Charles Baudelaire Svet24.si

Končno razkrita zadnja kitica 150 let stare ...

vino Dobra karma

22 jasnih mislih, ki pa jih razumejo le redki

cisterna, viadukt malence Svet24.si

VIDEO: Tako je s corso trčil v tovornjak, ki je ...

avstrijska vojska, vojaški pes Svet24.si

Pri pesjakih v vojašnici našli truplo vojaka, ...

monika krt Dobra karma

Naša čutila so nam v pogubo ali v veselje

lea sirk, pop tv Njena.si

Presenetljiva oznanitev Lee Sirk

bratje klobasa Njena.si

To je starejši brat dvojčkov Klobasa

Zgodbe

Nas lahko pajki odrešijo bolečine?

Skrivnost uspeha skorajšnje doktorice znanosti z Univerze Vzhodne Anglije, kjer je proučevala pajkov strup kot sredstvo za lajšanje kronične bolečine, je radovednost, odličnost v pisanju elektronskih sporočil pravim ljudem in njena neverjetna volja do učenja. Ta jo je iz Brežic popeljala na ljubljansko fakulteto za farmacijo pa k opravljanju praktičnega dela magisterija na Dansko, od tam v Avstralijo na študij akademske angleščine, kjer je delala v lekarni in se naučila še deskanja. To ji je pozneje koristilo tudi v prostem času ob doktorskem študiju v angleškem Norwichu. Promocijo znanosti dojema kot odgovornost in uspeva ji dokazovati, da znanost ni bav bav.

Kot deklica si je želela postati igralka, pevka in plesalka, a je pri trinajstih letih ugotovila, da ne zna peti in da se že tri leta v glasbeni šoli muči s klavirjem. »Od nekdaj sem bila radovedna in začela sem se spraševati, zakaj ne zadenem pravega tona. Ali je to povezano z možgani? Tako sem začela brati znanstvene članke, v katerih sem našla odgovor, da je za to kriva povezava v možganih.« To je v njej vzbudilo zanimanje za biologijo, postala je še bolj radovedna in znanost jo je povsem posrkala.

Zanimivo, da si je ob vpisu na farmacijo rekla: nikoli ne bom naredila doktorata, to ni zame! Temu se danes prešerno nasmeje. Proti koncu študija je spoznala, da jo vleče v tujino, kjer bo lahko svojo radovednost unovčila pri raziskovanju. »Poiskala bom ljudi v tujini, ki me osupljajo in navdihujejo,« si je obljubila in po nasvetu mentorice začela pošiljati elektronska pisma. Od takrat pa do zdaj jih je napisala mnogo in vedno je kakšno prispelo v nabiralnik pravega človeka.

Zmagovalka. Njena elektronska pisma ji odpirajo svet in srca. Pomembno vlogo pri še eni v nizu osvojenih lovorik je igral ravno njen iskreni zapis članom ekipe, s katerimi je sodelovala na tekmovanju v Veliki Britaniji. Cilj tekmovanja je osredotočiti se na določeno znanost, Lučkina ekipa je izbrala transplantacijo srca ter jo prenesti iz laboratorija v svet z zasnovo zagonskega podjetja. »Na kupu smo bili štirje doktorski študentje farmacije brez znanja o podjetništvu. Nikoli poprej se nisem učila voditi ljudi in v tem sem videla izziv. Začelo se je katastrofalno, s prepiri. Čez čas sem ugotovila, da se mi ni treba pretvarjati, da sem lahko preprosto samo jaz. Potem ko sem jim napisala iskreno sporočilo, so se pokazali rezultati. Ko sem si začela zaupati, so se začele stvari spreminjati in na koncu smo zmagali.«

Poleg raziskovanja in dela v laboratoriju, kjer se je zadnja štiri leta družila s pajki, si je Lučka nakopala še mnogo raziskovalnih hobijev. »Sreča, da sta me moja mentorja podpirala, razumela in dojela. Smisel znanosti niso članki in nazivi, ampak rezultati. V angleškem akademskem okolju sem opazila, da temu svetu manjka veščina, kako znanost razložiti na vsem razumljiv način.«

Ker v Angliji spodbujajo pridobivanje veščin zunaj primarnega študijskega področja, se je Lučka za tri mesece podala na izobraževanje za znanstveno novinarko na Univerzo v Cambridgeu. Tako je pristala v skupini The Naked scientists, skupino petih producentov in znanstvenih novinarjev, ki razgaljajo znanost do obisti. Tako kot poprej na Dansko, k mentorju, pri katerem je proučevala aktivno učinkovino v zdravilu proti zajedavcem, ji je tudi na Cambridge vrata odprlo – elektronsko pismo!

Da ji gre »prevajanje« zapletenih znanstvenih procesov v vsem razumljiv jezik odlično od ust, so opazili tudi na BBC, kjer so ji po dveh mesecih pisanja člankov in snemanja podcastov, za kar se je pogovarjala s številnimi priznanimi znanstveniki z najboljših svetovnih univerz, ponudili producentsko mesto za enourno radijsko oddajo. Izziv je izpeljala z odliko. Lučka Bibič drugače ne zna.

Strupi, vir zdravil. Večino časa pa je raziskovala pajkov strup. Znanstveniki že dvajset, trideset let raziskujejo ne samo strupe pajkov, ampak tudi strup škorpijona, kač, meduze. »Vsi ti toksini se lahko pretvorijo v zdravilno učinkovino, s katero bi lahko pomagali ne samo pri kronični bolečini, ampak tudi pri Parkinsonovi bolezni ali možganski kapi.«

Lučka se je osredotočila na kronično bolečino, za katero na svetu trpi vsak peti človek. Zdravila, ki so na voljo (morfij, opiati), niso dovolj dobra, saj jih spremljajo stranski učinki – odvisnost, netoleranca. »Potrebujemo nova, boljša zdravila. Ko pajek pleni, injicira strup v insekte in jih tako omrtviči. Insekt ne čuti več, pajek ga lahko poje. Ali torej lahko omrtvičimo bolečino v človeku? Moja naloga je bila poiskati molekulo v pajkovem strupu, ki bi lahko blokirala tarče v telesu, pomembne za občutenje bolečine.«

Izplen njenega dela je najdba nove molekule, ki še ni strukturno znana in doslej za njen obstoj niso vedeli. Še več, prav ta molekula deluje na tarčo, povezano s kronično bolečino. Vendar se postavlja vprašanje, ali lahko molekula učinkuje tudi na druge tarče. Za ta odgovor bo potrebnih še veliko dodatnih raziskav, finančnih sredstev in povezav z industrijo – šele potem lahko pričakujemo zdravilo.

Lučka Bibič spoznava, da se v akademskem svetu igrajo z idejami, včasih znanstveniki niti niso zainteresirani, da te pridejo v resničen svet. Največkrat je najbolj resna ovira pomanjkanje kapitala. In kaj industrijo ta hip najbolj zanima? »Tisto, česar lahko največ prodajo. Zdravilo za raka, novi antidepresivi z manj stranskimi učinki pa tudi zdravilo za kronično bolečino je zanimivo.«

Kako pomolsti pajka? Če raziskuješ pajkov strup, je druženje s pajki nujno. Ljubezen do njih pri Lučki ni vzniknila že v ranih letih, celo bala se jih je. V laboratoriju se je srečala s tarantelami, tistimi ogromnimi, kosmatimi pajki, dolgimi od 10 do 15 centimetrov. 

Več v reviji Zarja/Jana, št. 45, 5. 11. 2019