panter Svet24.si

FOTO: Panter taval in vstopil v sobo 15-letnega ...

karma Svet24.si

Za svetovni uspeh so izvedeli po telefonu

uvodna nakupovanje Svet24.si

Nakup jesenske garderobe naj bo po nasvetu ...

prijave Svet24.si

Kdo ve, kam gledajo slovenski inšpektorji?

profimedia-0251964445 Odkrito.si

Kako nevarne so industrijsko predelane maščobe?

Luka Basi 1 AZPTD 1 Njena.si

Tudi mama Luke Basija je pevka

vatroslav tijan Njena.si

Ljubezen na vasi: Vatroslav utrpel hudo nesrečo!

Zgodbe

Ne pozabite na nas!

To je bil dogodek, ki je zaznamoval moje poletje. Gluhonema deklica je dvignila v zrak prst in mi dala vedeti: »Ne pozabite na nas!« Tudi deklici, ki sta stali ob njej, sta me opozarjali – ena s prstkom, druga s pravo poplavo besed in iskrivimi očmi. Obiskala sem SOS otroško vas v Sarajevu, kjer ustvarjajo družine za otroke brez staršev ali otroke, ki so se znašli v težavah. Vsem tem otrokom pomagajo graditi prihodnost. Vsaka družina ima svojo SOS »mamo«, ki z več otroki različnih starosti živi v hiši v »vasi«. V teh hišah »družine« samostojno vodijo vsaka svoje gospodinjstvo in gradijo čustvene vezi, ki nato trajajo vse življenje. Jure Franko, nekdanji alpski smučar in dobitnik prve medalje na olimpijskih igrah v Sarajevu leta 1984, je ambasador SOS otroške vasi. S človekoljubnim delom že drugo desetletje pomaga uresničevati vizijo in misijo te ugledne organizacije. Navdušena sem bila nad družinskim modelom, s katerim tu skrbijo za otroke. Pod strehami teh hiš imajo otroci občutek varnosti in pripadnosti ritmu in rutini, kakršna sicer vladata v srečnih družinah.

Avtor:

Žana Kapetanović

Značke:

V šali bi lahko rekli, da Jure Franko še vedno živi z geslom, ki so ga Sarajevčani v svojem slogu skrojili, potem ko je osvojil medaljo. »Volimo Jureka više od bureka!« Nekdanjega alpskega smučarja, podjetnika in producenta s Sarajevom ne povezuje zgolj navezanost na športni ravni. Za ljudi tega mesta je veliko naredil kot humanitarec. Delovati je začel že takoj po vojni, najbolj pa ga je pritegnil projekt SOS dječija sela BiH (SOS otroške vasi BiH). Po desetih letih tovrstne dejavnosti je leta 2014, in to prav na dan, ko so se leta 1984 začele 14. zimske olimpijske igre, postal častni ambasador te organizacije. SOS dječija sela BiH delujejo že 25 let, na globalni ravni pa letos zaznamujemo 70 let delovanja SOS Children's Villages.

Skupnost in ljubezen. Odločila sem se obiskati »vas« prav v delu mesta, kjer je bila v času 14. olimpijskih iger olimpijska vas. Sarajevo je po četrt stoletja še vedno polno vojnih ran, ki jih je videti na vseh straneh, lepe hiše, ki so nanizane ob uličici omenjene »vasi«, pa človeka osvojijo že na prvi pogled. Vse je kot iz škatlice. Otroci, ki se igrajo pred hišami, pristopajo k meni in mi veselo pripovedujejo o počitnicah v Italiji, od koder so se nedavno vrnili, drugi se hvalijo, da gredo te dni v Prago, govorijo o svojih uspehih v športu, plesu, petju … Ob meni hodi Una Mesić, ki ima na skrbi korporativno zbiranje sredstev in komunikacijo organizacije. Je prijazna sogovornica, ki dobro pozna vsakega otroka posebej. Nagovarja jih z imeni, sprašuje vse mogoče in se šali, otroci pa ji drug za drugim plezajo v naročje. V vasi je tudi hiša, v kateri so glavni urad organizacije, medijski center, prostor za sestanke in tri majhna stanovanja, v katere nastanijo goste, ki prihajajo sem z vsega sveta.

»Otroci s svojimi SOS starši živijo v eni od hiš. Družinske vezi se razvijajo naravno, kar pomeni, da deklice in dečki različnih starosti živijo skupaj kot bratje in sestre, pri čemer pa biološke brate in sestre vedno namestimo v isto SOS družino. Pravice in obveznosti, ki jih imajo otroci v teh družinskih skupnostih, so temelj, na katerem bodo gradili svoje poznejše življenje. Njihovo bivanje v teh skupnosti bo vplivalo na njihovo ravnanje tudi v vseh drugih okoljih in okoliščinah. Bistvo tovrstne zasnove oskrbe otrok je v skupnem življenju, medsebojnih odnosih med člani družine in v odnosih z drugimi družinami.«

Čustvene vezi so temelj za vse življenje. Kdo so otroci, ki odraščajo v SOS družinah? Ko pristojni center za socialno delo oceni, da razmere, v katerih otrok odrašča v svoji družini, zanj niso primerne, da niso spoštovane njegove pravice ali je preprosto otrok brez staršev, mu v čim krajšem času zagotovijo to alternativno obliko družine. V eni nadomestni družini živi povprečno od pet do sedem otrok različnih starosti in spolov. »Za te otroke in nato mladostnike skrbimo vse do njihove samostojnosti. Med osamosvajanjem jim nudimo vse možne oblike pomoči in podpore, da jim čim bolj olajšamo pot v samostojnost. Čustvene vezi, ki se vzpostavijo med člani SOS družine, trajajo vse življenje. Družinske hiše, v katerih so otroci v vasi odraščali, so dom, v katerega se lahko kadar koli vrnejo,« poudarja Una Mesić.

Družinski model oskrbe, star 70 let. SOS Children's Villages International ni novost. Gre za organizacijo, ki že 70 let deluje v 136 državah po vsem svetu na vseh petih celinah. S tem družinskim modelom oskrbe pomaga predvsem otrokom, ki so ostali brez staršev, pa tudi vsem drugim otrokom, ki so se znašli v težavah, in to s pomočjo tako imenovanega Programa učvrstitve družine, različnimi izobraževalnimi programi, zdravstvenimi centri, šolami in drugimi dejavnostmi.

V BiH so začeli prve tovrstne programe izvajati leta 1994. Po vojni so bili najprej osredotočeni na nujno pomoč s hrano, zdravili in denarjem. Nato so ustanovili klube za otroke in mladostnike, že leta 1996 pa zgradili prvo SOS otroško vas za otroke brez starševske oskrbe. Danes obstajata dve SOS otroški vasi – v Sarajevu in Gračanici, program učvrstitve družine deluje na šestih lokacijah, v okviru organizacije pa delujejo tudi izobraževalni programi, center za zgodnjo rast in razvoj, evropski servis prostovoljstva … S tem poskušajo na različne načine izboljšati življenje otrok iz ogroženih družin.

Še danes je cela vrsta problemov neposredna posledica vojne. V BiH živi okoli 120.000 otrok, ki utegnejo zaradi različnih vzrokov ostati brez starševske oskrbe. Za številne med njimi so nedosegljive celo povsem osnovne potrebe, kot so hrana, topel dom, izobraževanje, zdravstveno varstvo, ljubezen in starševska oskrba. Krivi so revščina, smrt staršev, slabi odnosi med starši ali slabo zdravje. »Organizacija sicer stori vse, kar je v njeni moči, da otrok ne ločimo od primarne družine. V programu učvrstitve družine pomagamo vsem članom družine, tako da postanejo močnejši in lahko družina tudi v prihodnje živi skupaj. Z vsako družino določimo razvojni načrt in korake, ki jih je treba izpeljati, da bi se izboljšalo vzdušje v družini, in določimo časovni okvir, v katerem mora doseči napredek.«

Učenje starševstva. V okviru tega programa pa se ne ukvarjajo samo s posledicami, temveč se dodobra poglobijo v bistvo problema. Starše učijo starševstva in jim pomagajo pri urejanju odnosov v družini. Dogaja se, da starši niso pismeni, da preprosto ne znajo uveljaviti svojih pravic. »Družina mora korenito izboljšati kakovost življenja in spoštovanje otrokovih pravic. Trenutno je v program vključenih 895 otrok iz 331 družin. Skupine so sestavljene iz socialnih delavcev, psihologov in pedagogov. Ti delajo z družinami, preverjajo stanje, hkrati pa jih postopoma izobražujejo in jim omogočajo tudi psihoterapijo, če je treba,« pojasnjuje Una Mesić.

Nihče ne ostane prepuščen sam sebi. Tudi tako imenovani YES center, ki deluje v Sarajevu in Tuzli, pomaga pri zaposlovanju in samozaposlovanju mladih, ki odraščajo v SOS otroških vaseh, javnem skrbstvu ali prihajajo iz socialno ogroženih kategorij. »Omogočeno jim je obiskovanje brezplačnih tečajev tujih jezikov, računalniško opismenjevanje, prekvalifikacije in strokovna usposabljanja, osnove finančne pismenosti, pisanja poslovnih načrtov ...« V prostorih centra lahko mladi dobijo podatke o oglasih, ki ponujajo delovna mesta, lahko prelistajo dnevne časopise, uporabljajo računalnike, na voljo pa je še cela vrsta drugih vsebin.

Starševski objem in profesionalna oskrba. Čeprav so SOS starši profesionalci, katerih glavna naloga je, da vodijo družino in delijo svoje življenje z otroki, se med njimi prepletajo čustvene vezi, ki so temelj zdravega odraščanja. Poleg splošnih zakonskih pogojev (da je človek zdrav in delovno sposoben) morajo imeti SOS starši najmanj srednješolsko izobrazbo, izkušnje pri delu z otroki, pripravljenost na skupno življenje 24 ur na dan, vodenje gospodinjstva in oskrbo otrok. »Ta poklic lahko opravljajo samo čustveno trdni posamezniki, ki so se pripravljeni dolgoročno posvetiti skupini otrok. Ni lahko najti 'mame', ki ima vse te pomembne lastnosti, tako da zna dobro vzpostavljati ravnovesje med zahtevami in odgovornostjo, med profesionalnostjo in čustvenostjo. Ti starši morajo biti sposobni prenašati pritiske in težave, to še zdaleč ni lahko delo.«

V objemu mame Paše. Odločili smo se vstopiti v hišo, v kateri 54-letna mama Paša vzgaja sedem otrok. Njihova posebnost je, da z njimi živi tudi Pašin mož, ki so ga otroci navdušeno sprejeli kot skrbnika in moško figuro. Zlasti najmlajši, komajda triletni deček, se je nanj zelo navezal. Zaradi te čustvene prepletenosti je že malce razvajen, v šali navrže mama Paša. Gre za prvi primer v sarajevski vasi, v katerem sta skrbnika zakonca. Njuna odrasla sinova sta že dolgo samostojna, imata svoji družini, oba sta novinarja, eden končuje magisterij. Tudi onadva sta kot družinska člana zelo pomembna za odraščanje teh otrok. Paša in Mirza otroke pogosto odpeljeta na počitnice ali k sebi domov, kadar imata prost dan oziroma v tistih urah, ko sta prosta in se lahko posvetita lastnim opravkom. Gospa Paša je pred tem devet let v organizaciji delala kot »teta«. Tete namreč nadomeščajo SOS mame, kadar imajo te svoje proste dneve.

Paša in Mirza skrbita za štiri deklice in tri dečke. Od sedmih otrok trije prihajajo iz iste družine. Deklici sta gluhonemi, deček, ki je malce starejši, pa je pravi lepotec. Štirinajstletnik je odličen učenec, nadarjen tekač in nogometaš. V času našega obiska je bil na treningu. Zaradi spoštovanja otrokovih pravic in zaščite pred poseganjem v njihovo zasebnost družine nismo smeli fotografirati, za ilustracijo članka pa so nam dali namensko narejene fotografije, na katerih niso otroci iz SOS družin, temveč drugi otroci, za fotografiranje katerih so imeli soglasje njihovih bioloških staršev. Gospa na fotografijah pa je prava SOS mama in hiša je prava SOS hiša.

»Za otroke, ki imajo za seboj različne travmatične izkušnje, je izjemno pomembno, da odraščajo v trdnem, varnem in z ljubeznijo izpolnjenem okolju. Za nobeno ceno jim nočemo – s tem ko bi jih izpostavljali – povzročati morebitne nove travme. Dolgoletne izkušnje kažejo, da ravnamo prav.« 

Več v reviji Zarja/Jana št. 36, 3. 9. 2019.