Kaleigh Hendershot Svet24.si

VIDEO: Američanki Hrvaška ubila voljo do ...

novorojenček Svet24.si

V plitkem grobu našli še živo novorojenčico

tišina Svet24.si

Le zakaj nas bi bilo tako strah biti sami?

marko noc pl1 Svet24.si

Kardiolog Marko Noč: Če bi sledili toku ...

ZR sep 19 – slovenski vrt FOTO 1 Odkrito.si

Nove gredice na starem borjaču

Sulli, Choi Jin-ri Najstnica.si

Umrla zvezdnica K-POPa

polka1 Njena.si

Blaž Švab prvič spregovoril o svoji izbranki?

Zgodbe

V deželi letečih slonov

Kraj: obrobje Ljubljane Čas: junijska sobota, ko 90 odstotkov nacije stoji v zastojih na primorki, preostali za spuščenimi roletami namakajo noge v lavorju, v gozdu pa sva očitno samo jaz in telefon.

Avtor:

Jelka Sežun

Značke:

Lahko bi rekli, da sem šla po sledeh članka iz prejšnje številke o gozdnih kopelih, ampak v resnici se hodim v gozd sprehajat vsak teden, no, skoraj vsak teden. Se pravi vedno, kadar ni

- premrzlo

- prevroče

- predeževno

- presneženo

- prenevihtno

- in se mi ljubi,

ampak sicer pa tako rekoč ves čas. Za gozdne kopeli do pred kratkim niti slišala nisem, izvajala sem jih pa redno. Očitno. Tale je bila izrazito poletna, ker je bilo prevroče za klance in sem se smukala samo po ravnem. Po gozdu, med potočki, komarji in senožetmi.

1.

Vrata raja. Kakšen veličasten portal! Še beseda veličasten nekako ni dovolj veličastna za tole. Ves čas hodim tu, pravzaprav vsak teden odkorakam skozenj, pa ga še nisem opazila! Vidite? Drevesa, vsa visoka in postavna, ljubko sklanjajo glave, da naredijo čudovit zelen obok. Na oni strani takoj zavijete ostro levo po stezi ob robu gozda. No, lahko greste tudi po bližnjici čez sončni travnik, ampak je vroče.

2.

Trije so, trije rumeni metulji, potem pa še eden, snežno bel, ampak ta se drži zase, oni trije rumenci pa, oh, kakšne zganjajo! Lovijo se in se prekopicujejo po zraku, hinavsko sedajo na kakšno rožico ravno dovolj, da pomislim, da jih bom ujela v objektiv, in takoj odbrzijo, ko se približam, prav norca se delajo iz mene, mrcine arogantne, nič jih ne briga, da zaradi njih topotam po zelo sončni jasi, da mi pot polzi izpod klobuka, da sta me pičila že dva komarja in da tretji v vedno ožjih krogih pilotira okrog mene. Pa zagledam čebelo, ki se je zarila v cvet, in kot pravi znan pregovor, v sili hudič čebele fotka, samo tale je očitno vstala na tri leve noge, nataknjeno nekaj zabrunda in odleti. Nazadnje kar na slepo pritiskam na sprožilec, itak se mi blešči in ne vidim zaslona, enega bom že dobila, si mislim. Ha!

3.

Tisti potoček na desni nenadoma sklene tekmovati s Plitvicami, omislil si je nekaj skalnatih poličk, čez katere poskakuje, spodaj je pa izrazito neimpresiven blaten tolmun. Malo više po stezi je dostop do vode, kjer je tudi nekaj kamenih poličk, ki so kot ustvarjene, da sedeš nanje, in ker knjiga o gozdnih kopelih izrecno pravi, sedite, kjer vam zapaše, sedem in srkam pinki limonado. Rožnata je zaradi jagod, ki sem jih vrgla v vrč, sicer pa je zelo limonadasta (v vrč vržete par globoko zamrznjenih krhljev limete, nekaj limonovega soka in dve ali tri zamrznjene jagode, neobvezno lahko dodate še tri debele rezine sveže kumare, nič več, prelijete z mrzlo vodo in malo počakate, da se začuti okus in se limonada rožnato obarva). Premišljujem, ali bi se raznogavičila in razčevljila, mogoče malo bosa pobrcala po vodi? Zdaj ali nikoli, nazaj bom šla po drugi poti. Neee, danes ne. Mogoče jutri.

V deželi letečih slonoveč v Zarji št. 28. 9.7.2019