiko enega otroka, vsak državljan je smel imeti le enega samega potomca. Izjem je bilo malo, kazni za kršitelje pa hude in tako so se v deželi, kjer si tradicionalno želijo predvsem moških potomcev, rojevali večinoma dečki, ženske zarodke so pa splavljali. Leta 2015 so prepoved sprostili in začeli delovati v nasprotni smeri – da bi zvišali rodnost, državljane zdaj pozivajo, da je rojevanje otrok njihova domoljubna dolžnost, ponujajo jim tudi korenčke v obliki davčnih olajšav in pomoči pri nakupu bivališča, ampak mladih Kitajk vse to ne gane, tudi one hočejo službe in kariere, zato imajo otroke čedalje pozneje in jih rodijo čedalje manj.

Danes imajo na Kitajskem na sto žensk okrog 117 moških, skupaj torej 34 milijonov več moških kot žensk. Ti neprostovoljni samci imajo tudi ime, guanggun, suhe veje, jim pravijo. In tu je prijazno vskočil profesor ekonomije s predlogom, kako oklestiti suho vejevje, da ga bo vse manj, otrok pa vse več. Yew Kwang Ng (včasih zapisan tudi kot Youguang Huang), Malezijec po rodu, je debato sprožil v svoji kolumni na spletnem poslovnem portalu. »Če sta se dva moška pripravljena poročiti z isto žensko in tudi ona nima nič proti, s kakšnim razlogom jima potem družba preprečuje, da bi si delila ženo?« se sprašuje. Saj ženskam ne bo problem servisirati več moških, nadaljuje, in utemelji: »Za prostitutke je čisto običajno, da imajo več kot deset strank na dan.« In takoj za tem še ena cvetka, ki je ženskam dvignila pritisk: »Skuhati kosilo za tri ljudi pa tudi ne vzame bistveno več časa kot skuhati kosilo za dva.«

Ob odzivu žensk je bil potem hudo presenečen in  užaljen, še vedno pa je pripravljen reševati problem nepotešenih moških: napovedal je, da se bo v naslednji kolumni lotil legalizacije bordelov, kajti nepotešeni moški so tiktakajoča bomba, ki lahko kadarkoli eksplodira.

In se je v vsej tisti ihti še komaj kdo spomnil, da koncept poliandrije na Kitajskem sploh ni nič novega.

morali. Gremo počasi nazaj, pred petimi leti, leta 2015, je v enem od svojih blogov (ima jih več) poliandrijo predlagal neki drug profesor ekonomije, Xie Zuoshi, na neki drugi kitajski univerzi – nihče še ni dobro raziskal, zakaj se take ideje utrinjajo prav profesorjem ekonomije – in tudi on je bil deležen tako srditega spletnega odziva (»Je kaj takega sploh napisalo človeško bitje?« se je vprašala neka borka za pravice žensk, pa o kršenju javne morale je bilo tudi precej govora), da je sporni zapis umaknil, zamenjal pa ga je z ogorčenim odgovorom: »Vi zagovarjate pare, ki jih sestavljajo po en moški in ena ženska. A ta vaša morala bo vodila do 30 milijonov suhih vej brez upanja, da si kdaj najdejo ženo. Je to tako imenovana 'morala'? Tole se vprašajte, če bi bili vi guanggun, bi še vedno zagovarjali koncept en moški, ena ženska?«

Vendar pa mu ni mogoče očitati, da o problemu ni temeljito razmislil. Gre predvsem za vprašanje denarja, je spoznal. »Zaradi toliko suhih vej je žensk premalo in zato se njihova vrednost zvišuje. Vendar pa to ne pomeni, da se ne da trga prilagoditi. Pri suhih vejah gre za problem dohodka. Moški z visokimi dohodki si lahko najdejo žensko, ker lahko plačajo višjo ceno. Toda kaj pa tisti z nizkimi dohodki? Ena od rešitev bi bila, da jih ženo vzame več skupaj.«

Da bogati laže pridejo do žene, vsekakor drži. Če ne gre drugače, si jo uvozijo iz tujine, iz Vietnama, Kambodže, Indonezije, Laosa, Severne Koreje, Nepala, Pakistana, Mijanmara. Iz Mijanmara z lažnivimi obljubami vsako leto zvabijo na stotine žensk, ki potem končajo kot seksualne sužnje pri kitajskih družinah. Cena? Od 3000 do 13.000 dolarjev. Rojevati morajo otroke, čim prej in čim več. Pobegnejo lahko le tiste, ki so pripravljene zapustiti svoje otroke.

Če torej mnogomoštva ne bodo uvedli, in vse kaže, da ga ne bodo, ostajata še dve možni rešitvi: moški, ki iščejo nevesto, naj se odselijo v tujino, in tujke, ki iščejo moža, naj se priselijo na Kitajsko.

Več v revijoi Zarja Jana št. 25, 23.6.2020