Damjan Murko, Denis Avdić Svet24.si

FOTO in VIDEO: Zakaj je Murko pred mikrofonom ...

ENERGIJE Dobra karma

Za optimalno delovanje: energijska napoved od 13. ...

laparoskopija Svet24.si

Na operacijski mizi je kričala, kirurg je ni ...

Konji, kraj, janez sabolek - sabla Svet24.si

Inšpekcija obupala nad konji – menda zato, ker ...

boginja Dobra karma

Petek 13. in njegovih 13 starodavnih keltskih ...

indira Njena.si

Razgaljena in vroča Indira zanetila splet

lucija Njena.si

Kaj se je po snemanju zgodilo med Lucijo in ...

Zgodbe

Po stopinjah mojega deda

Mankica Kranjec, fotografinja, novinarka, strastna popotnica, pa tudi rokodelka, je najnovejšo razstavo fotografij posvetila svojemu dedu, pisatelju Mišku Kranjcu. Fotografske podobe njenega zelo čustvenega popotovanja po dedkovih prekmurskih poteh si lahko  ogledate še do konca avgusta v paviljonu Expano v Murski Soboti. Tudi nam je razkazala kraj, v katerem raziskuje svoje korenine.

Avtor:

Žana Kapetanović

Značke:

Mankica Kranjec je vsestransko nadarjeno dekle, ki svojo umetniško žilico najpogosteje izraža s fotografijo, dar za pisanje pa je podedovala po dedku Mišku Kranjcu. V spomin nanj je v preteklem letu s fotoaparatom zabeležila poti, ki jih je ubiral po Prekmurju, in ustvarila lep fotografski projekt. 

mankica13_zarja.jpg
Visoko na kmečkih dimnikih in električnih drogovih v majhnih prekmurskih vaseh gnezdijo štorklje, ki jih je najlepše opazovati ob poletnih večerih, ko graciozno priletijo v svoja gnezda.
Mankica Kranjec

V času snemanja fotografij je doživela tisto pravo življenje med ravnicami, prepotovala Prekmurje po dolgem in počez, spala na postelji iz sena. Spoznavala je izjemni svet, ki ga njen ded opisuje v literarnih delih. »V iskanju njegovih stopinj sem odkrivala svoje korenine in odgrinjala neznane plasti njegovega življenja.

mankica06_zarja.jpg
Copekov mlin je eden tistih mnogih mlinov, ki so nekoč stali na Črnecu. Tu so posneli nekaj sezon resničnostnega šova Kmetija.
Mankica Kranjec

Da bi ulovila prve sončne žarke, ki pronicajo skozi trte v Lendavskih goricah, sem vstajala pred sončnim vzhodom. Iskala sem jutranje meglice na presunljivih ravnicah panonskega sveta, ko sem še pred jutranjim krikom sosedovega petelina s škornji brodila po blatu prekmurskih njiv. Opazovala sem žareče sončne zahode, ko se je nad deželo spustil mrak, in več ur čakala štorklje, da priletijo v svoje gnezdo.«

mankica05_zarja.jpg
V beltinški gostilni Zvezda se Mankica rada ustavi na pravi prekmurski gibanici. Zvezda stoji na tem mestu že od nekdaj. Tukaj se je Mankičin dedek pogosto ustavljal na poti v Veliko Polano.
Revija Zarja

Več v reviji Zarja/Jana št. 31, 30. 7. 2019.