koktail Dobra karma

Smrtonosni koktalj, ki ga uživamo vsi: mešanica ...

Belma Šoljanin Svet24.si

BiH ovita v črno: umrla tri dni po porodu, ni ...

01-UVODNA mladi bojan pozar foto Arhiv zveze komunistov slovenije Reporter.si

Od Komunista do Evrope: kako je Bojan Požar ...

letališče, brnik, aerodrom Svet24.si

Težave slovenskega državljana ob prihodu iz ...

Necenzurirano prenos Necenzurirano

Kdo so Bosanci, za katere Janković spreminja ...

križevniška-ulica, vandalizem Odkrito.si

Vandalizem v Ljubljani - Razkrivamo neverjetno ...

Tjaša Železnik Njena.si

Slovenska igralka pokazala prelepe noge

Zgodbe

Kdor jih najde, naj jih da nazaj

V ljubljanskem Kliničnem centru »zaradi pomanjkanja kadra« omejujejo sprejem bolnikov. V prevodu, zmanjkalo jim je medicinskih sester, zato nekaj deset postelj ostaja praznih. Da slovenskim bolnišnicam zmanjkuje sester – ki zgarane in podplačane bežijo v tujino in v druge poklice – ni nič novega. S pomanjkanjem »delavcev v zdravstveni negi« se že lep čas otepajo tudi druge bolnišnice – v Mariboru, Izoli, Trbovljah, Murski Soboti, na Jesenicah … Da jih je veliko premalo in da delajo v slabih pogojih, že leta opozarjajo tudi medicinske sestre same. Nič novega, skratka. Ampak v javnosti so alarmi začeli razgrajati šele, ko so se začele posledice krepko čutiti tudi v Ljubljani. Kdo nam je ukradel medicinske sestre? Kam so nam ušle? Kdor jih najde, naj jih da nazaj, zares jih bomo veseli.

Če rešiš eno življenje, si junak, če jih rešiš sto, si medicinska sestra, pravi neki rek. Drugi pa priznava, medicinske sestre morda res niso angeli, so pa naslednja najboljša stvar. In tale, medicinska sestra, ki skrbi za težke bolnike, na dan dvigne tono in pol – ta pa ni pregovor, to je z dokazi podprto dejstvo slovenskega zdravstva.

Tono in pol.

Na dan.

Vsak dan.

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) bo naslednje leto razglasila za svetovno leto medicinskih sester in babic.

Elastika bo počila. Gume mi bodo prerezali, vzdihne Darinka Klemenc, nekdanja predsednica stanovske organizacije Zbornica – Zveza (s polnim imenom Zbornica zdravstvene in babiške nege – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije), ki jo je vodila osem let, dva mandata. Enajst let je predsedovala tudi Društvu medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov, delala je na Urološki kliniki v UKC Ljubljana, bila glavna sestra Poliklinike, zdaj je članica različnih delovnih skupin in predava poklicno etiko. Zato razmere in probleme medicinskih sester spremlja že štiri desetletja in jih torej dobro pozna, o njih pa spregovori brez pregovorne dlake na jeziku – od tod strah za gume.

Pomanjkanje medicinskih sester je zelo skrb vzbujajoče, se strinja. »Težko si predstavljam, kako kolegice in kolegi zdržijo velike napore, do kdaj bodo lahko tako delali, kajti marsikaj se lahko v takih situacijah zgodi (tudi strokovne napake, manj je časa za uvajanje novih kadrov, manj za komunikacijo s pacienti itd.). Kaj če se bo stanje poslabševalo? Do kam lahko nevarno napenjamo to elastiko? Nazadnje nam preostane zaprtje kakšne bolnišnice, kar se je drugod že dogajalo; v Angliji so že pred več leti najprej zapirali male bolnišnice in kader premeščali na travmatološke, urgentne, kardiološke, druge »vitalne« oddelke.

Izčrpani zaposleni so lahko prav tako nevarni kot poklicni šoferji, ki imajo omejitve pri vožnji. Tu pa delamo z bolnimi ljudmi. Vse to vpliva na medsebojne in medpoklicne odnose, na zdravje in zbolevanje zaposlenih. Ljudje v službah, četudi težkih, več zdržijo v prijaznem delovnem okolju, ki pa se žal poruši ob takšnih anomalijah. Kolegialnost se zmanjšuje in ljudje odidejo. Novih je vedno manj. Ljudje hodimo v službo, da služimo denar.« In zato razume in ne obsoja tistih, ki si delo poiščejo tam, kjer so pogoji boljši in plače višje. »Ko sem odhajala z mesta predsednice Zbornice – Zveze (2016), je bilo na zavodu stalno prijavljenih okrog tisoč tehnikov zdravstvene nege in 250 diplomiranih medicinskih sester. V treh letih je situacija popolnoma drugačna. Kje smo zamočili? Pri šparanju na napačnem koncu. In to še kar počnemo. Do nezavesti – pacientove ali naše, kdo ve.«

Posebna vrsta ženske. To vprašanje me muči že leta: zakaj medicinske sestre nikoli ne stavkajo? Zakaj preprosto ne povzamejo recepta od poštarjev, ki so si pravkar izborili več, ali še bolje, zakaj se ne zgledujejo po svojih sodelavcih zdravnikih in si ne privoščijo občasnega kuštrinovanja? Čisto zares ne razumem. »Ni tako preprosto,« odgovarja Darinka Klemenc. »Medicinske sestre tudi stavkamo, večkrat smo stavkale in kaj malega tudi dosegle. Ni preprosto spraviti ljudi na cesto ali stavkati v službi in gledati, kako te pacienti potrebujejo. Imamo sicer do tega pravico, težje jo je uresničiti. Najuspešnejše stavkovno obdobje je bilo, ko smo stavkali vsi člani zdravstvenega tima skupaj, potem so šli zdravniki v svoj sindikat, ki se krčevito bori samo zanje. Spremljamo ta groba izsiljevanja. Z grožnjami marsikaj dosežejo. Vsi drugi, brez katerih ni zdravstvene oskrbe (kako naj kirurg operira, če pacienta nima kdo negovati, tudi ne v intenzivni enoti?), jih ne zanimajo. Poklicna etika, kodeksi, drugi dokumenti nas na to prisotnost in skrb stalno opozarjajo. Imamo opravka s hudo bolnimi, tudi umirajočimi, naše strokovne pomoči so potrebni 24 ur, vse dni in noči v letu, vse praznike. Tu niso samo nujni, urgentni posegi, gre za stalno prisotnost ob pacientu, še posebej na najtežjih oddelkih, ki so jih zdaj zaradi pomanjkanja medicinskih sester prisiljeni zapirati. Tudi zdravniki niso vsi stavkali. Nazadnje najbolj nastrada nebogljeni pacient, nič krivi stanovalec v domu starejših, ki nima svojega glasu, še manj sindikata, medija, človeka, ki bi se mu potožil ali pritožil.«

Enak razlog, skrb za bolnika, navaja tudi njena naslednica, sedanja predsednica Zbornice – Zveze Monika Ažman: »Medicinske sestre smo posebna vrsta ženske – v tem poklicu je kar 90 odstotkov žensk – čutimo stisko pacientov. Pa ne gre le za kodeks, ki nam nalaga skrb za pacienta. Počutimo se odgovorne, rečemo si, saj ga ne morem zapustiti!«

Niti otrok nima prednosti. In ker poskusimo vedno poiskati tudi rešitve – smo pač take vrste revija – smo se ozrli po možnih izhodih. Prva rešitev se ponuja sama, tako rekoč te tečno cuka za rokav: pošteno jih plačajte, pa bodo ostale. A tudi to ni tako preprosto: v intervjuju v Delovi Sobotni prilogi direktor ljubljanskega UKC Janez Poklukar postoka o »pomanjkanju vzvodov za nagrajevanje sester na kliničnih oddelkih«. Res je, pritrjuje Monika Ažman.

A denar, tudi če bi bil, še vedno ne bi vsega rešil: »Vzgajali so nas, kje je naše mesto v družbi. Za ta poklic se tradicionalno odločajo ženske srednjega razreda. Vendar ga zdaj zapuščajo in gredo v poklice z manjšimi obremenitvami in manjšo odgovornostjo. S seboj nosijo težke zgodbe, s katerimi se srečujejo, te zgodbe pa ne vplivajo le nanje, temveč na vso družino. Medicinske sestre hočejo samo spodobno živeti.« In potem pove zgodbo o tem, kako je njen otrok, že ko je bil še majhen in se je v šoli slabo počutil, vedno rekel, naj pokličejo babico, ne mame. »Le katera od nas si lahko privošči, da bi pustila paciente in tekla v šolo k svojemu otroku? Nobena!«

Kdo se bo namesto njih pogovarjal z bolniki? Vrli ljudje z Gospodarske zbornice so medtem našli rešitev. Vedno najdejo rešitev, vsakič isto: vsega manj. Manjše dajatve za delodajalce in manjše plače za delojemalce, pa smo zmagali. In so tudi tokrat po tej preverjeni recepturi stopili v akcijo in se šli menit s Filipinci, da bi od njih (med drugimi) uvozili medicinske sestre. Ne, ni treba, da znajo slovensko, bomo vzeli take, ki znajo angleško. Čim prej jih pošljite, hvala. Ampak. »Slovenija z negovalnim kadrom (in s še kakšnim) nikoli ni bila samooskrbna. Dobro se spominjam obdobja, ko smo medicinske sestre uvažali iz bivših jugoslovanskih republik; a to je bila generacija, ko smo imeli še podobne izobraževalne programe. Brez njih UKC Ljubljana ne bi mogli odpreti,« pravi Darinka Klemenc. »Po vsem svetu so ekonomske migracije, tudi v naših poklicih. Očitno bo potreben uvoz in na nas je, kako bomo prišleke opolnomočili, poleg drugega s kulturnimi kompetencami, saj se lahko zgodi, da bodo prišli iz zelo drugačnega kulturnega, socialnega, verskega okolja. Treba jih bo spraviti skozi izobraževalni sistem, enako kot zdravnike. Nič manj. Če kdo, je prav medicinska sestra najbolj izpostavljena komunikaciji s pacientom, v bistvu bolj kot zdravnik. Tolmačev ne bo. Izkušnje drugih držav v EU in od drugod (npr. Kanada, Nova Zelandija) kažejo, da se jim je treba zelo posvetiti. Najprej je velik problem jezik. Kako se bo sporazumeval s pacientom? Ne gre za klepet, gre za življenje ali smrt. V Angliji so po več smrtih zaradi slabega znanja jezika (tako medicinskih sester kot zdravnikov) pred leti zaostrili pogoje. Ena od večjih bolnišnic v Londonu ima 87 narodnosti prav med negovalnim kadrom. Zato podpiramo tolikšno znanje slovenskega jezika, kot je predpisano, nič poenostavljanja, za varnost pacientov gre.«

Monika Ažman je o domnevnem uvozu filipinskih medicinskih sester, ki naj bi menda spomladi že delale v slovenskih bolnišnicah, izvedela iz medijev: »Strokovna organizacija, ki jo vodim, ni bila vprašana ali seznanjena s tem. Pa smo mi tisti, ki vodimo register izvajalcev in regulacijo v državi, saj je to reguliran poklic. Z GZ doslej nismo sodelovali, nikoli nismo vzpostavili stika.« Tudi ona se strinja, da bo verjetno treba medicinske sestre uvoziti, vendar ne tako, kot so si zamislili na GZ: »Avstrija je postavila šolo za medicinske sestre v Vietnamu. Že leta imajo tudi fakulteto za medicinske sestre v Prištini, bila sem tam in sem si jo ogledala. Za zaposlene iz držav tretjega sveta pri nas veljajo posebni, strožji pogoji. Proces za tako zahteven poklic je natančno reguliran, vključiti se morajo ministrstvi za zdravje in za izobraževanje pa naša Zbornica – Zveza. Zahtevana je visoka stopnja znanja slovenskega jezika, za diplomirane medicinske sestre maturitetno znanje, za srednje aktivno poznavanje jezika.«

Ne, tudi mi ne verjamemo, da se bodo filipinske medicinske sestre vsega tega do spomladi naučile.

Poklukar in UKC medtem stavita na kader, ki so ga privabili na kariernem sejmu v Beogradu. Klemenčeva je skeptična, za 200 ali 300 evrov višjo plačo, kot je doma, medicinske sestre ne hodijo sem, pravi, raje preletijo še kakšno državo več in pristanejo tam, kjer so plače medicinskih sester občutno višje. V Avstriji ali Nemčiji na primer. Ažmanova pa opozarja, da je v deželah bivše Jugoslavije zdaj tudi veliko zasebnih šol, ki medicinske sestre izobražujejo malce po svoje. Ponekod lahko postaneš »sestra« v samo šestnajstih dneh, pravi.

Več v reviji Zarja/Jana št. 48, 26.11.2019