chris martin Odkrito.si

Chris Martin: Poljubljal se je z angleško ...

cernobil vodilna - foto HBO Svet24.si

Konec sveta v živo: Černobil 33 let pozneje

clementz1 Petisvet.si

Ne upamo si zaropotati (zato pa delajo z nami kot ...

ypj, kurdinja, sirija, Svet24.si

Ko pride vojna k tebi, moraš biti pripravljen

loški potok Svet24.si

»Ne znam opisati občutkov, srce mi je bilo kot ...

resnicnostni sovi hafner foto marko vavpotic m24.si Njena.si

Tako so zapili Hafnerjevo Tino!

lea sirk gaber Njena.si

Lea Sirk ponosna na moža in njegove raziskovalne ...

Zgodbe

VAŠA REPORTAŽA: Čarobno prečkanje sipin

Pero pod noge! Ali v prevodu, vljudno, prijazno in z velikimi pričakovanji ste vabljeni, da gostujete na naših straneh.

Avtor:

Nada Mulej

Značke:

Takole smo si stvar zamislili: ker vemo, da radi potujete in raziskujete, pa da o tem tudi radi pripovedujete, vas vabimo, da nam pomagate odkrivati magične kotičke, zanimive dežele, neznane poti. Vseh ne moremo najti sami, premalo nas je v uredništvu, skupaj z vami – smo tako rekoč prepričani – pa lahko drugim bralcem predstavimo toliko lepega, toliko zanimivih pokrajin in njihovih prebivalcev. Opišite (in poslikajte) nam torej svoja potovanja in izlete.

Potrebujete nekaj pisateljskega daru, a ta je tako ali tako že ob rojstvu vprogramiran v vsakega Slovenca, samo na plan ga je treba potegniti, pa fotoaparat ali vsaj telefon s kakovostno kamero, in že se lahko lotite dela. Pravzaprav zabave: napišite potopis, reportažo – s potovanja ali pa z izleta. Iz daljnih krajev ali iz domačih logov, vseeno, pomembno je samo, da je dobra zgodba dobro povedana. Vsi objavljeni prispevki bodo tudi (skromno) honorirani, vsako leto pa bo avtorja zgodbe, ki bo z naše FB-strani največkrat deljena na družabnih medijih, neizprosno doletela še lepa nagrada.

Ne bojte se slovnice in pravopisa, ki brstečim piscem rada ponagajata, saj imamo lektorje, za nas je pomembno le, da je vaša pripoved zanimiva in opremljena z lepimi fotografijami.

In slednjič, potrebovali boste tudi računalnik, prispevke sprejemamo namreč samo po elektronski pošti na naslov: zarja@media24.si.

Da si laže ustvarite vtis, kako naj bi bilo vse skupaj videti, objavljamo prispevek naše bralke. In potem, kot smo rekli v naslovu, kar pero pod noge!

Veselimo se vaših člankov.

Uredništvo

portugalska1a.jpg
...
Nada Mulej

Čarobno prečkanje sipin

Si predstavljate, kakšne bi bile vaše počitnice, če bi teden dni živeli v popolnem zlitju s silovito, divjo, prvinsko naravo? Samo veter z morja, pršenje divjih valov, ki enakomerno butajo ob obalo, rumeni pesek pod nogami, navpične skale, ob katerih se lomijo valovi Atlantika, vmes pa glasovi divjih ptic, ki gnezdijo na vrhu najbolj nedostopnih skalnih pečin in klifov? Vse to je portugalska obala Alentejo, ki se razteza med glavnim mestom Lizbono in Farom, največjim mestom južne obale Algarve. Tukaj poteka Pot ribičev (Fishermen's Trail ali Trilho dos Pescadores), urejena in označena pešpot po zaščitenem naravnem parku skoraj nedotaknjene obale, ki vam v vsakem novem zalivu, mimo katerega greste, ponudi prizor, ki jemlje dih.

Si predstavljate počitnice, na katerih bi v tednu dni prehodili 120 km tik ob morju, hodili od šest do osem ur na dan in spoznali vso pestrost in divjo lepoto portugalske obale, ki je iz tega turistično manj znanega predela ustvarila pravi naravni biser? Sem hodijo pohodniki iz vse Evrope in Amerike, le Slovencev tam še ni opaziti. Pot, ki so jo uredili z evropskimi sredstvi, je prinesla domačinom možnost, da vse leto zaslužijo s turizmom, saj na Roto Vicentino ali Pot ribičev pohodniki pridejo med septembrom in junijem, ko je vreme najbolj primerno, v juliju in avgustu pa je hoja po peščenih sipinah prenaporna. Če vas Camino ne mika, ker je preobljuden, predolg in želite preprosto teden ali dva preživeti povezani z naravo, če vas ne mikajo več počitnice s poležavanjem na plaži, ker si želite bolj aktivno preživeti dopust, je Rota Vicentina ravno prav (ne)naporna, prvinska, privlačna in neobljudena, da bo za vas nepozabno doživetje.

portugalska Čolnar in njegova žena prevažata potnike čez reko Miro.jpg
Čolnar in njegova žena prevažata potnike čez reko Miro.
Nada Mulej

Vi hodite, prtljaga se pelje. Sama sem se odločila skoraj čez noč, čeprav me je ta pot dolgo »klicala«. Vreme je bilo v zadnjem tednu februarja odlično za hojo. Na Portugalskem v tem predelu tudi pozimi temperatura redko pade pod 15 stopinj, zato se mi je vreme zdelo pravšnje za hitro odločitev, zaradi česar sem šla na pot popolnoma sama. Priznam, da sem bila rahlo zaskrbljena, kako se bom znašla, a me je hkrati tolažila skrbno izdelana spletna stran, na kateri sem našla vse potrebne podatke, od vremenskih razmer, prometnih povezav z izhodiščne točke v vasi Porto Covo do napotkov, kje prespati, jesti in kako poskrbeti za prtljago. Tu sem našla tudi podatek, da je pot primerna za samotno hojo in zdaj lahko to le potrdim. Rahlo me je skrbelo tudi, ali bom zmogla, saj je pot na nekaterih mestih označena kot »težavna« in odsvetovana za ljudi z vrtoglavico.

Skrbniki poti so dobro premislili, kaj potrebuje sodoben pohodnik, ki želi v stiku z naravo pognati v aktivnost svoje telo. Zato so lokalne prevoze, apartmaje in informacijske točke prilagodili pohodniškemu turizmu, ki se tu uveljavlja z velikimi zamahi. Pomislili so tudi na vse, ki nočejo nositi s seboj prtljage za deset dni, temveč prehoditi dnevne etape le z lahkim nahrbtnikom z vodo, malico in fotoaparatom. Vpeljali so odlično organizirane prevoze, ki prtljago iz hotela ali apartmaja, kjer ste prespali, za deset evrov prepeljejo na naslednjo lokacijo, kamor boste pripešačili zvečer. Vse to je mogoče rezervirati po spletu.

portugalska Ob Atlantiku od Porta Cova do Odeceixa.jpg
Ob Atlantiku od Porta Cova do Odeceixa
Nada Mulej

Nikjer nikogar. V Lizbono sem priletela popoldne, in ko me je taksi pripeljal z letališča do lizbonske avtobusne postaje Sete Rios, sem tam ujela avtobus za Porto Covo, obmorsko mestece, kjer se začne Pot ribičev. Po treh urah vožnje sem že skoraj ob mraku prispela v tipično obmorsko naselje z dvema uličicama v vrsto nanizanih belih hišic z modrimi okenci in vrtički, tako tipičnimi za ta del Portugalske. V večjih vilah je večina zasebnih sob za turiste.

Porto Covo se stiska ob ozkem zalivu na zelenem travnatem pobočju in je v zimskem času precej samoten kraj, a je v njem vse potrebno: trgovina, gostilna, nekaj prenočišč. V hotelčku, kjer sem prespala, sem dobila natančna navodila o poti in zemljevid. Nahrbtnik z vodo, fotoaparatom, pohodniškimi palicami, pa pokrivalo proti soncu, močna zaščitna krema in sončna očala – to je obvezna oprema za pot, saj je februarsko sonce lahko neverjetno močno.

Prvi odsek poti poteka nad osamljenimi zalivčki in plažami, kjer se morje srečuje z ostrimi nazobčanimi pečinami in prehaja v položne sipine. Rastlinski svet v peščenih sipinah je pester in se v vsej svoji lepoti v podobi tisočih cvetov pokaže zgodaj spomladi. Prve živobarvne rožice so ob koncu februarja že odpirale svoje cvetove. Dokaz, da življenje najde pot v še tako skopih naravnih razmerah, v slanem vetru in poletni suši.

Ob poti se vrstijo zalivi in plaže, ki spreminjajo barve od skoraj bele do rdečerjave in črne. Vsak nov zaliv za ovinkom ponuja drugačen, dih jemajoč pogled. Silni valovi Atlantika, s slanimi kapljicami nasičen zrak, veter, ki piha z morja, in enakomerno pljuskanje in lomljenje valov v peščinah in prepadnih skalah so zvoki in podobe, ki te povsem očarajo. Ko tako samo občutiš svoje telo in enakomeren ritem korakov v pesku, se počutiš zlitega z veličastno naravo, hkrati pa občutiš spoštljivo ponižnost ob njeni moči. Nikjer nikogar, na dvajsetih kilometrih nobenih naselij, restavracij, parkirišč. Občutek je, kot bi prišel domov, k svojemu naravnemu izvoru.

Kraljestvo za pijačo. Po nekaj urah hoje se v največji opoldanski vročini zleknem v pesek na najlepši plaži, na kateri končno srečam redke pohodnike. Sezujem si razgrete noge in se bosa sprehodim po pesku, da mi peneči valovi božajoče in blagodejno ohladijo utrujene noge. Brrr, Atlantik je hladen, in to vse dni v letu! Zdi se mi, da bi lahko kar ostala tukaj, a čas me preganja. Pot postaja naporna, čeprav ni strma. Sprva je potekala po ozki travnati stezi, potem po skalnati potki in peščeni plaži, nato postane hoja po peščinah pravi izziv. Vsak korak je bolj naporen, saj se stopinje vdirajo, kot bi hodila po snegu. Iz nahrbtnika izvlečem pohodne palice in postane malo lažje. Pri 23 stopinjah se vročina v sipinah občuti kot 30 stopinj. Postajam vse bolj žejna. Liter in pol vode, ki jo imam s seboj, počasi izginja. Moje noge postajajo vse težje, telo vedno pogosteje zahteva nekaj požirkov vode. Usta se mi lepijo in zmanjkuje mi sline. V mislih se mi začenja prikazovati hladno pivo, čeprav ga sploh ne pijem. A na poti ni nobene okrepčevalnice ali trgovine. Samo morje, pesek, skale. Najbrž se tako počutijo izgubljeni popotniki v puščavi.

Po osmih urah hoje v daljavi le zagledam obrise mesteca z značilnimi belimi hišicami. Še preden pridem tja, se pred mano pojavi prelepa razgledna ploščad nad zalivom za surferje, ob njej pa terasa, na kateri sedi nekaj domačinov in pohodnikov z nahrbtniki. Mlada natakarica mi prinese malo portugalsko pivo in veliko limonado. Oboje zlijem skupaj in pijem najboljšo pijačo, ki me odžeja in okrepi, da zlahka prehodim še zadnja dva kilometra po polju do mesteca ob izlivu reke Mire, do Vile de Milfontes.

portugalska Rastline imajo mesnate, čvrste liste, življenje je tudi v pesku.jpg
Rastline imajo mesnate, čvrste liste, življenje je tudi v pesku.
Nada Mulej

Eva v raju. Tam me v prelepem družinskem penzionu že čaka prtljaga, ki so mi jo varno dostavili. Portugalce sem na vsakem koraku te poti doživela kot prijazne in srčne ljudi. Na dvorišču hiše se bohotita dve drevesi z velikanskimi plodovi pomaranč in limon in povabijo me, da si postrežem. Pod pomarančevcem se počutim kot Eva v raju. Ugotavljam, da za dolgotrajno hojo ni nič bolj osvežilnega kot njihovi slastni sadeži in limonada. Za naslednji dan si pripravim dovolj veliko vode, ki jo kupim v bližnji trgovini. Zvečer me rahlo mrazi, saj so moje mišice po dolgi hoji očitno doživele lažji stres. Ne morem zaspati. Toliko novega, vznemirljivega in pestrega sem videla, slišala in občutila, da se počutim, kot da me razganja od energije. Moji čuti so popolnoma prebujeni in nasičeni z vtisi dneva.

Naslednja etapa je nekaj kilometrov krajša, a najbolj pester in morda najlepši del poti. Začne se na bregu reke, ki tik pred izlivom v Atlantik odlaga široke sipine, tako da je komaj videti, kje se končuje reka in kje začenja morje. Le slapovi valov nakazujejo, kje reka Mira postane Atlantik.

portugalska Na najbolj strmih klifih gnezdijo redke ptice.jpg
Na najbolj strmih klifih gnezdijo redke ptice.
Nada Mulej

Kjer prezimujejo štorklje. Za prečkanje reke izberem vožnjo s čolnom, saj bi pot čez most zahtevala dodatnih pet kilometrov hoje po asfaltu. Čolnar in njegova žena pred prvo jutranjo vožnjo nahranita čredo potepuških pristaniških mačk in svoja dva kužka, nazadnje pa povabita v čoln še naju z mlado Nizozemko. Z brega reke se počasi povzpneva na nizko planoto, kjer se razprostirajo živo zeleni, pravkar pokošeni travniki, kjer se pasejo krave in konji. Pogled je v prelepem sončnem jutru naravnost idiličen. Pot je dobro označena in tipični modro-zeleni črti nas varno vodita po njej. Na levi vidim živo zeleno polje z nizkim grmovjem, onstran njega pa na desni že slutim morje in slišim valove. Jutro je čarobno, saj je področje znano tudi po več kot tridesetih vrstah ptic, ki imajo v tem nenaseljenem predelu mir za gnezdenje, jutro pa polnijo s svojim pomladnim koncertom. Eden od travnikov je pravo naselje štorkelj, in če ste se kdaj vprašali, kam hodijo prezimit, si tukaj lahko ogledate.

portugalska Del poti med Portom Covom in Vilo de Milfontes, osvežujoča kopel utrujenih stopal.jpg
Del poti med Portom Covom in Vilo de Milfontes, osvežujoča kopel utrujenih stopal.
Nada Mulej

Moj korak je lahkoten in živahen, utrujenosti prejšnjega večera ni nikjer več. Rastlinstvo se na tem delu kaže v vsej svoji bohotnosti – akacije, trstičje, pa borovci in ovijalkasto grmičevje, skozi katerega se prebijaš kot v džungli. Prava pustolovščina, ki jo prekine šum redkih martinčkov v travi. Skozi zelenje pridem na peščine ob obali in spet počasi napredujem. Blazinaste mesnate rastline prekrivajo tla, in ko se hočem izogniti zoprni peščeni poti, je hoja po teh trdoživih rastlinah še bolj naporna. Zato ostanem na peščeni stezi. Prvi rumeni, beli in vijolični cvetovi se že odpirajo in puščava se bo kmalu spremenila v cvetočo pisano blazino.

portugalska Trg v Portu Covu.jpg
Trg v Portu Covu
Nada Mulej

Brez stranišč, brez smeti. Na klifih vidim ribiče, ki namakajo trnke z navpičnih, strašljivo strmih pečin. Skale ob obali so nalomljene, videti so, kot bi bili raztreščeni v morju grozeči, ostri črnosivi zobje. Meglica kapljic, ki lebdi nad morsko gladino, jim daje mističen videz. Vsak val, ki trešči ob obalo, se zdi, kot da spere s tebe nekaj sledi norega sveta, v katerem živimo. Vsak naslednji zaliv ponudi bolj veličastno panoramo, ki jemlje sapo.

portugalska Vila de Milfontes, izliv reke Mire v Atlantski ocean.jpg
Vila de Milfontes, izliv reke Mire v Atlantski ocean
Nada Mulej

Pot se konča s trikilometrskim drevoredom cvetočih mimoz. Vsa omamljena od njihove nežne lepote in vonja pridem v Almograve. V edini vaški gostilnici se razen domačinov srečam z nekaj pohodniki iz vse Evrope. Spoznam lastnika zabaviščnega parka iz Avstrije, kuharja iz Škotske, mlado učiteljico iz Švice, starejši nemški par in francosko družino. V hipu se seznanimo in se zabavamo v jezikovnem labirintu, v katerem se seveda najmanj znajdejo Francozi in Portugalci. A se popolnoma razumemo. Prespim v zelo urejeni in čisti zasebni sobi, kjer me pričaka pivo. Spet dobim popolna navodila za naslednji dan.

portugalska Vaška gostilnica.jpg
Vaška gostilnica
Nada Mulej

Če kdo misli, da se poti naveličaš, ker poteka ves čas ob morju, se moti. Skale, pesek, klifi in peščine, oblike in barve se ves čas spreminjajo. Na najlepših razglednih točkah so domačini naredili prelepe lesene poti in razgledne ploščadi, ki so edini poseg v naravo. Občudujem njihov naravovarstveni čut, saj na obali skoraj ni parkirišč, restavracij in stavb zunaj redkih naselij. Nikjer ob poti ni odpadkov, čeprav tudi ni košev za smeti, saj nas table opozarjajo, naj smeti odnesemo s seboj ali jih zakopljemo v pesek. Seveda, saj tudi stranišč ni.

portugalska Drevored cvetočih mimoz.jpg
Drevored cvetočih mimoz
Nada Mulej

Dežela ribolova, oljk in vina. Mesteca imajo zelo zveneča imena, kot npr. Zambujeira do Mar, ki leži nad peščenim zalivom s kuliso iz sivih skalnatih gmot. Tukaj si končno privoščim jed, ki je na Portugalskem obvezna: bakalar, ki ga pripravljajo menda na 365 načinov, za vsak dan v letu drugače. Ko naročim z jedilnika majhen sendvič, obložen z bakalarjem, dobim na krožniku puhast krof nedoločljivega, a dobrega okusa. Natakar mi pojasni, da je to kruhek, ki sem ga naročila, in bakalar je očitno vmešan v testo, podobno tistemu za pustne miške pri nas. Na Portugalskem boste prišli na svoj račun ljubitelji vseh vrst rib, saj je tukaj doma ribolov, pa tudi odlično vino. Portugalske slaščičarne in okrepčevalnice so prava paša za ljubitelje slaščic. Za zmerno ceno si boste lahko privoščili slastno ribjo večerjo in jo zalili s kozarcem odličnega lokalnega belega ali rdečega vina. Smo v deželi ribolova, oljk in vina, zato je vredno poskusiti njihove dobrote.

V kavarnici si privoščim še odličen kapučino, ki ga spijem s prijazno priletno Nemko Sonio, ki se je pred nekaj leti preselila sem. Pravi, da živi idilično podeželsko življenje in da je to njena najboljša življenjska odločitev. Na mizo položi še dve guavi, sadeža, ki uspevata na tem območju, nato pa odide s svojim kužkom.

Naslednji dan nadaljujem pot proti jugu do mesta Odeceixe. Spet se vrstijo veličastne panorame širokih zalivov, v katerih se peni morje. V peščinah živijo tudi štirinožni prebivalci, ki pridejo na dan predvsem ponoči. V pesku je opaziti njihove sledi, med njimi je menda najpogostejši zajec, ki se hitro razmnožuje in pomeni ulov za trideset vrst drugih mesojedcev, ki živijo v obalnem predelu.

Čarobna Portugalska. V skritih zalivih se skrivajo majhna naravna ribiška pristanišča, kjer so čolni zaradi velikanskih valov vedno spravljeni na kopnem, navadno v posebnih ribiških hišicah. Pred mestom Odeceixe me preseneti še en razgled na veličastne zalive in plaže mesta, kjer se bo končala moja pot. Po šestih dneh hoje ne čutim utrujenosti, sem pa tako polna vtisov iz teh čarobnih krajev, da se počutim, kot bi bila v transu.

Ko si doma ogledujem slike s te nepozabne poti, si zaželim, da bi imela več časa in bi počasneje uživala v teh nepozabnih prizorih. Hkrati pa vem, da je v okolici še Zgodovinska pot (Historical Way), ki vodi bolj v notranjost, na podeželje, in je povezana s Potjo ribičev. Nekoč bom prehodila tudi to.

portugalska Hoja po peščinah je precejšen izziv, a pogled odtehta napor.jpg
Hoja po peščinah je precejšen izziv, a pogled odtehta napor.
Nada Mulej

So potovanja, ob katerih si rečem: »Bilo je čudovito in vredno je bilo.« Ob tej poti sem rekla: »Bilo je čarobno in še se bom vrnila! Obrigada, hvala, Portugalska!«

V svojih pohodniških čevljih si pustim zrnca peska z obale, saj verjamem, da se bom zaradi njih kmalu vrnila.

portugalska Harmonija srečanje morja, skal, peska in rastlinja.jpg
Harmonija srečanje morja, skal, peska in rastlinja
Nada Mulej

Objavljeno v reviji Zarja/Jana št. 27, 2. 7. 2019.