alex volasko Dobra karma

Najlepši slovenski zvezdniški par gre končno ...

HUAWEI_P40_0021 Svet24.si

Pet razlogov, zakaj izbrati Huawei P40 lite

zaščitna maska, park, dunaj, starejši moški Svet24.si

To so primeri, v katerih zaščitne maske ostajajo...

ruševina, gornji trg, ljubljana, zrušena hiša, slovenska policija, policijski trak Svet24.si

Poskus uboja pri Novem mestu: odjeknili streli, ...

kuzma, korona-virus, meja, mejni-prehod Necenzurirano

Ko te izsiljuje Dunaj, se ti stoži po Bruslju

jelena karleuša Odkrito.si

Ljubil naj bi jo znan turški igralec!

jurij zrnec Njena.si

Jurij Zrnec na novi fotografiji popolnoma ...

Zgodbe

Poslednje zatočišče na svetu

Ruska pisateljica Jana Vagner je leta 2011 izdala svoj prvi roman Pandemija. Prevzel je bralce doma in po svetu, po njem so posneli nadaljevanko. In zdaj ga lahko beremo tudi mi (Mladinska knjiga), v času, ko se ponekod, tudi v Rusiji, ukrepi zaostrujejo, drugod sproščajo, eni so panični, drugi dvomijo, da je bila karantena sploh potrebna. Vsi pa se strinjamo, da bo svet zelo težko znova spraviti v tečaje in da bo to morda terjalo več žrtev kot pandemija. A kaj je pravo merilo, ko gre za življenja? Koga vreči s preobremenjenega reševalnega čolna?

Glavna junakinja Pandemije Anja živi z odraščajočim sinom in možem Serjožo v prelepi novi hiši v Podmoskovju, tako pravijo širokemu pasu okrog mesta, ki ni več Moskva in še ni pravo podeželje. Sanjsko življenje prekine pandemija, smrtonosen virus, ki se širi po svetu kot požar. Država tolaži ljudi, da je vse pod kontrolo, vse deluje, živeža je dovolj, samo ubogajo naj ter poslušajo novice in navodila. Ampak kmalu se na cestah pojavijo barikade in v Moskvo ni več mogoče. Anja bi rada od tam spravila svojo mamo, Serjoža poskuša, a ga na vsaki barikadi vojaki pošljejo nazaj. Potem nekega dne soseda sporoči, da je mama umrla.

Barikade padejo. Seveda vam ne nameravam izdajati vsebine knjige, ker je menda zaradi tega Kajn ubil Abela, nekaj pa je le treba povedati. Jana Vagner je s srhljivo natančnostjo predvidevala, kaj bi se v primeru pandemije dogajalo – in se zdaj nekaj od tega tudi dogaja. Razen da virus ne ubija kar vseh povprek tako kot tisti iz romana.

V izjemnih razmerah, ko je ogroženo edino, kar zares imamo – življenje, se lahko vrednote in odnosi med ljudmi spremenijo do neprepoznavnosti. Eni se spremenijo v sebične krvoločne živali, drugi požrtvovalno pomagajo ljudem tudi za ceno lastnega življenja. Socialni psihologi trdijo, da na ta način najuspešneje krotimo lastne strahove. Zaplet v Pandemiji se začne, ko mužiki v sumljivih uniformah in z brzostrelkami pred očmi lastnikov oropajo sosednjo (še lepšo in bogatejšo) hišo. Odnesejo najmodernejši televizor in krzneni plašč, najbrž bi še kaj, če jih ne bi Serjoža pregnal z lovsko puško. Pojavi se tudi Serjožev oče, samotar s podeželja, nekdanji specialec, ki ukaže mladi družini, da mora takoj na pot proti počitniški hišici na otoku sredi jezera ob finski meji. Čeprav je sneg, bi morali biti v dveh dneh tam. Kar nekako jasno je, da bodo šli zraven tudi ne preveč ljubljeni sosedje z majhno deklico, ampak to še ni vse – ponoči Serjoža izgine in potem pripelje iz zabarikadirane Moskve (podkupnine običajno delujejo) še svojo nekdanjo ženo in petletnega sina. Anja prvič vidi oba …

Čeprav je pandemija, ki jo doživljamo, v primerjavi s knjigo operetna, so si nekatere zadeve srhljivo podobne – in ujetost v odnose je ena izmed njih. Ljudje, ki so do včeraj nekako živeli drug z drugim, ker so bili raztepeni po šolah in službah, neredko se niti v prostem času niso kaj prida družili, so nenadoma ujeti v stanovanje s člani skupnega gospodinjstva. Tudi če se imajo radi in so sposobni za silo vzpostaviti nekakšna pravila in red, je hudo. Kako je šele tam, kjer ni osnovnega razumevanja in navezanosti? V hudih razmerah barikade padejo – tako kot je Serjoža postavil svojo Anjo pred dejstvo, da se bo morala sprijazniti s sinom in nekdanjo ženo, se je te dni moral marsikdo soočiti z zlobnimi šefi, histeričnimi sorodniki, lenimi in neubogljivimi otroki ter neprijetnimi sosedi. Omejena so srečanja z ljubljenimi sorodniki in prijatelji, do katerih razen po telefonu ne moreš, obloženi smo s umovanjem, kaj vse bi kdo od bližnjih lahko dobrega za koga storil, pa ni. Pandemija ni spravila na tla samo gospodarstvo, ampak tudi odnose med ljudmi. 

Več v reviji Zarja Jana št. 19, 12. 5. 2020