Jan Zon van Dorsten Svet24.si

FOTO: Družina je devet let ginila v kleti. To je ...

družina Svet24.si

Mariborska podjetnica: Danes sem svojo hčerko ...

karma Svet24.si

Je karma res naša neizbežna usoda?

Ruinerwold Svet24.si

Vedno večja zagonetka: Josef odklonil avstrijsko ...

indira ekić - tvoja video Odkrito.si

Indira dobila priložnost, da se vrne v najlepše ...

gaja prestor 7 sašo radej Njena.si

Slovenska pevka do ušes zaljubljena

simona Njena.si

Takšna je bila kmetica Simona pred enim letom

Zgodbe

Da nimamo avtocestne policije, je katastrofa!

Po nekaterih podatkih se v Ljubljano na delo vsak dan vozi slabih 91.000 ljudi, po drugih celo 125.000. Kaj storiti? Da je treba izboljšati javni prevoz, nam je jasno že nekaj let. Če bomo širili cesto, bomo spodbujali še večjo odvisnost od avtomobila in v okolje spuščali še več ogljikovega dioksida. Četudi bi zgradili tretji vozni pas na naši avtocestni mreži, ki je ena najgostejših v Evropi, pa se pri uvozih v mesto ne bi znebili učinka lijaka, ki že kilometre pred prestolnico vsako jutro upočasnjuje promet. Slabo voljo na avtocestah povzročajo nepregledne kolone tovornih vozil, nestrpni vozniki in kronična bolezen – neupoštevanje varnostne razdalje. Nujno potrebujemo avtocestno policijo.

Medtem ko čakamo na posodobitev javnega prevoza, je treba prebroditi vmesni čas in najti pametno rešitev. Dejstvo, da je naša prometna politika premalo ambiciozna, nas ne navdaja z optimizmom. »Pozablja se, da smo Slovenci sposobni z malo narediti veliko. Morali bi biti drznejši,« je prepričan Andrej Brglez, direktor Inštituta za civilizacijo in kulturo, raziskovalec trajnostne mobilnosti, inštruktor varne vožnje in dolgoletni testni voznik.

Z avtom si boljši potrošnik. Lani smo v Sloveniji registrirali 1,1 milijona osebnih avtomobilov, največ doslej, in se tako po številu avtomobilov na prebivalca uvrstili v evropski vrh. Slovenska gospodinjstva na mesec porabijo ogromno denarja za vzdrževanje avtomobilov, za gorivo. »Na eni strani imamo torej številčen vozni park, na drugi pa se je oblikoval dnevni migracijski tok zaradi dobre gospodarske rasti in stanovanjske ureditve še iz časov socializma, h kateri sodi tudi ideal hišice na vasi. Pri tem ne bi zanemarjal niti potrošništva. Nakupovalni centri so se naselili v obroče mest, ne samo v Ljubljani, enako je v Novem mestu, Mariboru, Velenju. Jasno, da bodo ljudje šli tja z avtom. Vse sloni na avtu.«

Zato sogovornik rešitve ne vidi v tretjem voznem pasu na avtocesti (»Pri tempu našega dela ga vsaj midva ne bova dočakala.«), prav tako se v mestih zaradi širitve cest ne bo podiralo hiš, saj bodo mesta v prihodnosti pripadala drugim oblikam mobilnosti, ne avtomobilom.

V svetu se zelo ukvarjajo z vprašanjem, kakšen je osebni strošek, medtem ko stojim v koloni, in koliko to stane družbo, vključno z okoljem in posledicami za zdravje. »Pridemo do milijardnih zneskov! Ne vem, ali se zavedamo, da je kabina avtomobila kot vrečka sesalnika. Medtem ko stojim v koloni, vsesavam pline avtomobila pred sabo, jih v svojem prevrtim in predam naprej drugemu. To pomeni, da bo moja življenjska doba krajša, da sem bolj izpostavljen raku, stres je neizogiben in še in še. Zanimivo pri tem je ovrednotiti čas – izgubljene priložnosti posameznika. Namesto da stojite v koloni, bi lahko spali, počivali, odgovarjali na elektronsko pošto ...«

Stopimo skupaj. Pred tremi leti smo se na teh straneh spraševali o rešitvi za vedno večji kaos na naših avtocestah. Kje smo danes? »Slabše je, kot je bilo. Nič takega se ni spremenilo, da bi prineslo izboljšanje. Zadnja pozitivna sprememba, ki je vplivala na dnevni čas potovanja, so vinjete. Kaj torej še lahko naredimo? Meni najljubša rešitev je seveda izgradnja hitre železnice od Kopra do Maribora ter od Krškega do Jesenic. Če bi jo zgradili pred 20 leti, bi to popolnoma spremenilo cenovno politiko nepremičnin, transformiralo univerzo, da ne govorimo o tem, kako bi se iz Maribora z lahkoto vozili v Ljubljano ter na vlaku kakovostno preživljali čas.« Ampak te sanje lahko po Brglezovem mnenju kar odpišemo.

Najpreprostejša rešitev ta hip je upoštevanje varnostne razdalje ter vožnja s čim manj pospeševanja in zaviranja. »To omogoča premikanje. Če nekdo pospešuje in zavira, se po naših izračunih 60. avto že ustavi – stoti pa stoji že osem minut. Vsi smo v isti kaši in edina hitra in dokazano učinkovita stvar je, da se moramo vsi skupaj potruditi, da naredimo bolečino manjšo.«

Tako ne morete misliti, da se boste ravno vi peljali sto, vsi drugi pa 60. Ne, vsi se bomo peljali 80. »Vem, da je to težko, ker tega nismo navajeni. Trenutno smo ujeti v situaciji, ki se ji reče avtocesta, in vsi skupaj moramo zagristi v problem. Če ne bomo, se ne bomo premikali. Letos smo s pomočjo radia naredili preizkus in opozarjali ljudi, kako naj vozijo. Ljudje so prisluhnili in se začeli tudi drugače obnašati. Potovalni čas se je skrajšal in po koncu te akcije so se ljudje obračali na radio, češ, zakaj smo nehali. Vsak, ki ne vozi ekipno, je povzročitelj težave.«

Avtocestna policija je nujna. Tista, ki bi nam lahko pomagala, da bi se ljudje enakomerneje vozili, je policija. Te pa na avtocesti dejansko ni. »Kolikor vem, si policisti že deset let prizadevajo za njeno vzpostavitev in vsem je jasno, da bi jo morali imeti. To, da je nimamo, je katastrofa!«

Več v reviji Zarja/Jana, št. 41, 8. 10. 2019