ineza sotler 2 Dobra karma

V svoji bitki z rakom znana Slovenka vidi pekel in...

Duško Tošić, Jelena Karleuša Svet24.si

Karleušin mož z ljubico beži iz Srbije

jankovic makarovic bobo Reporter.si

Dom Jankovićevih privilegirancev: ljubljanski ...

andrej-baković Svet24.si

Andrej iz Ljubljane je covid-19 izkusil na lastni ...

janez-cigler-kralj Necenzurirano

Minister Cigler-Kralj denar za ranljive dal ...

kasandra Njena.si

Javila se je izginula hrvaška pevka Kasandra

severina Njena.si

Severina oboževalko razveselila z najlepšo obleko

MDN

Kandidatke za Slovenko leta 2020

Tokrat smo zaradi znanih okoliščin resda malce čakali, a niti na misel nam ni prišlo, da bi prav zdaj, ko je to najbolj potrebno, z žarometi ne osvetlili izjemnih žensk, njihovega prizadevanja in vsega, za kar se borijo.
Vaših predlogov, drage bralke, cenjeni bralci, je bilo tokrat še posebno veliko, kar kaže na to, da vam je kljub vsemu hudemu, kar smo preživeli v zadnjem letu, še bolj mar. Skupaj z našimi jih je bilo toliko, da je najtežji del, pretresanje, da smo prišli do samo dvanajstih imen, potekal še dlje kot po navadi.
Spet se jih je nekaj branilo, ne, kje pa, ne spadamo zraven. Nekaterih nismo prepričali, kakšna se je pa končno le pustila uvrstiti. Neizmerno smo ponosni, da so končno pred vami.
Proceduro poznate: izrežite in izpolnite kupon ter glasujte za svojo favoritko. Glasovanje bo kmalu omogočeno tudi na naši spletni strani.
Brez vas naše akcije ni.
Odločitev, kateri pripada naslov Slovenka leta 2020, je vaša!

(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
{{ wotMsg.message }}

Zgodbe

Zgodba, v kateri nastopamo tudi mi

Medtem ko vas ni bilo* je film, ki ga je režiral človek v zelo zrelih letih, več kot osemdesetletni Ken Loach, ki je s kazalcem in sredincem pokazal na življenje, kakršno je. Tako podrobno, da najprej boli srce in potem glava. Resnica učinkuje neprijetno, zato je mogoče mnogi niti nočejo videti.

Avtor:

Urška Krišelj-Grubar

Značke:

Moj prijatelj je akademski glasbenik. Rad ima violino. Talenta ne razkazuje v svetlečih se toplih dvoranah, ampak kar na ulici. Pozimi ga zebe v prste, zato igra manj, a igra. Ker drugače ne zna. Nekoč je imel srečno družino. Očeta, ki se je celo odrekel dobro plačani ugledni službi, da je svoje otroke lahko ob popoldnevih vozil k dejavnostim. Vsak je igral en inštrument. Ni mu žal. Nikomur ni, ampak da ti ljudje živijo na robu preživetja, od miloščine mimoidočih tako rekoč, to pa ni prav. O njem sem pisala pred nekaj leti v naši reviji. Bil bi dober lik za Loachev film.

Imam tudi prijateljico, ki ima štiri otroke. Je mama samohranilka. Živi v najetem stanovanju in vsak dan skrbi za stare ljudi. Vozi se od enega do drugega. Kot mi je znano, je prav ona edino upanje mnogim, navdih in smisel, ki jih ohranja pri življenju. Rada je imela to delo, ampak plačilo je bilo prenizko, da bi lahko preživela družino, zato je zamenjala službo. Za določen čas. Kot to počne že zadnjih deset ali več let. Oba, prijatelj in prijateljica, imata visoko izobrazbo. Kadar si vzamemo čas in smo skupaj, sta kljub temu, da imata malo, hvaležna za toliko. Še ena za v Loachev film.

Vsak od nas pozna ali pa sam živi zgodbo, kot jo je za zmeraj zabeležil angleški režiser Ken Loach, starosta socialnega realizma. To pomeni uprizarjanje življenja tistih ljudi, ki se kljub nepravičnemu sistemu trudijo ohraniti svoje dostojanstvo. Kljub avtomatiziranemu brezčutju nadrejenih, ki od njih zahtevajo vedno več za manj plačila. Vedno več, dokler ... ne gre več.

Trg strga družino. Štirje glavni protagonisti. Starša Ricky in Abby ter otroka, najstnik Sab in mlajša sestrica Liza Jane. Živijo v najemniškem stanovanju v Newcastlu. Lahko pa bi v Tržiču ali Kranju ali pa v Poljčanah. Zdravi so. Starša se imata rada. Toda ob spoznanju, da ne glede na to, koliko bosta delala, nikoli ne bosta prišla do svoje strehe nad glavo, nista najbolj zadovoljna, še naprej pa se imata rada. Družina drži skupaj. Abby dela kot negovalka starejših ljudi. Rada ima svojo službo. Rada ima ljudi in oni imajo radi njo. Toda vse manj časa lahko preživi s stranko, na njenem urniku jih je vse več in več, ki jih obiskuje vedno, ko je treba. In potrebno je vse več, tako da časa za družino zmanjkuje tudi v ključnih trenutkih. Oče se odloči, da bo družino rešil iz zagate, in sprejme službo dostavljavca pošiljk. Kupi kombi, se samozaposli in se poda na pot izkoriščanega človeka. Do kod bo zdržal?

Več v reviji Zarja Jana št. 1, 7. 1. 2020