Pomladno sonce 2 Dobra karma

Podpora za dobre spremembe do 16. aprila vsak dan ...

zaščitna-oprema, brnik, joc-pečečnik, matej-tonin Svet24.si

FOTO: Na Brniku pristalo letalo z 20 tonami ...

suncic_pl_01.11.14 Reporter.si

Maja Sunčič: Šarec je kot Kitajci. Vse je ...

aleksandra pivec, boštjan kozole Svet24.si

Kmetijska ministrica poziva Slovenke in Slovence ...

20200316-00995931 Necenzurirano

Madžari bi se vrnili na drugi tir

Baba Vanga Odkrito.si

Razkrito: Baba Vanga napovedala muslimansko ...

Ana Praznik Njena.si

Šok: Delovna akcija se poslavlja z malih ekranov

Zgodbe

Zakaj hurikani z ženskimi imeni pobijejo več ljudi

Marsikaterega kolosa popularne znanosti smo že gostili na naših straneh, redkokaterega s takim ponosom. Ravno prejšnje poletje sem užil kar nekaj čudovitih uric, ko sem na svoji poletni jasici prebiral njegov še neprevedeni mladostniški dnevnik Primatovi memoari. V njem je popisal leta, ki jih je preživel kot skoraj polnopravni član tropa afriških babunov, zaradi njegove srčnosti in izjemne pisateljske žilice pa sem se vanj nič manj kot zaljubil. Prejšnji mesec smo po zaslugi založbe UMco dobili prevod njegove sveže knjige Obnašaj se!, ki je pravzaprav njegovo življenjsko delo – veličastna interdisciplinarna študija človeškega vedenja in umevanja. Za poseben privilegij sem si štel, da sem lahko duhu žlahtnega humanizma, ki preveva vsako njegovo zapisano besedo, posvetil tudi prvo vprašanje najinega pogovora.

Avtor:

Jure Aleksič

Značke:

Uh, kolikokrat sem se med branjem vaše čudovite knjige vprašal: Je kdorkoli sploh česarkoli kriv? Ob vseh bioloških vplivih na naše obnašanje, ki jih naštevate, se zdi, kot da je svobodna volja zgolj še ena pravljica.

Imenitno, prav res ste zadeli najosnovnejšo poanto knjige! In hkrati vprašanje, ki mu sam zadnje čase namenjam tako rekoč vso svojo pozornost. In bolj ko o tem razmišljam, bolj postajam prepričan, da ni nihče za nič kriv. In tudi nihče za nič prav posebej zaslužen. Še več: da je tako opevana človeška svobodna volja popolna iluzija.

Ježeš. Kako bova tako divjo trditev upravičila pred bralci?

To je seveda na tako omejenem prostoru nemogoče. Najučinkoviteje bi bilo, da gredo vsi nejeverni Tomaži za petindvajset let študirat biologijo. Potem bo v njih težko preživela trohica dvoma. Zgodba moderne znanosti je zgodba o odkrivanju bioloških vzrokov za vse človeško vedenje in ravnanje.

Problem je, da se večine teh vplivov sploh ne zavedamo. Morda lahko za ponazoritev omeniva sloviti eksperiment s skodelico čaja, ki je pokazal, da ljudje vrednotimo soljudi glede na temperaturo napitka, ki smo ga malo prej za nekaj sekund podržali v dlani. Če je bil napitek topel, smo do neznancev bolj odprti in jim nasploh bolj naklonjeni, kot če je bil hladen.

Sliši se bizarno, a je bil učinek z eksperimenti potrjen spet in spet. Morda celo še ljubša mi je serija poskusov, ki je pokazala, da postanemo ljudje politično bolj konservativni, če v sobi zaznamo neprijeten vonj. Ali pa tista, ki je pokazala, da neznancem lažje in hitreje damo službo, če sedimo na trdem in neudobnem stolu, kot če sedimo na mehkem in udobnem. Bolj ko se v take poskuse poglobiš, bolj noro vse skupaj postane. Zakaj bi vendar ljudje postali bolj odklonilni do homoseksualnih porok in pravice do splava samo zato, ker je v sobi moč zaznati, recimo, vonj po sesirjenem mleku? A v praksi se dejansko dogaja natanko to.

In tudi da postanemo ljudje bolj darežljivi v sobah, v katerih diši po sveže pečenih piškotkih.

O ja, tudi to. Kot je možno na človeška bitja zelo močno vplivati negativno, so obenem izjemno dojemljiva za pozitivno stimulacijo.

Dobro, a kako veliki so v resnici učinki, kot je učinek temperature čaja v naših rokah?

Imate prav, da spet ne tako veliki. Take poskuse je najbolje jemati kot nekakšne vice, ki nam na zabaven način razkrijejo marsikaj o delovanju našega notranjega ustroja. Tisti pravi biološki mehanizmi, ki v celoti kontrolirajo naše odraslo obnašanje, so drugje.

Kje?

Ključno je recimo, koliko stresnim hormonom je bil posameznik izpostavljen v maternici. Ali kolikšne travme je doživel kot najstnik. Ali kakšna je bila njegova raven testosterona in oksitocina na večer, preden je zagrešil kaznivo dejanje. Take reči nas usodno določajo. Kot rečeno, zdi se, da v celoti. In o tem skušam v zadnjem času prepričati ameriške porote na sojenjih za umore.

Res? Kako to?

To je postal zame kar neke vrste hobi. Porotnike skušam poučiti, kako delujejo človeški možgani. Kako hitro in kako resno se v mladosti poškodujejo in kako potem te poškodbe pilotirajo posameznikovo obnašanje. »Če bi vi doživeli natanko iste reči kot obtoženec,« jim na koncu položim na srce, »bi vas možgani pripravili do natanko istih debilnih nasilnih dejanj, do katerih so njegovi možgani pripravili njega.«

Več v reviji Zarja Jana št. 11, 17. 3. 2020