martin sagner Svet24.si

Vinko Šimek je žalosten: umrl je Dudek

polna luna Dobra karma

Obrestovalo se vam bo, če na polno luno delate ...

alec baldwin, hilaria baldwin Svet24.si

Zvezdnikova žena doživela še drugi spontani splav

minimalna plača, delavec, denar Svet24.si

Kmalu bodo plače višje, a tudi računi

Vili Resnik-iskreno Nova Dobra karma

"Kaj sem preživljal kot otrok v reji, si ljudje ...

sandra Njena.si

Doma ima sanjskega moškega, a odhaja v šov ...

JAN IN TILEN KLOBASA Njena.si

Kdo se je znesel nad mamo dvojčkov Klobasa?!

Zgodbe

Komu verjeti?

Pred nekaj leti je okrog tisoč ljudi na kalifornijski obali zložilo brisače in se postavilo obnje, vse skupaj pa se je sestavilo v orjaški napis, ki se ga je dalo prebrati samo iz zraka. Fukushima is here, Fukušima je tu, je pisalo. Marca letos je minilo osem let, odkar je močan potres sprožil cunami, ki je zalil jedrsko elektrarno Daiči v japonski Fukušimi in tako povzročil drugo največjo – za Černobilom leta 1986 – jedrsko katastrofo v zgodovini. Ja, Fukušima je tukaj. In bo še dolgo z nami.

Avtor:

Jelka Sežun

Značke:

Enajstega marca 2011 je Fukušimo stresel potres devete stopnje. Jedrski reaktorji so se takoj avtomatično izključili, zmanjkalo je elektrike in vključili so se dizelski generatorji, ki poganjajo črpalke, nujno potrebne za hlajenje reaktorjev. Ampak potres je sprožil tudi morilski val, štirinajstmetrska stena vode se je petdeset minut po potresu zgrnila nad elektrarno in zalila generatorje. Vse, kar je lahko šlo narobe, je tudi šlo – zelo zelo narobe. V treh od šestih reaktorjev se je gorivo stalilo, v četrtem delno, dva pa sta bila v času potresa izključena.

V dnevih po nesreči so morali zaradi radiacije v atmosferi evakuirati prebivalce v krogu dvajsetih kilometrov, skupaj več kot 150.000 ljudi. Velike količine radioaktivne vode so se izlile v Pacifik.

Osem let pozneje se je prebivalstvo začelo počasi – zelo počasi – vračati, velik del kontaminirane vrhnje plasti zemlje so že odstranili, vendar bo odstranjevanje trajalo še nekaj let. Problem pa je radioaktivna podtalnica, doslej se je je nateklo že več kot milijon ton, ki jo hranijo v okrog tisoč tankih. Ampak poleti leta 2022 bo v tankih zmanjkalo prostora. Japonski okoljski minister je previdno napovedal, da bodo morali morda radioaktivno vodo izliti v Pacifik. Ali pa najti kakšno drugo rešitev.

Medtem je National Geographic poročal, da je do marca 2012 dno morja pred kalifornijsko obalo vsebovalo en odstotek ostankov mrtvih bitij, julija letos pa je ta odstotek narasel na 98, kot bi tam nenadoma nastalo morsko pokopališče. Študija, objavljena v reviji Proceedings of National Academy of Sciences, ni našla nobene povezave z nesrečo v Fukušimi, ampak mnogi so se kljub temu začeli spraševati, ali je Fukušima morda že prodrla na prag Amerike.

Dober tek. Medtem se Japonska na vse mogoče načine trudi pokazati, da se življenje v provinci Fukušima vrača v stare tirnice. Zdaj se jim že malo mudi, naslednje poletje bodo namreč v Tokiu olimpijske in paraolimpijske igre, nekaj tekmovanj naj bi se odvilo tudi v Fukušimi, tam bo marca začela svoje potovanje po Japonski tudi bakla z olimpijskim ognjem. Bližnja soseda Južna Koreja je precej nezaupljiva, zahtevali so, da se mednarodnim organizacijam omogoči monitoring radiacije med olimpijado, skrbi pa jih tudi hrana, ki jo bodo servirali njihovim športnikom. Pravzaprav bi zanje najraje odprli kar posebno menzo, da jim ne bi bilo treba jesti domnevno radioaktivne lokalne hrane. Užaljeni Japonci zagotavljajo, da skrbno nadzorujejo pridelano hrano, ki je menda povsem varna, standardi pa so pri njih strožji kot v ZDA in v EU.

Ožje območje okrog elektrarne je medtem še vedno zapuščeno, poslopja propadajo, ceste je prerasel plevel, po zapuščenih ulicah tavajo samo divje živali. V bolj oddaljena območja pa se spet vrača življenje. Ampak polagoma. Vrnila se je manj kot četrtina, samo 23 odstotkov prebivalcev. Mnogi se bojijo sevanja, skrbi jih za otroke, povratniki pa se morajo spopadati s pomanjkanjem infrastrukture, predvsem zdravstvenih ustanov. Šole, ki so prej učence in dijake preštevale v stotinah, imajo zdaj samo peščico otrok. Premalo jih je za ekipne športe, potožijo.

Čistimo za vas. Nesrečno jedrsko elektrarno postopoma zapirajo, vendar računajo, da bo vse trajalo okrog štirideset let. Medtem okrog 70.000 delavcev odstranjuje kontaminirano zemljo iz okolice domov in šol, da bi prebivalcem omogočili čimprejšnjo vrnitev. Do leta 2021 naj bi odstranili 14 milijonov kubičnih metrov zemlje, ki jo hranijo v začasnih skladiščih, do leta 2045 pa naj bi zanjo našli stalno mesto – a kaj, ko skladišča radioaktivne zemlje nihče noče v svoji soseščini. Pokazalo se je tudi, da so bili pri silnem hitenju včasih preveč površni in da je sevanje ponekod še vedno previsoko, čeprav so območja razglasili za varna. Eden od delavcev je priznal: »Včasih so nam naročili, naj pustimo kontaminirano zemljo in odstranimo samo listje, zato da smo ujeli roke. In smo se spogledali, kot bi hoteli reči, kaj za vraga potem sploh počnemo tukaj?«

Ribe pa kar molčijo. Ampak pravi problem je podtalnica, ki kljub poskusom, da bi ji zastavili pot, še vedno obliva stopljene reaktorje. Rešiti ga morajo v manj kot dveh letih, še preden zmanjka prostora v tankih, kjer zdaj skladiščijo kontaminirano vodo. Japonska vlada je napovedala, da bodo vodo verjetno spustili v Pacifik, kjer se bo razredčila, a bodo počakali na mnenje strokovne komisije. Lokalni ribiči, ki so se komaj začeli spet postavljati na noge, so ponoreli. Soseda Južna Koreja je grozeče privzdignila obrvi. Tudi njih skrbi, kaj bo z ribolovom. No ja, je hitro pristavil japonski okoljski minister, preučujemo pa še druge možnosti. Ena je ta, da bi vodo za nedoločen čas še naprej skladiščili na kopnem, druga pa ta, da bi jo uparili. Preučujejo tudi možnost, da bi jo razredčili, še preden jo izpustijo v morje, a bi trajalo kakšnih sedemnajst let, preden bi se je znebili na ta način.

Več v reviji Zarja/Jana št. 42, 15.10.2019