panter Svet24.si

FOTO: Panter taval in vstopil v sobo 15-letnega ...

karma Svet24.si

Za svetovni uspeh so izvedeli po telefonu

uvodna nakupovanje Svet24.si

Nakup jesenske garderobe naj bo po nasvetu ...

prijave Svet24.si

Kdo ve, kam gledajo slovenski inšpektorji?

profimedia-0251964445 Odkrito.si

Kako nevarne so industrijsko predelane maščobe?

Luka Basi 1 AZPTD 1 Njena.si

Tudi mama Luke Basija je pevka

vatroslav tijan Njena.si

Ljubezen na vasi: Vatroslav utrpel hudo nesrečo!

Zgodbe

Res boli zadnja plat, žuljev pa nimaš

Ko sem pred nekaj leti pešačila po francoskem in portugalskem Caminu, si niti najmanj nisem predstavljala, da bi presedlala na kolo, čeprav sem med potjo opazovala mnoge kolesarje. Potem pa sva z možem Rafkom lani prevozila slovensko kolesarsko Jakobovo pot od Slovenske vasi pri Bregani do Trsta in sem ugotovila, da je kolo zelo hvaležno prevozno sredstvo. Letos sva si kupila novi kolesi, električni, in si zadala cilj, da ju temeljito preizkusiva. Tako je padla ideja, da prekolesariva Camino le Puy, ki poteka od jugovzhoda do jugozahoda Francije.

Avtor:

Jožica Cerovšek

Značke:

Via Podiensis, po kateri vodi tudi evropska pešpot GR 65, se začenja v slikovitem mestu Le Puy-en-Velay v francoski regiji Auvergne-Rhône-Alpes in se v kraju Ostabat v Atlantskih Pirenejih združi še z dvema francoskima potema, preden se konča v kraju Saint Jean Pied de Port in se preko Pirenejev nadaljuje po severni Španiji kot Camino Frances proti Santiagu de Compostela.

Sredi julija sva z osebnim avtom s kolesi na nosilcu prispela v Le Puy-en-Velay in si si v znameniti katedrali Notre-Dame še isti dan priskrbela »créanciale« ali romarski potni list. Brez težav sva našla prenočišče dober kilometer iz mesta. Na celotni poti nisva niti enkrat prej rezervirala prenočišča, pa sva kljub temu vedno našla streho nad glavo z udobno posteljo pri prijaznih in gostoljubnih ljudeh. Francija ima poleg cenovno zelo ugodnih ponudb nočitev v cerkvenih in državnih zatočiščih za romarje tudi ponudbe nastanitev na kmečkih turizmih, v kampih ter dve verigi zelo dobro organiziranih nastanitev, ki si jih lahko privoščiš po dostopnih cenah. Mnogi prebivalci na podeželju pa tudi v mestih so se znašli in prazne hiše, ko so otroci odšli od doma, preuredili in opremili za potrebe popotnikov in romarjev. Po želji vam radi postrežejo tudi z zajtrkom in večerjo.

Elektriko, prosim! Naslednji dan sva se zgodaj zjutraj zapeljala do kolegice, ki živi v bližini, in tam parkirala avto. Naložila sva popotne torbe na kolesi in začela najino pot. Najprej sva se seveda zapeljala 15 km nazaj do starta v Le Puy-en-Velay, ki je mesto umetnosti in bogate zgodovine. Že od daleč je vidna romanska katedrala na vzpetini, katere posebnost je črna Marija, oblečena v znamenito čipko, po kateri je mesto tudi znano.  

Pot pelje skozi osem departmajev v treh regijah. Imenujejo se po rekah, ki vidno zaznamujejo pokrajino in življenje ljudi ob njih. Najprej sva peljala ob Loari, po živahno razgibani pokrajini vulkanov, kjer znašajo vzponi in spusti tudi dobrih 700 m nadmorske višine. Na tem terenu sva že kar prvi dan dobila pomembno izkušnjo pri vožnji z električnim kolesom, in sicer da je dobro napolniti baterijo, ko imaš na voljo še vsaj dvajset odstotkov energije, sploh če ne poznaš poti. Z dokaj praznima baterijama sva namreč prišla v vasico Monstrol d'Allier in se dvignila še više do vasice Escluzels, kjer je samo nekaj lepih kamnitih hiš in Chapelle de Saint Madelaine. Pri prijaznih kmetih na eni od domačij sva napolnila bateriji. Glede tega imava s celotne poti izključno pozitivne izkušnje, kajti v vseh lokalih, kjer sva naročala hrano in pijačo, so se nama dovolili priključiti na njihovo omrežje. Ljudje so gostoljubni in razumevajoči ter imajo v vseh pogledih veliko posluha za romarje, popotnike in turiste. 

Serviser? Ni problema. Napolnjena z novo energijo sva se naslednji dan podala proti vasi Aubrac in istoimenski več kot 1000 m visoki vulkanski planoti, eni najlepših v Franciji. Pokrita je z neštetimi pašniki, kjer se od sredine maja pa do konca oktobra pasejo ogromne črede avtohtone pasme goveda aubrac, katerega meso je v Franciji zelo cenjeno. V bližini čred je pogosto opaziti male kamnite hiše, imenujejo jih burons, ki so napol vkopane v zemljo in so nekdaj služile za izdelavo ter hrambo sira. Ko se voziš po brezmejnih širjavah skozi vso to pestrost barv pašnikov, malih jezer v številnih kotlinah in senenih bal na pokošenih ravnicah, ki so le redko poseljene z naselji, se ti zazdi, da si na koncu sveta. Sredi planote sva se ustavila v mestecu Nasbinals in tam slučajno odkrila servis za kolesa. Prijazni serviser nama je v nekaj minutah zamenjal zavorne ploščice na kolesu po zelo nizki ceni, v primerjavi s ceno za enako storitev v Sloveniji.

Mmm, užitki ob hrani. Mesto Marvejols v departmaju Lozère se ponaša s tremi mestnimi vrati nekdanje srednjeveške utrdbe. Tu sva se ustavila za kosilo in polnjenje baterij. Vsi lokali so bili zasedeni s številnimi turisti in domačini, saj imajo zaposleni opoldanski odmor od 12. do 14. ure. Po tej uri ne boste v restavracijah več dobili kosila in boste morali počakati na večerjo, ki jo strežejo od 18. ure.

Ker sva si dodobra napolnila tudi svoje zaloge energije, sva ta dan naredila dobrih 140 km in se v vasi Laissac nastanila v prvem hotelu poleg vaške tržnice, na njej sva naslednje jutro uživala v bogati ponudbi hrane in pijače. Domač kruh s hrustljavo skorjo in odlično pecivo sta naju kar nekaj časa zadržala v kraju. Vino pripeljejo pridelovalci kar v velikih cisternah in ga kot bencin na črpalkah točijo v večje posode, ki jih kupci prinašajo k tovornjakom. Kraj se ponaša tudi z najstarejšim in najpomembnejšim živinskim sejmom v južni Franciji, mimo katerega sva se peljala, ko sva odhajala.

V vsakem kraju na najini poti so bili na vidnih krajih izobešeni plakati, ki obveščajo domačine in obiskovalce o tržnih dnevih in drugih poletnih prireditvah. V mnogih krajih sva videla tudi velike napise, ki vabijo na vaška srečanja ob brezplačni večerji in glasbi. Tako skušajo povezati ljudi in krepiti razumevanje med generacijami.

Sestanek s preteklostjo. Da bi obiskala dolgoletne francoske prijatelje, sva naredila ovinek do mesta Rodez in nato še do visoko ležeče vasice La Treille. Pot sva nadaljevala do La Capelle-Balaguier, tam sva prenočila pri upokojenem zakonskem paru. Včasih sta vodila vaško trgovino, ko pa so se otroci osamosvojili in odšli  na svoje, sta kot mnogi del doma preuredila v sobe za goste. Nato sva kolesarila po prelepi dolini reke Lot in istoimenskem departmaju, mimo kraja Najac, pa skozi Cajarc, ki je rojstni kraj pisateljice François Sagan. Tu je imel svojo rezidenco tudi nekdanji francoski predsednik Georges Pompidou. Navdihe za svoje skeče pa je tu iskal tudi slavni francoski komik Coluche.

Sredi opoldneva sva prispela do zgodovinsko in arhitekturno bogatega mesta Cahors, znanega predvsem po romanski katedrali Sain-Étienne, srednjeveškem mostu Valentré in mnogih vinskih kleteh. Na mestnem trgu se je ravno odvijal bolšji trg. Zbiralci in preprodajalci so specializirani za področja, kot so bakrena posoda, staro kmečko orodje, delovni leseni pulti, masivne lesene mize in stoli, tekstil. Po pogovoru z enim izmed njih sva izvedela, da bakreno posodo, ki v Franciji trenutno nima cene, vozijo vse do Švice, Nemčije in Španije ter jo prodajajo po trikrat višji ceni. Še do nedavnega so prihajali v južni del Francije bogati Angleži, ti so z gotovino, ki jim je dajala predkupno pravico pred domačini, pokupili veliko starih domačij z zemljo. Šele v zadnjih letih je začela država namensko vlagati sredstva v oživljanje in obnovo skoraj zapuščenih vaških jeder ter spodbujati prebivalce, da ostajajo na zemlji in jo obdelujejo ali pa se posvečajo turizmu, še posebej tisti, ki živijo ob znamenitih poteh svetega Jakoba, ki vodijo skozi deželo.

Nikjer žive duše, tam pa gneča. Tako si pomaga do boljšega življenja tudi mladi Christopher iz kraja Montcuq, kamor sva po vožnji med številnimi vinogradi, raztresenimi po oblih gričkih, prispela tisti dan. S partnerico je v središču kraja odkupil in prenovil veliko staro hišo ter jo namenil popotnikom. Prijazno naju je postregel s svojim orehovim vinom in zgodbo o tem, kako kot mlad učitelj, ki dela z učenci s posebnimi potrebami v osnovni šoli, išče še druge načine spoznavanja različnih ljudi in kultur z vsega sveta, ki se stekajo v njegovi hiši. Pri njem sva prenočila kot prva Slovenca in druga popotnika z električnimi kolesi.

Naslednji dan naju je ponovno zadržala bogata in dišeča ponudba kmečke tržnice. Prodajalci vseh generacij tu ponujajo lokalno sadje in zelenjavo, različne vrste sira, kruha, peciva ter cvetja. Pot sva nadaljevala do Lauzerte v departmaju Tarn-in-Garonne, ki ima ime po reki Garonni in njenem pritoku Tarn. Lauzerte je utrjena citadela, upravičeno uvrščena med najlepše francoske vasi. A ko sva prispela na njen glavni trg, je bilo žal vse zaprto in nikjer žive duše. Med požetimi žitnimi polji z ogromnimi balami slame, med zelenimi polji sirka in sladkorne pese ter širnimi planjavami žarečih sončnic sva v hrib nato prikolesarila do kraja Moissac, a sta naju vrvenje prometa in gneča turistov prisilila nadaljevati pot.

Po mali Provansi. Okrog 20 kilometrov sva prevozila po ravninski, lepo urejeni kolesarski poti po departmajih Tarn et Garonne in Lot et Garonne, ob rekah Tarn, Garonne ter Lot, mimo mesteca Vallence d'Agen. Srečevala sva mnoge družine na kolesih, veliko pa je bilo tudi popotnikov, ki jih spoznaš po močno otovorjenih kolesih. Med griči in dolinami, vinogradi in travniškimi sadovnjaki sva tisti dan po 115 kilometrih prikolesarila do s turisti in popotniki napolnjenega zdraviliškega mesta Lectoure v departmaju Gers. Mesto, ki z bogato arhitekturo priča o svoji dolgi in razgibani zgodovini, stoji na gričku, ki ga obdaja 3,2 km dolgo obzidje. 

Prenočevala sva v središču, v pravi stari meščanski hiši s prelepim notranjim dvoriščem. Starejši zakonski par, čigar otroka sta odšla od doma, v sezoni oddaja dve sobi popotnikom, pozimi pa se odpeljeta na dopust k hčerki in njeni družini v Singapur. Zjutraj sva se po tipičnem francoskem zajtrku, ki nama ga je gospa postregla v lepi jedilnici na dvorišču med bujnim cvetjem, in po pokrajini, ki jo domačini imenujejo Mala Provansa, odpeljala proti mestu Condom ter naredila do tja zaradi obvozov kar nekaj več kilometrov, kot je bilo načrtovano, saj je v Franciji, kot vsepovsod po Evropi, poletje glavna sezona del na cesti. 

Ne pivo, žganje! Ob prihodu v Condom najprej zagledaš mogočno katedralo sv. Petra ter v njeni neposredni bližini veličastno kiparsko skulpturo slavnega d'Artagnana in treh mušketirjev, o katerih je pisal Alexandre Dumas starejši. A cilj tega dne je bilo mesto Nogaro in veliki obcestni panoji so naju ves čas opominjali, da sva v pokrajini Gaskonji, znani ne samo po dobrih vinih, temveč tudi po izvrstnem žganju armanjaku. Tudi midva sva na tej približno 100 km dolgi etapi ugotovila, da ga je vredno pokusiti. Mimogrede, pivo ima v Franciji dokaj visoko ceno, saj za ceno pol litra piva dobiš liter vina. Gaskonja pa slovi tudi po tradicionalni pridelavi česna, ki ga ponujajo na vsakem koraku.

Naslednjega dne sva se odpeljala približno 110 km daleč proti kraju Le Hospital d'Orion. Sprva se pot vije še med vinogradi, nato pa sledijo velika polja koruze, prepredena z namakalnimi sistemi. Vsekakor je kraj Hagetmau, kjer sva se ustavila za kosilo in polnjenje baterij, eden najlepše ocvetličenih krajev, kar sva jih obiskala na najini poti. Tudi za obisk muzeja porcelana v kraju Samadet, ki obiskovalca popelje v zgodovino razvoja gastronomije v Franciji, si je vredno vzeti čas.

Hvala za prijaznost. Škoda bi bilo zamuditi tudi čudoviti razgled na mesto Ortez z razglednega stolpa srednjeveškega gradu Moncade, ki pa je žal v celoti porušen. In ko si tako prevzet od vseh lepot, ki te obdajajo, med vožnjo nehote pozabiš na polnjenje baterij. Tako sva pozno popoldne med iskanjem prenočišča sredi številnih vzponov in spustov na enem izmed križišč na makadamski cesti, z energijo skoraj na ničli, slučajno naletela na par v starem avtu z odprtimi okni. Bila sta tako prijazna, da sta naju pospremila dobre tri kilometre do prenočišča Les étoiles d’Orion, ki ga upravljata dve ženski srednjih let, Cécile in Viviane. Za vsakega gosta si vzameta čas in z njim pokramljata ob večerji in zajtrku. Njuna skromnost in prijaznost ter gostoljubnost so razlog, da je njun apartma vedno poln zadovoljnih gostov z vsega sveta.

Po zajtrku se nama ni pretirano mudilo, saj sva bila od cilja oddaljena samo 60 km. Ustavila sva se še v malem srednjeveškem mestu Sauveterre-de-Béarn, kjer so cerkev sv. Andreja, obnovljeni kamniti most in srednjeveški stolp. Mestece leži ob reki Gave d'Oloron, ob kateri sva nadaljevala zelo razgibano pot med polji koruze in pašniki s kravami ter tropi ovac, vse do starega mlina, ki je preurejen v skrbno urejeno zatočišče za romarje s štirimi posteljami.

Brez žuljev do konca. Prenočišča pa nisva potrebovala, saj sva se že bližala mestu Saint-Jean-Pied-de-Port, tam je vladala nepopisna gneča turistov, pohodnikov in romarjev. Prijavila sva se na sprejemu romarjev, dobila še zadnji žig v najina romarska potna lista in poiskala turistični urad, da se pozanimava za pot nazaj. Ker sva imela do odhoda prvega vlaka za Bayonne, ki sprejema tudi kolesa, dobro uro, sva se le še malo sprehodila po živahnem mestu, srečna ter hvaležna, da sva v prekrasnem vremenu, po lepi pokrajini, s pomočjo čudovitih ljudi preživela in brez nezgod v sedmih dneh prevozila 850 km dolgo pot.

Prijazni uradnik na okencu železniške postaje nama je z veliko truda skušal najti najboljše železniške povezave do mesta Le Puy-en-Velay, kajti vsi vlaki ne sprejemajo koles. Da je res težavno najti čim bolj direktno pot, sva ugotovila po dobrih petih urah, ko sva prispela v Toulous in kar dobro uro kupovala vozovnici za naslednji dan. Potrpežljivi uradnik je uspel v več kot eni uri izdelati odlično kombinacijo prevoza z različnimi vlaki preko Narbonna, Avignona in Saint-Etienna. Prenočišče sva si našla v bližnjem hotelu in kljub prestopanju ter nekaj zamudam vlaka se nama je naslednji dan uspelo do zgodnjih večernih ur vrniti do avtomobila.

Najine skupne ugotovitve so, da s kolesom sorazmerno hitro potuješ, če si v stiski s časom. Hkrati pa cenovno ugodno in okolju prijazno. Če primerjam ta način potovanja s hojo, se resda manj srečuješ z drugimi romarji in popotniki, a z drugega zornega kota občuduješ naravo ter njene čare. Res pa je tudi, da kljub sedežni prevleki s spominsko peno po določenem številu prevoženih kilometrov začne boleti zadnja plat, ampak žuljev na nogah pa ni.

Tekst in foto: Jožica Cerovšek

Objavljeno v reviji Zarja Jana št. 37, 10.9.2019

***null***