kris Svet24.si

FOTO: »Danes so mi spet pregledali kri in pravijo...

Baba Vanga Dobra karma

Baba Vanga: srhljiva napoved za 2020 in poslednja ...

soraja Svet24.si

FOTO: Soraja zapustila zaročenca in že buri ...

moški in ženska Svet24.si

Alarm: nam grozi kolaps sistema skrbi za ...

ženska Dobra karma

Energije od 6. do 12. decembra: norost v mislih in...

ana-dolar Njena.si

Ana in Roman sta se ločila

kmetija-2019 Njena.si

Kaj se je zgodilo v spopadu med Saro in Tanjo?

Zgodbe

Deveta vas od Dunaja

Toliko hudih zgodb se je zgodilo tukaj, toliko pretresljivih usod se je sklenilo – če kje, potem mora prav med temi grajskimi zidovi tavati nekaj nemirnih duhov, ni to logično? Ali obstajajo kakšne legende, da na gradu straši, vprašam. Ne, odvrnejo, ta grad je tako prežet z zgodbo zavoda, da je vse, kar je bilo strašljivega od prej, izginilo. Resničnost je bila toliko bolj grozljiva od vsake legende, da si očitno še duhovi ne upajo sem. Grad Cmurek je bil skoraj pol stoletja zavod za duševno in živčno bolne, zadnja postaja za vse, ki se v svetu niso znašli. In je torej absolutno najprimernejši kraj za Muzej norosti.

Avtor:

Jelka Sežun

Značke:

Pa te stene niso bile vedno namenjene ljudem z bolno dušo, o ne, grad Cmurek, ki ga prvič omenijo v 12. stoletju, je bil več kot pol tisočletja, od 1401 do 1931, dom plemiške družine, potem ko so ga prodali, so se pa v njem menjavali najemniki in stanovalci, gostil je zdravniško ordinacijo, gostilno, v njem so bile delavnice in stanovanja, med drugo svetovno vojno celo šola za Hitlerjevo mladino. Potem so ga pa podržavili in tam naredili dom za onemogle. Leta 1956 so v grad pripeljali dvesto novih prebivalcev in ga poimenovali dom za duševno defektne. Ime se je potem spreminjalo, prebivalci so pa ostajali. In vedno več jih je bilo, včasih celo okrog štiristo, tudi po 50 v eni sobi.

In dom nikoli ni bil zares dom, čeprav so nekateri v njem preživeli desetletja. In tudi ni bila bolnišnica, lokalno osebje je bilo priučeno, prve šolane medicinska sestre so pa tja prišle šele leta 1970, takrat, ko je medicinska stroka tudi zapovedala, da varovanci ne smejo več delati na poljih, kot dotlej, ko so si sami pridelovali hrano, zdravnik je pa tako ali tako prišel le enkrat na teden. To je bila zadnja postaja, odlagališče ljudi, tistih, ki jih ni nihče hotel, tistih, s katerimi niso vedeli, kaj početi, ali niso mogli poskrbeti zanje. Nekatere  so svojci še obiskovali, drugi so bili od vseh pozabljeni. Oni so pa živeli za tistimi debelimi zidovi, leto za letom, desetletja so minevala, z ljudmi iz vasi skorajda niso imeli stikov, razen s tistimi, ki so bili v gradu zaposleni. Včasih so smeli na obzidani vrt, včasih so jih peljali na sprehod, ampak s svetom zunaj niso imeli pravih stikov. Nekateri so čakali na pisma, ki jih ni bilo, nekateri so se zaljubljali, nekateri so bežali – a so jih vedno pripeljali nazaj, ker kam pa lahko greš? Spodaj pod gradom teče Mura, tam je bila vse do razpada Jugoslavije močno zastražena državna meja, ampak še policaji ubežnikom raje niso hodili blizu, poklicali so na grad, naj jih pridejo iskat. Spet drugi so svobodo našli s skokom skozi okno, ko so pobegnili tja, kamor jih nihče ne more priti iskat. In so jih dali najprej v mrtvašnico v pritličju, potem so jih pa pokopali na vaškem pokopališču, dokler ni postalo premajhno, pa še tam imajo ločen kotiček. Ločeni v življenju, ločeni v smrti.

Leta 2004 so Zavod za duševno in živčno bolne na Tratah razpustili, stanovalce pa preselili na okoliške kmetije ali v stanovanja v Mariboru. To je bil prvi – in vse doslej edini – primer  dezinstitucionalizacije v Sloveniji.

Grad naše mladosti. »Od 2004 do 2013 je bil grad prazen in  mi smo se ozirali v ta okna – noter nismo mogli – hkrati smo se ozirali tudi čez mejo, eni in drugi, ker živimo tukaj ob Muri, ki predstavlja državno mejo in je zadnjih sto let tudi precej korenito zarezala ter nas razmejila. Čezmejnega sodelovanja ni bilo,« pravi dr. Sonja Bezjak, ena od soustanoviteljic Muzeja norosti. »Pa smo rekli, kaj če bi nekaj naredili iz tega. In se je rodila ideja o muzeju norosti. Kaj narediti s tem, to je nemogoče kar izbrisati, saj je pustilo svoj pečat, ne le na stavbi, tudi na nas, ljudeh, ki smo tu živeli. Začeli smo z idejo, da odpremo grad, da raziščemo njegovo dolgo zgodovino.«

In so hitro našli tudi somišljenike tudi na oni strani Mure, kjer je bil grad dolgo prepovedan sad. Avstrijci so ga desetletja radovedno ogledovali le od daleč, vanj pa so smeli stopiti šele, ko se je leta 2013 v gradu naselil Muzej norosti. »Grad je že sam po sebi atrakcija, ker je bil tako dolgo nedostopen. Ljudje so zelo radovedni. Odraščala sem v Murecku (mesto na avstrijski strani, op. p.), grad je bil zame simbol doma. Ko prihajam s potovanja, je prvo, kar zagledam, grad in ne mesto, ker se grad že od daleč vidi, a sem potrebovala 40 let, da sem lahko stopila vanj. Bil je kot  poster na steni, potem je pa nenadoma postal resničen. To je bila zelo močna čustvena izkušnja. Ko se Avstrijci udeležijo kakšnega dogodka na gradu, mnogi pravijo, moj bog, prvič sem tukaj notri! Mnogi pa radi prihajajo na dogodke tudi zato, ker jim je všeč, kako to tukaj počnemo, zaradi našega pristopa, ker srečajo ljudi, ki jih sicer ne srečujejo,« pravi Petra Leschanz, danes ena iz kroga kakšnih desetih ljudi, ki organizira dogodke in prireditve na gradu. Zanjo je bila to ljubezen na prvi pogled: »Ko sem videla, kakšne super stvari se tu dogajajo in kakšni čudoviti ljudje jih organizirajo, sem se takoj pridružila, in kmalu sem tudi sama prispevala ideje. Očitno je bilo usojeno.«

Usojeno je bilo tudi dr. Reinhardu Padingerju, prav tako Avstrijcu, ki se je pred petnajstimi leti priselil v bližino meje in se začel učiti slovensko. Prišel je zato, da bi vadil slovenščino, in ostal. Danes je nepogrešljiv, njegova slovenščina pa praktično brezhibna. Samo rrrrr-ji ga izdajajo. Reinhard, sicer elektroinženir, je tudi glasbenik, naravovarstvenik in prevajalec, ki vsa njihova besedila prevede v nemščino.

Deveta vas od nas. Zdaj so v gradu že sedmo leto in še vedno je njihov slogan »Z norostjo proti neumnosti« (Še velja, vprašam. Še bolj, se zarežijo.). Cmurek je sicer last ministrstva za delo, vendar je njegov upravnik Socialno varstveni zavod Hrastovec, tudi ta nekoč »zadnja postaja«, pravijo na svoji spletni strani. Zavod na gradu Cmurek je nekoč spadal pod Hrastovec in ta hoče še vedno odločati o njegovi usodi. Dvakrat so že poskušali grad Cmurek prodati, češ da jim dela samo stroške. Obakrat sta prodajo ustavili ministrici za delo, enkrat prejšnja, drugič sedanja. Pa so si dr. Bezjakova, Zarjina lanska kandidatka za žensko leta, in ljudje okrog nje kar sami poiskali investitorja, ki je pripravljen vlagati v prenovo gradu in njegovo vzdrževanje, ampak – saj veste, vedno je kakšen ampak – v Hrastovcu že nekaj mesecev ne uspejo napisati pogodbe, češ da je položaj tako edinstven, da ne najdejo primerne vzorčne pogodbe.

»Naša vizija je, da ta grad ponovno zaživi z neko drugo vsebino, ki spoštuje preteklost, ki govori o tej preteklosti, prispeva k ozaveščanju ljudi, ponuja delovna mesta v tej odročni regiji, prispeva k čezmejnemu povezovanju. Načrt je, da se ustvari Muzej norosti kot muzejski prostor s spalnimi kapacitetami, z gostinskim lokalom, razvijamo tudi socialni program, ki bi vključeval ljudi, ki se težje vključijo,« pravi dr. Bezjakova. Zdaj smejo uporabljati drugo nadstropje in dvorišče gradu, ki ni v bleščečem stanju, a je manj razsuto in razpadlo kot večina. Pred kratkim so jim dovolili očistiti še pritličje, ki je zdaj polno razpadajoče krame prejšnjih prebivalcev gradu. »Ko bomo enkrat vse očistili, nam ne bo nihče več verjel, kaj smo prevzeli.«

»Mislite, da je ta stavba zrasla v zakotju?« se vedno bolj razgreva dr. Bezjakova. »Ni. To je zakotje iz perspektive Ljubljane, današnjega časa, mi pa danes tukaj vidimo priložnosti. Če gledate iz Ljubljane ali iz Gradca ali z Dunaja, je to neki rob, če pa bi vam pokazala zemljevid, ki smo ga tu narisali, je pa to neki center, do Dunaja 250 kilometrov, malo več kot do Ljubljane, in tudi do Budimpešte ni daleč, tu smo na prehodni točki, kjer je ogromno prometa. Tu je most že od leta 1537. Mi hočemo tukaj nekaj narediti in vidimo možnosti, žalostno je, da tisti, ki so na vodilnih položajih, tega ne prepoznajo.«

Pomagajo vsaj lokalne oblasti? Ne, pravi Darja Farasin, pomagajo pol leta pred volitvami in pol leta potem, nato jih pa neha zanimati. Ker so pač ne le na robu države, temveč tudi na robu občine in na robu regije. Ampak njihove prireditve – od koncertov na dvorišču s čudovito akustiko do zdaj že slovite Nore pomladne izmenjave, ko si ljudje z obeh strani meje strastno izmenjujejo semena in sadike, pa številnih razstav – so noro dobro obiskane. Kako pa izvedo zanje, se čudim. Zvedo, se smeje dr. Bezjakova, »dober glas seže v deveto vas in deveta vas od nas je Dunaj«. In ja, tudi z Dunaja so jih že prišli obiskat različni strokovnjaki, grad namreč zanima tudi kastelologe (preučevalce gradov) in arhitekte. Psihiatrov, vsaj slovenskih, pa ne. Čeprav jih je že tudi kakšen obiskal. Prišel je kot izletnik, na koncu pa potihem priznal, da je nekoč tu delal.

Več v Zarji št. 33, 13.8.2019