martin sagner Svet24.si

Vinko Šimek je žalosten: umrl je Dudek

polna luna Dobra karma

Obrestovalo se vam bo, če na polno luno delate ...

alec baldwin, hilaria baldwin Svet24.si

Zvezdnikova žena doživela še drugi spontani splav

minimalna plača, delavec, denar Svet24.si

Kmalu bodo plače višje, a tudi računi

Vili Resnik-iskreno Nova Dobra karma

"Kaj sem preživljal kot otrok v reji, si ljudje ...

sandra Njena.si

Doma ima sanjskega moškega, a odhaja v šov ...

JAN IN TILEN KLOBASA Njena.si

Kdo se je znesel nad mamo dvojčkov Klobasa?!

Zgodbe

»Nevarnega otroka je treba odstraniti s šole!«

Nedavni napad šestnajstletnika, oboroženega z nožem, na dve leti mlajšega fanta na enem izmed ljubljanskih šolskih igrišč je prestrašil marsikaterega starša. Tisto, kar je socialno pedagoginjo in psihoterapevtko Leonido Zalokar najbolj zmotilo, pa je, da je bilo, po medijskem poročanju sodeč, dejanje načrtovano. Storjeno je bilo iz maščevanja. Ob podatku, da je bil mladoletni napadalec problematičen že prej, pa jo skrbi, kakšna pomoč mu je bila v preteklosti ponujena in kako se je z njim delalo. »Sklepam, da povsem neučinkovito. Če so sploh ugotovili pravi vzrok njegovih vedenjskih težav.« Usodnega pomena je pravočasno prepoznati vrsto vedenjske motnje pri otrocih in mladostnikih – štiri odstotke takih je v družbi, med njimi je približno en odstotek otrok z brezčutnimi neobčutljivimi potezami.

Pomoč jim je treba ponuditi takoj. Če se varčuje pri financiranju terapij in programov, je lahko taka kratkovidnost za družbo v prihodnosti zelo draga, saj otroci z najtežjimi vedenjskimi motnjami v odrasli dobi zagrešijo 80 odstotkov vseh najhujših nasilnih dejanj. Ignoriranje teh težav pri mladih bo pripeljalo do tega, da bomo v družbi imeli veliko več ljudi s takimi potezami, opozarjajo strokovnjaki. Brez ustrezne pomoči bodo pri 32. letu imeli eno ali več motenj, kot sta anksioznost, depresija, verjetneje bodo odvisniki od različnih drog, alkohola, nagnjeni k posttravmatskemu stresu. Zanje obstaja velika verjetnost, da ne bodo zaključili šolanja, ne bodo sposobni negovati daljših razmerij, odnosov, manj verjetno bodo redni davkoplačevalci.

Na septembrskem strokovnem seminarju prav o otrocih z najhujšimi vedenjskimi motnjami je bilo večkrat slišati, naj si ne zatiskamo oči: nekateri so sposobni preračunljivih, zlobnih in nevarnih dejanj. Če problema ne poimenujemo naglas, jim ne moremo pomagati. Vsekakor pa morajo biti o simptomih vedenja temeljito seznanjeni vzgojitelji v vrtcih in učitelji v šolah.

Kazen ni učinkovita. Dokazano je, do so že pri dvoletnikih vidna odstopanja, prav zgodnje odkrivanje pa lahko pomaga pri oblikovanju zdrave osebnosti. Starši take otroke v družini opisujejo kot težavne. Med odraščanjem pri njih opažajo, da jih drugi ljudje ne zanimajo, ne gane jih na primer jokanje sočloveka, drugega otroka, so izjemno sebični, nasilni do otrok in živali; mnogi starši poročajo, da ti otroci ne izražajo ljubezni do njih, so pa sposobni manipulacije – skušajo pretentati ljudi. Nikakor niso empatični, vendar če česa ne dosežejo, izražajo jezo izjemno silovito. »Uživajo v grdih dejanjih in stremijo dobiti od drugih, kar želijo. Družbeno sprejemljivo vedenje jim ne povzroča ugodja,« je na izobraževalnem dogodku v Ljubljani povedala dr. Essi Viding, doktorica razvojne psihopatologije z University College London. Skupne ugotovitve številnih raziskav so pokazale, da otrok po neprimernem vedenju ne občuti krivde, kaznovanje pa njegovega vedenja v ničemer ne spremeni. Jih lahko natreniramo, da bodo sočutnejši? Ne preveč, je odgovorila Essi Viding. »Tako kot ne moremo anksioznega naučiti popolne sproščenosti. Sočutje pogosto dojemajo kot slabost. Odsotnost empatije vidijo celo kot prednost.«

So za to krivi geni? Odgovor na vprašanje, kaj povzroča ta najhujši podtip vedenjskih motenj, ni preprost. »Vsekakor ne gre za usodo. Vendar imajo nekateri biološke predispozicije za tako motnjo. Kakšno je varovalno vedenje za tovrstne osebnosti, pa je treba še raziskati,« je razložila Essi Viding. Gotovo je ključno ljubeče starševstvo in prav tako poučevanje. »Kot starši se počutimo grozljivo, straši nas misel, da je naš otrok takšen. Obstajajo namreč družine, kjer je prvi otrok povsem običajen, drugi pa s to motnjo. Od kod se je vzel, se sprašujejo. Za take starše potrebujemo veliko razumevanja.« Kaj je odločilen trenutek, ko starši ne zdržijo več? »Točka preloma se zgodi, ko otrok poškoduje mlajšega sorojenca, pogosto pa je celo nevaren staršem in se ga začno bati. Strašljivo je biti v takem okolju. Sprva takega otroka poskušajo še opravičevati, nato pa so stisnjeni ob zid in pravijo, da jih je strah.«

Več v reviji Zarja/Jana, št. 42, 15. 10. 2019