Kaleigh Hendershot Svet24.si

VIDEO: Američanki Hrvaška ubila voljo do ...

novorojenček Svet24.si

V plitkem grobu našli še živo novorojenčico

tišina Svet24.si

Le zakaj nas bi bilo tako strah biti sami?

marko noc pl1 Svet24.si

Kardiolog Marko Noč: Če bi sledili toku ...

ZR sep 19 – slovenski vrt FOTO 1 Odkrito.si

Nove gredice na starem borjaču

Sulli, Choi Jin-ri Najstnica.si

Umrla zvezdnica K-POPa

polka1 Njena.si

Blaž Švab prvič spregovoril o svoji izbranki?

Zgodbe

Najstarejši most do sreče

Vse vam bomo razložili, ampak tole je kratek povzetek: šinrin-joku, gozdna kopel po naše, je dobra za vas. Najboljše pa je to, da za gozdno kopel ne potrebujete vode in kopalk, včasih še gozda ne. Ne, pravzaprav je še lepše to, da se Slovenci gozdnim kopelim predajamo že od nekdaj, čeprav jim nismo poznali imena.

Avtor:

Jelka Sežun

Značke:

Ime šinrin-joku je sicer japonsko, ampak koncept gozdne kopeli verjetno nezavedno pozna in uporablja večina Slovencev. Saj smo vendar gozdnata dežela, kar tripetinsko gozdnata, torej skoraj ni kraja, ki ne bi imel v bližini gozda, kamor se lahko hodimo sprehajat. Nismo vedeli, no, malo smo pa slutili, da so gozdna sprehajanja, pardon, kopeli dobre za nas, ampak mi v gozd hodimo preprosto zato, ker nam je tam lepo. Ker si očistimo misli. Ker laže dihamo. Ker ni lepšega pogleda kot sončni žarek, ki ljubkuje zelen list. Ker je vonj gozda po dežju tako opojen. Ker so petje ptic, veter v krošnjah in pošumevanje listja najlepše pesmi, ki jih poznamo. Ker so gozdna tla pod nogami tako zelo mehka.

In medtem ko smo se mi zamaknjeno sprehajali, so Japonci iz gozdnih kopeli naredili celo znanost, z obširnimi raziskavami so dokazali, da so sprehodi po gozdu silno koristni za telo in dušo; odprli so poti, posebej namenjene gozdnim kopelim, po katerih se lahko sprehodite z inštruktorjem ali sami. Na Japonskem imajo 44 akreditiranih gozdov za šinrin-joku. In seveda o tem pišejo tudi debele knjige s prelepimi fotografijami gozda. Ena je pravkar izšla pri nas: Z gozdom do sreče in zdravja (s podnaslovom Kako narava krepi telo in duha), napisal pa jo je japonski profesor in eden vodilnih strokovnjakov za gozdno kopanje dr. Qing Li.

Moja notranja Japonka. Japonci imajo besedo za občutke, ki jih je težko preliti v besede, razlaga dr. Qing Li, imenujejo jih ju-gen. In ko poskusijo razložiti, kaj natanko je ju-gen, gre nekako takole, to je »komaj opazna senca bambusa na bambusu« ali pa občutek, ki ga imaš, »ko opazuješ sonce, ki zahaja za cvetočim gričem«. In če še vedno ne razumete, to je tudi »pohajkovanje po brezmejnem gozdu, ne da bi pomislil na vrnitev«. Ja, ta občutek imam večkrat. Ponavadi v brezmejnem gozdu, ko ne mislim na vrnitev. V meni mora tičati neka davna Japonka, ki jo pogosto preveva ju-gen. In jo malce pretrese spoznanje japonskih znanstvenikov, da za vsem tem ne tiči toliko poezija, temveč znanost. Za občutke, ki nas obhajajo med sprehodom po gozdu, za dobro počutje, ki ga čutimo še dolgo po tem, obstaja znanstvena razlaga.

Biofilija, beseda je bila skovana v osemdesetih, predpostavlja, da je narava zapisana v naših genih, da imamo biološko potrebo po povezovanju z naravo, ker smo se v njej razvili, v naravi se dobro počutimo, ker smo v njej preživeli večino obstoja svoje vrste. Ljudje smo programirani za povezovanje z naravo, trdi biofilija – kadar smo v njej, se nam zdravje izboljša, kadar nismo, se poslabša. Ali kot je napisal še en znan preučevalec gozdnih kopeli, John Muir: »Divjina je potreba.« In gozdne kopeli nam dajejo prav to, povezanost z naravo.

V časih, ko neusmiljeno kosi karoši (smrt zaradi čezmernega dela), ko nas pesti tehnološki stres (nenehno preverjanje telefona, predolgo sedenje za računalnikom, pretirano objavljanje na družabnih omrežjih, take stvari), gozdne kopeli preprosto potrebujemo. Tole je le nekaj blagodati gozdnih sprehodov: šinrin-joku znižuje krvi pritisk, zmanjšuje stres, znižuje raven sladkorja v krvi, izboljšuje stanje srca in ožilja, pospešuje prebavo, lajša depresijo, izboljšuje koncentracijo in spomin, viša bolečinski prag in raven energije, krepi imunski sistem in poveča proizvodnjo beljakovin s protirakavim delovanjem. Oh, in tudi pri hujšanju menda pomaga, odganja nespečnost in izboljšuje razpoloženje. Vse znanstveno preverjeno in potrjeno.

Moja notranja Japonka zadovoljno pomiga s prsti na nogah.

Pomlajeni in bogatejši. Odgovor na vprašanje, zakaj imajo drevesa tako čudežno moč, je japonski profesor dolgo iskal in ga slednjič našel v fitoncidih, naravnih rastlinskih oljih, ki jih drevesa uporabljajo za sporazumevanje in obrambo (pred bakterijami, mrčesom, glivami). Koncentracija fitoncidov v zraku je odvisna od več dejavnikov, največ pa jih je pri temperaturah okrog 30 stopinj Celzija. Približno … zdaj.

O blagodejnem vplivu fitoncidov govori anekdota o dveh medicinskih sestrah z urgence v veliki bolnišnici, ki sta si pri lajšanju stresa in utrujenosti doma pomagali z eteričnimi olji, nato pa predlagali, da bi jih uporabili tudi na oddelku. Njun predlog so sprejeli, poskus pa je bil tako uspešen, da so se odločili za stalno uporabo eteričnih olj. Zaposleni so poročali, da je raven stresa upadla, povečala pa se je raven energije. Eterična olja uporabljajo številne bolnišnice v ZDA.

In ko smo že pri bolnišnicah, bolniki si seveda ne morejo privoščiti gozdnih kopeli, a obstajajo dobri nadomestki – ugotovili so, da si bolniki, ki skozi okno svoje sobe vidijo drevesa, opomorejo hitreje od tistih, ki gledajo zid ali parkirišče. Pacienti z zelenim razgledom potrebujejo manj zdravil, manj analgetikov, so boljše volje in hitreje okrevajo.

Več dreves pomeni več sreče, je razkrila britanska študija, ugotovili so, da so ljudje, ki živijo tam, kjer je veliko dreves, manj anksiozni in manj depresivni. Iz podobne študije je razvidno, da Londončanom, ki živijo v ulicah z več drevesi, napišejo manj receptov za antidepresive.

Mednarodna skupina raziskovalcev je štela drevesa v Torontu in ugotovila, da ima deset dodatnih dreves na ulici enak učinek, kot bi dobili povišico za 10.000 dolarjev ali se pomladili za sedem let, pri enajstih drevesih več pa že dosežete učinek povišice za 20.000 dolarjev. Kar torej pomeni, da se ob množici dreves počutimo mlajši in (nerazložljivo) bogatejši. (Lepo tudi pojasni, zakaj sem tak nasmejan sonček: doma skozi vsa okna gledam v drevesa, med drugim v velik hrast, ki se že leta vztrajno trudi, da bi mi zlezel v sobo.)

Mostiček vabi. Pustite naravi, da vam prodre skozi ušesa, oči, nos, usta, dlani in stopala, svetuje profesor. Telefon in fotoaparat pustite doma, samo prepustite se svojim nogam, da vas same odpeljejo. Pojdite za nosom in poslušajte ptice, z očmi lovite sončne žarke, ki se prebijajo skozi zelenilo, vdihnite vonj gozda in si napolnite pljuča, z dlanmi se dotaknite drevesnega debla, pomočite prste v potoček, lezite na tla. In ko vas bo prežel občutek radosti in spokojnosti, ste tam – povezali ste se z naravo, ali kot pravi avtor knjige, »prečkali ste most do sreče«.

Ampak vse to je samo tisto, kar smo že ves čas počeli!

Ni enotnega recepta za vse, vsak si mora sam najti svoj kotiček raja, vsak početi svojo stvar. Eni radi hodijo – hitrost je vaša izbira, najprimernejša pa je počasna hoja. Saj to ni dirka. In ni pohod, ki bi imel določen cilj. Vmes kdaj postojte. Vzemite si čas. V gozdu preživite kakšne štiri ure in v tem času prehodite okrog pet kilometrov. Lahko pa tudi manj, dve uri, in prehodite dva kilometra in pol. Če radi hodite bosi, se vsekakor sezujte. Čevlji so, pravijo nekateri, med najnevarnejšimi izumi človeštva. Lahko pa stik z naravo poiščete drugače, lahko dlani zakopljete v kup listja, poberete kamenček iz potoka ali se naslonite na drevo.

Morda pa so vam bolj pri srcu joga, taj či, meditacija, opazovanje rastlin, dihalne vaje … vse to lahko počnete v gozdu. Lahko si naberete užitne in zdravilne rastline in si pripravite piknik – ampak seveda samo, če zares veste, kaj delate, in se na rastline spoznate. Če si že ne morete privoščiti kopeli v toplem vrelcu kot Japonci, lahko pa vsaj bosi brodite po potočku, ki vam prekriža pot.

Samo nečesa med gozdno kopeljo ni dovoljeno početi: hiteti.

Moja Japonka je pravkar diskretno brcnila čevlje z nog.

Zarja št. 27, 2.7.2019