horoskop 43 Dobra karma

Slavna igralka kriva za smrt svoje polsestre?

horoskop_napoved_astrologija Svet24.si

Horoskop za soboto, 29. februarja

marjan sarec pl2 Reporter.si

Strah pred volitvami in izgubo položajev je pač ...

vrtec, otroci Svet24.si

Vrtci pokajo po šivih, starši pa obupano ...

vojaki Necenzurirano

Vaš sin ni pravi "dec"? Pošljite ga v vojsko!

Isaac Palma in žena Patricija Njena.si

Žena Isaaca Palme mu je namenila te lepe besede

sanjski-moški Njena.si

Goran izbral Ivo, po snemanju sledil šok

Zgodbe

To je odgovor!

Gospa Štefanija Nedeljković ima 98 let. Živahna gospa je, še vedno si sama kaj skuha, tudi na dvorišče gre, samo noge jo bolijo in težko diha. Da bi morala več hoditi, jo opomnijo. »Saj hodim,« protestira, »štirikrat sem šla okrog mize.« Gospa Štefanija živi sama – hči in zet sta v sosednji hiši – in vsako jutro ji pride zdravstveni tehnik z elastičnim povojem povit noge. Na roki nosi zapestnico, na kateri je velik rdeč gumb. Če ga pritisne – in ga je že, nekoč ko je padla in ni mogla sama vstati – se takoj oglasi prijazen glas, vpraša, kaj je narobe, in pošlje pomoč, če je treba. Gospa Štefanija je ena od več kot stotih uporabnikov projekta Most, pilotnega projekta v Krškem, ki starostnikom omogoča, da čim dlje ostanejo doma, njihovi svojci so tako precej razbremenjeni, oni pa oskrbljeni enako dobro, pravzaprav bolje, kot bi bili v domu starostnikov. Več ljudi, s katerimi sem se pogovarjala o projektu Most, ga navdušeno opisuje kot »pravljico«. Ampak pravljice se končajo, tudi tale se bo. Z malo sreče jo bodo potegnili do konca leta, pa potem? Nihče ne ve.

Avtor:

Jelka Sežun

Značke:

Pilotni projekt oskrbe starostnikov na njihovih domovih, ki ga je izdatno sofinancirala Evropska unija, izvajajo v Celju, Slovenj Gradcu in Krškem. To so tri različna okolja, mestno, semiruralno in ruralno, različni pa so tudi nosilci projekta, v Celju je to zdravstveni dom, v Slovenj Gradcu dom starostnikov in v Krškem center za socialno delo. Mi smo šli pogledat tistega v Krško. Poimenovali so ga Most in tisti, ki so si ga ogledali, so navdušeni. Da so starostniki, ki jih v Krškem oskrbujejo v okviru projekta, »kot rožice«, smo med drugim slišali. Pri vseh težkih zgodbah o bedni, zapuščeni, osamljeni starosti se zares prileže ena taka lepa zgodba o upanju. Zgodba, ki pokaže, da se da.

Seveda smo to morali videti.

Sam svoj mojster. Vodja projekta v Krškem je Carmen Rajer, mag. soc. Most ima lepe, velike prostore, najbrž bi lahko imela svojo pisarno, a si jo deli s kolegico, vrata pisarne so odprta in ves čas vletavajo in izletavajo sodelavci, obiskovalci; telefoni, ki jih je v sobi več kot ljudi, kar naprej zvonijo. »Ponedeljkovo,« se smeje. Najbrž te potem, ko si na noge postavil projekt, kot je Most, en tak nor ponedeljek ne vrže več iz tira, ugibam.

Projekti v treh mestih sicer slonijo na enakem sistemu, a »dodatne vsebine je ustvaril vsak po svoje,« pravi. Oskrbo na domu so imeli že prej, že desetletja jo imajo in še vedno sta Most in tisto od prej dva ločena sistema, zaposlili pa so kadre, ki jih prej niso imeli. Prve ljudi septembra 2018, potem so jih vse do januarja 2019 izobraževali za dolgotrajno oskrbo na vseh mogočih področjih (delo v domačem okolju, komunikacija z uporabniki, z neformalnimi oskrbovalci, delo z osebami z demenco …), krožili so po različnih ustanovah, od bolnišnice do doma za ostarele. Postavili so celoten sistem dela, napisali standarde, protokole sodelovanja med različnimi organizacijami, sestavili obrazce in vse sistemsko uredili. »Iz tedna v teden smo dobivali nove zahteve, kako se prilagajati, včasih smo bili zmedeni. Pol leta ali več smo (skupaj z Direktoratom za dolgotrajno oskrbo) razmišljali, kako vse povezati v delujoč sistem. Smernice so bile samo okvirno določene, preostalo smo ustvarili sami,« pravi Carmen Rajer. Tole je bistvo oskrbe na domu, kot jo izvajajo v tem projektu: uporabnik je v središču, vsi drugi pa so postavljeni okrog njega in tesno sodelujejo, čeprav so iz različnih strok.

Januarja 2019 so začeli program izvajati z uporabniki. Leto pozneje je že jasno, da je to zgodba o uspehu. Ampak muha v marmeladi je tole: gre za poskus, ki naj bi trajal le še do konca letošnjega junija. Ker so bili varčni, bi Most lahko potegnili do konca letošnjega leta, to so jim pravkar tudi odobrili.

Iskalci sivih lis. Takole gre, pripoveduje vodja projekta. Najprej je treba vzpostaviti enotno vstopno točko (EVT). V tej so zaposlene štiri strokovnjakinje z različnih področij, diplomirana medicinska sestra, diplomirana delovna terapevtka, fizioterapevtka in socialna delavka. Te morajo upravičenca in svojce, ki so se prijavili v program, opremiti z vsemi podatki – kakšne so pravice in kaj lahko naredijo, ko v družini potrebujejo pomoč. Jih opremiti z vsemi pripomočki, jim povedati, na katere službe se še lahko obrnejo. Dogovorijo se za prvi obisk na domu, ena od strokovnjakinj s predpisano lestvico tam oceni človeka v osmih različnih modulih – kako deluje v svojem okolju, ali gre lahko sam iz hiše, je sposoben komunicirati, sam poiskati pomoč, ali ima vedenjske/duševne težave, si je sposoben naročiti hrano, organizirati pomoč na domu, ali lahko sam ureja svoje finance. Potem so tu podatki o zdravstvenem stanju – koliko se lahko giblje, se je sposoben prestavljati po stopnicah iz nadstropja v nadstropje, iz vozička na posteljo, se je sposoben socialno vključevati …, vse njegovo življenje se oceni in pogleda, na katerih področjih potrebuje podporo.

»Izhajamo iz samostojnosti uporabnika, podpremo ga samo tam, kjer to potrebuje. Če se nekdo zjutraj sam umije, obleče, gre na voziček in iz stanovanja po Krškem, ga ne označimo kot delno pokretnega, ampak kot pokretnega s pripomočkom. Na začetku je bilo to tudi nam teže doumeti, ker smo navajeni izhajati iz diagnoz, zdaj pa najprej rečemo, v tem delu je samostojen, to pustimo pri miru ali pa morda še malo izboljšamo, svetujemo mu, kako si lahko še dodatno olajša življenje, v tem delu pa potrebuje pomoč. Iščemo samo še sive lise. Lestvica je narejena tako, da že na prvi pogled vidiš, kje so kritične točke, kje se bodo morali vključiti strokovnjaki.«

Od mraka do zore. Po oceni uporabnika umestijo v kategorijo, koordinator oskrbe, v Krškem je to socialna delavka, pa uredi potrebno pomoč. Opravi še en obisk na domu in se dogovori, kateri od izvajalcev bo prihajal na obisk. V enoti za oskrbo so tehniki zdravstvene nege, zelo dragocen tim, ki ga doslej ni bilo. Delajo vse, kar so delale oskrbovalke, plus kompetence tehnika zdravstvene nege. Delajo tisto, česar patronaža ne dela, ali pa le enkrat na teden ali na mesec. Vsak dan lahko merijo vitalne funkcije, dajejo inzulin, učijo samostojnosti, pomagajo pri motnjah požiranja – takih oskrbovalka ne sme hraniti – ali pa tistim, ki imajo nazogastrično sondo. Pridejo trikrat na dan, sedemkrat na teden, če je treba. Zdaj imajo zaposlenih pet tehnikov zdravstvene oskrbe, ki oskrbujejo okrog 30 ljudi, kar je že skrajna meja, zato pravkar iščejo še šestega.

Vse te ljudi so na novo zaposlili, pa je seveda pri splošnem pomanjkanju zdravstvenega kadra nujno vprašati, kje so jih dobili in ali so jih privabili z boljšo plačo. Da je sprva na razpisu slabo kazalo, prizna Carmen Rajer, zdaj je malo bolje, »a ne morem ravno reči, da se jih tre pred vrati. Plačni razredi so bili pri projektu nekoliko više zastavljeni, ker je to nekaj novega, zahtevnejšega, tu namreč sam kreiraš svoje delo, in to ni preprosto. Vsi zaposleni so pri svojem delu izredno samostojni. Na terenu so sami in morajo znati odreagirati ter po potrebi s patronažno službo ali osebnim zdravnikom doreči načrt oskrbe za naprej. V ustanovi ima tehnik vedno zaledje – diplomirane medicinske sestre, zdravnika, vodjo oddelka …, tu so pa na terenu sami. Spremljajo, opazujejo in po potrebi odreagirajo.«

S sončnim zahodom se skrb za upravičence ne konča. Tudi nočno varstvo imajo, kakšnih petdeset ljudi je vključenih v e-oskrbo. Ti imajo s Telekomom sklenjeno pogodbo, dobijo stacionarno enoto in zapestnico z gumbom, ki ob pritisku takoj pokliče klicni center. Ta dela ves dan, vsak dan, oseba v klicnem centru ob alarmu preveri situacijo in po potrebi pošlje na teren urgenco, Most pa je to nadgradil še s tem, da so v pripravljenosti njihovi tehniki zdravstvene nege, ki v neurgentnih situacijah pridejo pomagat tudi ponoči. Ta storitev je sicer na voljo tudi drugje in je plačljiva, uporabniki Mosta jo uporabljajo brezplačno.

Sreča v lončku. V enoti za ohranjanje samostojnosti premorejo polovičko fizioterapevta, ki je pri uporabnikih močno iskan in zaželen (zaposlili bi tudi še eno polovičko, pa je ne najdejo), in magistra kineziologije, ki z vajami povečuje gibljivost in mišično aktivnost, njegovo delo se tesno prepleta s fizioterapijo. Zna jih dobro motivirati, da začnejo hoditi, ga pohvali vodja projekta, jim da vadbene pripomočke za samostojno vadbo, uteži na primer, njih in svojce uči, kako poskrbeti za hrbtenico, vodi pa tudi izobraževanje in vadbo za svojce, za upokojence. To je čisto nov kader, tako kot delovna terapevtka. »Nov kader, še neprepoznan, a zelo dragocen na terenu, pomaga pri prilagoditvi bivalnega okolja. Ni velikih finančnih vložkov, pomaga jim prilagoditi jedilni pribor, odebeli ročaje, da laže primejo, pove, kje odstraniti preprogo, kje je premalo osvetljeno in zato večja možnost padca, nauči jih, kako se z omejitvami obleči in obuti. Včasih ji priskočijo na pomoč Tačke pomagačke, saj pasji obisk ljudem, ki so vse življenje živeli z živalmi, ne samo polepša dan, tudi motorične spretnosti pomaga krepiti. Čudeže dela tudi mobilni vrt, to so cvetlični lončki na vozičku, če ne gre drugače, jih postavijo tudi k uporabniku v posteljo in potem skupaj sadijo paradižnik, peteršilj … Ob koncu leta so skupaj sejali božični oves in ga spremljali, kako raste. Težko si je predstavljati, koliko radosti lahko prinese tako krhko zeleno stebelce v cvetličnem lončku. Občutek zemlje ima pri nekaterih izreden terapevtski učinek,« poroča Carmen Rajer. In potem je še socialna delavka, ki »tu zares lahko opravlja svoje delo«.

Saj smo rekli, pravljica.

Več v reviji Zarja/Jana št. 4, 28.1.2020