alex volasko Dobra karma

Najlepši slovenski zvezdniški par gre končno ...

HUAWEI_P40_0021 Svet24.si

Pet razlogov, zakaj izbrati Huawei P40 lite

zaščitna maska, park, dunaj, starejši moški Svet24.si

To so primeri, v katerih zaščitne maske ostajajo...

italija, sardinija, plaža Svet24.si

Zahteva, da se jih ne obravnava kot kolonijo ...

kuzma, korona-virus, meja, mejni-prehod Necenzurirano

Ko te izsiljuje Dunaj, se ti stoži po Bruslju

jelena karleuša Odkrito.si

Ljubil naj bi jo znan turški igralec!

jurij zrnec Njena.si

Jurij Zrnec na novi fotografiji popolnoma ...

Zgodbe

Svoboda je naša dolžnost

Vrste kolesarjev sem videla že, ko sem se z avtom peljala iz Šiške proti središču Ljubljane. Bili so opremljeni s pelerinami in plašči, saj je bil napovedan dež. Morda je kdo mislil, da bo protestnikov manj kot prejšnji petek, a jih je bilo kvečjemu več. Za vlado 5.500, za narod in medije 15.000, približno toliko, od deset do 15 tisoč, jih je bilo zdaj. Jeznih, razdraženih, vsega imajo dovolj. A demonstrirajo brez izgredov, zvončkljajo in trobijo, vzklikajo »lopovi« ter »svobode in narave ne damo«, vozijo se na kolesih, z rolkami, skiroji, pa tudi peš se udeležujejo protestov, v velikih krogih okrog parlamenta. Nazadnje so se vsi zgrnili na Trg republike ter s kolesi in peš krožili po ploščadi nasproti parlamenta, obdanega z ograjo in varovanega s številnimi policisti.

Ta diktatura ne pelje nikamor. Najprej sem hodila v nasprotni smeri kot protestniki, ki so vozili po Prešernovi cesti – kolesarji so vozili v strnjeni koloni, spremljali so jih pešci, nekateri z maskami, drugi brez njih, nekateri s protivladnimi napisi, drugi opremljeni z zvočniki, iz katerih je igrala revolucionarna glasba. Ustavila sem prvega, ki mi je prišel naproti. Zakaj je prišel na proteste? »Ker se ne strinjam s tem, kar ta vlada počne. Nabava zaščitne opreme – človek ne more verjeti, da se lahko dogaja kaj takšnega. Netransparentno, nepregledno, prevarantsko, ta diktatura ne pelje nikamor. To, kar vlada počne z mediji, da skuša predsednik vlade zatreti svobodo govora, to je absolutno nesprejemljivo! Tu sem vsak petek in bom, dokler ne bo vlada odstopila. Ljudi je več kot prejšnji petek, kljub vremenu.« S kolesom se je mimo mene pripeljal eden najstarejših, če ne kar najstarejši delujoči novinar pri nas – Tone Fornezzi Tof. Takoj sem ga zaslišala, zakaj je prišel. »Kolesa vrtimo zato, da bi Janez Janša nehal vrteti jezik. In ravno zato smo dosti uspešnejši kot on. In to, da pride tolikšno številko ljudi v tako kilavem vremenu, dokazuje, kam je slovenski narod usmerjen, Janez Jaša pa je gluh in slep. Saj je invalid, je revež.« Moški, ki je spremljal Tofa, mi je samo na kratko pojasnil: »Tukaj sem zato, ker manjka zdrave pameti. In kulture. To je vse.« Ustavila sem mlajši par, on je govoril v imenu obeh: »Prišla sva podpret proteste. Nasprotujeva vsemu, kar se trenutno dogaja v politiki, neracionalnim ukrepom zaradi koronavirusa in pa stanju v politiki zadnjih 30 let – da se eni in isti ljudje nenehno vrtijo na teh položajih. Mi tonemo globlje in globlje, in to pride ven ob vseh krizah, gospodarskih ali zdravstvenih. Ven pride sranje na sranje. Tukaj sva zato, ker upava, da se bo kaj spremenilo. In da bo boljše za vse nas.«

Ljudje so jezni. Odločni. Artikulirani. Ljudje znajo povedati, kaj in kje jih tišči, povedati, da imajo vsega dovolj. Spomnim se revolucije »granitnih kock gotof si«, ko ljudje pred kamerami in mikrofoni pravzaprav niso znali najbolje razložiti, za kaj se borijo oziroma proti čemu. Moji petkovi sogovorniki so bili vsi artikulirani, vsi so znali natančno povedati, česa imajo dovolj. Moj naslednji sogovornik je bil starejši možakar, zelo kratek z izjavo: »Tukaj sem zato, ker mi ta vlada ni všeč.« Zato pa se je razgovorila starejša gospa, upokojena pravnica: »Prišla sem za podporo. Sem proti vladnim ukrepom. Ker so konfuzni, nesorazmerni, neurejeni. Kar nekaj mlatijo. Najprej ni pogojev za preklic epidemije, zvečer se zgodi. To niso strokovna mnenja. A vse to sem že videla, me ne preseneča, zgodovina se ponavlja. Ves čas nas razdvajajo. Pokvarjeni so. Skregani z zdravo pametjo. Poskušam najti kaj pozitivnega. Počutim se slabo, počutim se omejena, nesposobna. Toliko stara, kot sem se počutila ta dva meseca, se sploh še nisem. Pa skrbim zase. A oni ne potrebujejo ljudi, potrebujejo samo vernike. Jaz pa nisem za takšen sistem. Pa sem demonstrirala za demokracijo, zdaj pa nisem več zanjo. Ko berem žaljive tvite, mi je slabo. Žal mi je, da Janšo v Sloveniji podpira toliko ljudi, dosti teme je še v nas. On pa to dobesedno provocira. Kaj lahko dosežemo z demonstracijami? Če bi bili ljudje v vladi pametni, bi kaj dosegli, tako pa niso. Ni dovolj, da se vozimo s kolesi. Treba se je ustaviti in postaviti cilje. Saj JJ daje napotke, kaj početi, to, kar piše, je njegovo ogledalo. Včasih si mislim, da nas ima prav za norca, da provocira in se zabava na naš račun. Hvala bogu, da je na cesti ogromno mladih, s tem se tolažim. Da vedo, da je to tudi njihova borba za boljši jutri.«

Več v reviji Zarja Jana, 19.5.2020