alex volasko Dobra karma

Najlepši slovenski zvezdniški par gre končno ...

HUAWEI_P40_0021 Svet24.si

Pet razlogov, zakaj izbrati Huawei P40 lite

zaščitna maska, park, dunaj, starejši moški Svet24.si

To so primeri, v katerih zaščitne maske ostajajo...

ruševina, gornji trg, ljubljana, zrušena hiša, slovenska policija, policijski trak Svet24.si

Poskus uboja pri Novem mestu: odjeknili streli, ...

kuzma, korona-virus, meja, mejni-prehod Necenzurirano

Ko te izsiljuje Dunaj, se ti stoži po Bruslju

jelena karleuša Odkrito.si

Ljubil naj bi jo znan turški igralec!

jurij zrnec Njena.si

Jurij Zrnec na novi fotografiji popolnoma ...

Zgodbe

Oni bogatijo mene, jaz pa njih

»Že ob prvem obisku Madagaskarja, tega čarobnega otoka, je tam ostal delček mojega srca,« pravi mlada psihologinja Katja Ravnikar iz Komende. Ko je trikrat zaporedoma preživela mesec dni v misijonih na tem revnem otoku, se je odločila kot laična misijonarka vrniti za eno leto ter nekaj narediti za ljudi, ki so ji tako prirasli k srcu. Prilagodila se je življenju v misijonu Ampitafa, podružnici Pedra Opeke, ki ga je ustanovil Janez Krmelj (misijonar iz Polhovega Gradca, na otoku je že 35 let), in hitro ugotovila, kako lahko največ prispeva. Med drugim je organizirala šivalnico, da bodo z lokalnimi ženskami sešile čimveč oblačil, ki jih kronično primanjkuje in jih je daleč od mest težko kupiti, zbrala je denar za mizice in stolčke v vrtcu, na njeno pobudo pa gradijo tudi malce večje otroško igrišče iz naravnih materialov.

Ko je diplomirala iz psihologije, se je 26-letna Komendčanka znašla v precepu, ali naj sprejme svojo prvo ponudbo za službo kot njene prijateljice in izbere ustaljeno življenjsko pot ali pa naj izkoristi možnost, da gre na Madagaskar, kjer bi lahko, je čutila, veliko naredila za tamkajšnje ljudi. Odločila se je za zadnje, saj je prepričana, da doma ne bo veliko zamudila, tam pa lahko ogromno pridobi in naredi. Njen dan se začne že ob petih zjutraj, ko na vrata misijona potrkajo prvi domačini. »Danes sem razdelila delo že dvajsetim, polovica jih je odšla domov, ti bodo delali jutri. Urejajo okolico, pripravljajo zemljo za sajenje, sadijo, v gozdu iščejo les za drva pa za gradnjo hiš, pomagajo pri urejanju otroškega igrišča, nekateri drobijo kamne, iz katerih gradimo hiše,« nam je razložila. Povprečna plača je evro na dan – s tem denarjem si lahko nakupijo kar nekaj hrane. »Dve banani, recimo, staneta en cent, merica riža stane 20 centov, tako da lahko kupijo kar nekaj riža, ki je tukaj glavni vir hrane.« 

Virus ne bo našel poti do sem. Misijon Ampitafa je nastal pred približno dvanajstimi leti. »Janez Krmelj je bil na misijonu v prvi večji bližnji vasi. Ljudje, ki jih je srečeval, so mu pripovedovali, da so malo naprej vasi odrezane od sveta. Ničesar niso imeli, kaj šele da bi otroci hodili v šolo. Našel jih je in ob finančni pomoči Pedra Opeke postavil misijon. Najprej so zgradili bolnišnico in šolo, kasneje tudi porodnišnico, cerkev, dvorano in hiške za osebje. Misijon danes sestavlja že 17 hišk.« Učitelji in zdravniki prihajajo iz večjih mest. »V bolnišnici s porodnišnico dela ena zdravnica, pomaga ji pet medicinskih bratov in sester, dvema medicinskima sestrama pa omogočamo šolanje za zdravnico, ampak sta se morali zavezati, da bosta delali pri nas. Še malo jima manjka. Potem imamo osnovno in nižjo srednjo šolo ter vrtec, kjer dela petnajst učiteljev. Veliko pomagam pri vodenju in organizaciji šole ter vrtca, ki ju letos obiskuje več kot 300 otrok. Čeprav je starše zelo težko navdušiti, da otroke vpišejo v šole.« Misijon je kakšnih tisoč kilometrov oddaljen od glavnega mesta Antananariva, do prvega večjega mesta oziroma bolj vasi pa vodi okoli sto kilometrov blatne vaške poti. V misijonu so skoraj prepričani, da trenutna svetovna epidemija koronavirusa do njih ne bo prišla, čeprav je virus zašel tudi na Madagaskar. »Razširil se je v glavnem mestu in še v nekaterih večjih mestih, zato so med drugim zaprli vse šole. Tudi pri nas smo to upoštevali, že en mesec nimamo pouka in maš. Držimo se napotkov, čeprav živimo tako rekoč sredi ničesar in življenje poteka bolj ali manj normalno.«

Živijo iz dneva v dan. »Ljudje se smejijo, kadar jim razlagamo o virusu in ukrepih, kajti njihov glavni problem je, da bodo umrli od lakote, če ne bodo delali. In jih povsem razumem. Ob prihodu v misijon sem bila pretresena nad revščino in razmerami, v katerih tukaj živijo ljudje. Živijo iz dneva v dan. Z njimi težko oblikuješ program za teden dni naprej. Samo da danes preživim, jutri je pa nov dan, razmišljajo. Ko se zjutraj zbudijo, ne vedo niti, ali bodo zvečer lahko jedli. Aprila in maja so večinoma lačni, ker jim zmanjka riža, ki je njihova glavna hrana. Voda, riž, sol, sladkor, olje, milo, blago je sedem dobrin, ki so pri nas na podeželju najbolj iskane. Kar se pridelka tiče, pa je veliko odvisno od vremena in podnebnih sprememb, ki jih tudi tukaj čutijo. Letos ni bilo manga, medtem ko prejšnja leta niso vedeli, kaj bi z njim. Veliko sem se spraševala, zakaj je tako. Lačni so, ker jim zaradi vremena pridelek ne uspe ali ga je premalo. Nekateri tudi ničesar ne posadijo, vprašamo jih, kje so njihova riževa polja, drevesa avokadov ... Če ne sadijo, ne dobijo dela. Kupimo jim semena, delimo peške avokadov, da jih zasadijo. Trudimo se, da ljudem ne bi 'delili rib, ampak bi jih učili loviti ribe'. Spodbujamo samooskrbo. Da bi lahko preživeli tudi, ko nas belcev ne bo več tukaj in ne bodo mogli zaslužiti.«

Več v reviji Zarja Jana, 05.05.2020