alex volasko Dobra karma

Najlepši slovenski zvezdniški par gre končno ...

HUAWEI_P40_0021 Svet24.si

Pet razlogov, zakaj izbrati Huawei P40 lite

zaščitna maska, park, dunaj, starejši moški Svet24.si

To so primeri, v katerih zaščitne maske ostajajo...

ruševina, gornji trg, ljubljana, zrušena hiša, slovenska policija, policijski trak Svet24.si

Poskus uboja pri Novem mestu: odjeknili streli, ...

kuzma, korona-virus, meja, mejni-prehod Necenzurirano

Ko te izsiljuje Dunaj, se ti stoži po Bruslju

jelena karleuša Odkrito.si

Ljubil naj bi jo znan turški igralec!

jurij zrnec Njena.si

Jurij Zrnec na novi fotografiji popolnoma ...

Zgodbe

Karantena po romsko

V črni Afriki sem bila kar nekajkrat. Lesene, zbite kolibe, potepuški psi, prah, zbita zemlja, napol goli otroci, radovedni, umazani, ženske z zmršenimi lasmi, a prijaznimi pogledi in nasmehi. No, v naši ljubi Sloveniji, in imamo se za zelo napredno in sodobno državo, sem prav tako opazovala umazane, razigrane, živahne otroke v starih, ponošenih cunjah, skuštrane ženske dolgih črnih las in svetleje pobarvanih pramenov, malce sramežljive nasmehe, ki jim je manjkal kakšen zob ali dva, pa malo manj prijazne, zato pa toliko opreznejše moške, češ, kaj pa ta tukaj dela. Bila sem v vasi Brezje na Dolenjskem, v naselju Romov.

Avtor:

Alenka Sivka

Značke:

Če ne vedo, da sem Rom, imam manj težav. Dogovorjena sem bila z Romom, za katerega se je potem izkazalo, da noče biti na nobeni fotografiji niti ne želi biti omenjen z imenom in priimkom, saj mu to, da je po rodu Rom, prinaša samo zaplete in težave, ljudje se do njega vedejo drugače. V tej vasi ima eno redkih hiš s fasado, notranjost pa izjemno lepo urejeno in čisto, z belo usnjeno sedežno garnituro, svetlečimi belimi ploščicami po tleh v predsobi, popolnoma čistim, bleščeče belim, očiščenim straniščem. V zgornje nadstropje, ki si ga nisem ogledala, vodijo zloščene lesene stopnice, zidovi so obarvani oranžno. Dvorišče pred hišo je tlakovano, trava pa je bila pravkar pokošena. Saj bi tudi z njim iz srca rada naredila reportažo o tem, kako živi Rom, ki se lepo oblači, ki se mu je uspelo otresti revščine, drugačnih navad, drugačnega življenja, priti na zeleno vejo, se osamosvojiti, ki ima za sabo trdo, a uspešno zgodbo. A kako naj to storim, če se noče niti fotografirati niti predstaviti z imenom in priimkom? Ne morem. To bi bila fantazijska zgodba. 

Zato sem ga prosila, naj me pelje k nekomu, ki se bo želel pogovoriti, fotografirati, kako in kje in na kakšen način živi, ki mu ne bo nerodno, ne bo imel zadržkov, ki mi bo povedal življenjsko zgodbo. In prijazen Rom, ki ne želi, da bi ga drugi prepoznali kot Roma, me je peljal kakšnih dvesto metrov naprej od svoje hiše.

Moja Afrika. In potem sem zagledala ... in podoživela ... mojo Afriko. Vasice izven ganskega glavnega mesta Akra, vasice v Ugandi, kjer nekaj metrov stran živijo gorske gorile ..., le da to ni bilo v Afriki, temveč nekaj kilometrov izven Novega mesta. Povsod prah, zemlja, ki se ob dežju spremeni v blato, kolibe, stesane iz ostankov lesa ali kovine, hiše brez oken ali z zasilnimi okni in vrati, izjemno dotrajane počitniške prikolice. Po tleh polno cunj, odpadkov, trave, polomljenih otroških igrač, koles, triciklov, raztrganih starih čevljev, med njimi pa kokoši, ki brskajo za hrano in spuščajo iztrebke, pa lepe bele gosi, pa cucki najrazličnejših pasem, barv, velikosti ... Otroci, razigrani, nasmejani, v umazanih, raztrganih cunjah, majhni, veliki, radovedni. Ženske, večinoma skuštrane, neurejene, v dolgih krilih in majicah, z manjkajočimi zobmi. In – ne smem biti nepoštena – med njimi tudi urejene mlade mamice, vitke, nasmejane, zgovorne. In – spet žalostno – ko sem se pogovarjala z njimi, nobena ni zaposlena, vse so pustile šolo ali zaposlitev, ko so, zelo mlade, rodile. 

Njihovo življenje, njihova stvar? Kot se vedno sprašujem tudi v Afriki, na vseh svojih potovanjih po svetu, sem se tudi zdaj: koliko se imamo Slovenci pravico vtikati v drugačne življenjske navade, običaje, tradicijo Romov? Tega neulovljivega, posebnega, nomadskega naroda, ki si je ustalil tudi pri nas. Ženske se poročajo in rojevajo izjemno mlade, za nas nepojmljivo mlade, še otroci; moški so do njih, pa tudi do otrok, dostikrat nasilni. V tem naselju sem jih opazovala, kako so sedeli ločeno od žensk, navijali romsko glasbo na ves glas, se smejali in nazdravljali ter pili. Ko sva s fotografinjo zapustili naselje, sta se vanj pripeljala dva policijska avtomobila. Mladeniča, ki je prevzel vlogo vodnika po vasi, sem vprašala, zakaj pridejo policisti, pa je rekel: »Zaradi slabih stvari.« Ko sem se podrobneje pozanimala o njihovih prestopkih, sem izvedela, da naj bi dostikrat šlo predvsem za prekupčevanje z mamili, pa tudi z belim blagom. 

Dva kontejnerja in voda. Vstopila sem v hišo najstarejše ženske v vasici in sedla na eno od dveh postelj v leseni hiški, v kateri bo zdaj zdaj strop zgrmel na tla. Plošče na stropu so preperele od dežja, očitno streha že dlje pušča. Ampak pozor – v tej prepustni, proti vodi neodporni hiški so imeli prižgan LCD-televizor! Na tleh velik »jogi«, na njem je sedelo pet ali šest otrok, vsi so me gledali. Sedla sem zraven najstarejše »Brajdičke«, Nate. Povedala mi je, da si želi dva kontejnerja, da v taki hiši ne more več živeti. Vprašala sem jo, ali hodi v službo. Povedala je, da ne. Vprašala sem jo, koliko je stara. Nekaj čez 50 let. Koliko otrok ima? Pet. Pa vnukov? Ne ve. Začela je preštevati: »Ena hči ima pet otrok, druga štiri, tretja pet ...« Njeni vnuki so ji pomagali pri štetju, našteli so jih »približno« dvanajst. Vprašala sem jo, ali ima moža. Odgovorila je, da ga ima, da pomaga nekomu prodajati zelenjavo. O, torej mož dela. Ona dobi 400 evrov socialne pomoči na mesec in povedala je, da s tem ne more kupiti kontejnerja. Njeni otroci in vnuki živijo v sosednjih »kolibah«. Želi si dva kontejnerja in vodo. Da se bodo lahko umivali. Da ne bodo otroci umazani hodili v šolo. Nekdo v vasi sicer ima vodo in jo dobivajo od njega. Tudi elektriko si »izposojajo«. Kaj to pomeni, mi ni znala (ali hotela) pojasniti. 

Več v reviji Zarja Jana št. 19, 12. 5. 2020