horoskop 43 Dobra karma

Slavna igralka kriva za smrt svoje polsestre?

horoskop_napoved_astrologija Svet24.si

Horoskop za soboto, 29. februarja

mesec zidan pl Reporter.si

Židan Mesecu: Ti in Šarec sta kriva za vlado ...

vrtec, otroci Svet24.si

Vrtci pokajo po šivih, starši pa obupano ...

vojaki Necenzurirano

Vaš sin ni pravi "dec"? Pošljite ga v vojsko!

chang (3) Njena.si

Špela Grošelj je bila kar naenkrat videti drugače

sanjski-moški Njena.si

Goran izbral Ivo, po snemanju sledil šok

Zgodbe

Najprej se bomo pogovorili o fašizmu!

Če bi pisatelj, akademik in Tržačan Boris Pahor živel toliko časa, kot statistika namenja povprečnemu moškemu, ne bi danes zanj skoraj nihče vedel, razen če bi ga odkrivali posthumno. Nagrade in priznanja je začel dobivati po osemdesetem, Italija ga je odkrila, ko je imel skoraj sto let, pa čeprav je bil od konca prve svetovne vojne njen državljan. Še nikoli pa ni bil tako slaven, kot je zdaj, v 107. letu. Še zmeraj piše, javno nastopa (čeprav bi raje, da bi ljudje brali njegove knjige, namesto da ga vlačijo pred kamere), pripisovali so mu celo poroko, britanski BBC pa je ravnokar o njem posnel dokumentarec, ki je vzbudil veliko pozornosti v svetu. Kdo je ta mož, ki ga predvsem italijanska publika pozna po znamenitem uvodnem stavku: »Ampak najprej se bomo pogovorili o fašizmu!«

Avtor:

Sonja Grizila

Značke:

Letos mineva sto let, kar so fašisti požgali Narodni dom v Trstu, prelepo palačo Maksa Fabianija, ki je doživela slovesno otvoritev leta 1904, v njej pa je bil poleg gledališča, knjižnice, hranilnice in hotela tudi prostor za številne druge dejavnosti tržaških rojakov. Svetovljanski Trst je bil takrat največje slovensko mesto, več nas je bilo tam kot v Ljubljani.  

Življenje je lepo. 13. julija 1920 so fašisti napadli in požgali Narodni dom, tudi pred očmi takrat sedemletnega Borisa Pahorja. Prizor ga je zaznamoval za večno in je hkrati pomenil konec razigranega otroštva. Fašizem se je rodil v Trstu in se od tam razširil drugam po državi, pripoveduje Pahor Italijanom, ki nenehno omenjajo fojbe, vse drugo pa bi kar pometli pod preprogo. A jim ne pusti. Če bo treba, je pripravljen živeti še toliko časa, da bo razsvetlil še koga, ki misli, da so bila taborišča počitniški domovi, da holokavsta sploh ni bilo in da sodobni vzpon agresivnega desničarstva ni nevaren, da pač sodi v običajen »razvoj« demokratične družbe. Pri svojih 106 letih je dočakal, da je prišla k njemu na Kontovel ekipa britanske BBC, dokumentarec je posnel kreativni direktor Alan Yentob, ki je na Nekropolo naletel slučajno, in ko je slišal, da je avtor najstarejši še živeči taboriščnik, je bila odločitev sprejeta zelo hitro. Pahorjevo pripoved, podprto s številnimi arhivskimi posnetki, so si Britanci ogledali te dni, dokumentarec ima naslov Mož, ki je preveč vedel in ga še žal ni mogoče poiskati na spletu. Film je povzročil veliko zgrožene osuplosti, Nekropolo v angleščini so pri priči ponatisnili, toliko zanimanja je bilo. Očitno je odveč vprašanje, ali je lahko življenje tudi pri skoraj 107 letih še lepo, čeprav si ves suhcen in je včasih treba sesti na voziček, ker noge nočejo obogati. Spomnim se ga, ko se je že bližal stotim, kako smo včasih korakali po tržaških ulicah in se pomenkovali na poti na kakšno prireditev, njegov korak ni bil nič manj strumen kot naš, pa smo bili nekateri skoraj pol mlajši.

Nekropola. Čeprav je Pahorjev literarni opus obširen in najbrž sploh še ni zaključen, se največ govori in piše o Nekropoli. Ste jo prebrali? Sama sem bila med tistimi, ki so dolgo odlašali, potem pa sem jo nekega dne kupila v slovenski knjigarni v Trstu, kje so predstavljali pisateljevo najnovejšo knjigo. In mi ni dala miru. Pred osmimi leti smo v manjši družbi obiskali taborišče Struthof v francoskih Vogezih, kjer se je Boris Pahor boril za življenje med januarjem in septembrom leta 1944. Bil je pripadnik OF in domobranci so ga predali gestapu, to je predzgodba v najkrajši inačici. Taborišče je bilo za nacistične razmere majhno, tam je bivalo 52.000 jetnikov, od tega jih je pol umrlo. Tam so bili zato, ker je blizu kamnolom z granitom, ki ga je Hitler potreboval za svojo megalomansko prenovo Berlina. Pahorju ni bilo treba tako kot drugim sestradanim taboriščnikom nositi v vrečah granita na vozičke, ker so ga uporabili za tolmača taboriščnemu zdravniku in za nosača trupel pred krematorij. Pod taboriščem je bila vila z bazenom, kjer so se sproščali taboriščni krvniki, vodo za prhanje in pranje pa so greli kar s sežiganjem pokojnikov. Pahor ni mogel pozabiti ugodja, ko so jih ob prihodu strpali v kopalnice in oblili z vročo vodo, da bi pobili uši in drugo nesnago, ampak kaj ko so jih že naslednji hip nagnali gole na sneg … Opisi, kako boj za preživetje pomete z vsemi znamenji človečnosti, so strašljivi. 

Več v reviji Zarja Jana št. 6, 11. 2. 2020