madelaine petsch Odkrito.si

Madelaine Petsch: Mučili so jo napadi panike

horoskop_zodiak_znaki Svet24.si

Horoskop za nedeljo, 25. avgusta

brezčasna ljubezen Svet24.si

7 vrst ljubezni, ki jih je zaznamovala večnost

poplave, vuzenica Svet24.si

FOTO in VIDEO: Sobotna neurja: zalite hiše, toča...

Ljubezen po domace20 Svet24.si

Voditeljica Ljubezni po domače: "Po snemanjih ...

filip-pesek_pl Njena.si

Sin Rosvite Pesek je zaročen

gasper kramar Njena.si

Izgubil 95 kilogramov in osvojil nov cilj!

Zgodbe

Smrtna kazen za novinarstvo

Najprej se je sedem let tesnobno stiskal v mali sobici na ekvadorskem veleposlaništvu. Zdaj gnije v zloglasnem londonskem zaporu Belmarsh, ki se ga je že pred časom oprijel vzdevek britanski Guantanamo. »Zanikali so mi vse možnosti, da se pripravim na svojo obrambo. Sem brez računalnika, brez interneta, zaenkrat tudi brez dostopa do knjižnice … Pa tudi če mi bodo dostop dovolili, bo to enkrat na teden za pol ure skupaj z vsemi drugimi zaporniki.«

Avtor:

Jure Aleksič

Značke:

Tako je v na roko napisanem pismu raziskovalnemu novinarju Gordonu Dimmacku Julian Assange orisal razmere v svoji novi rezidenci. In nadaljeval: »Samo dva obiska na mesec, s tem da traja tedne, preden lahko kogarkoli prikličem. Vsi klici, razen pogovorov z odvetniki, so snemani. Trajajo lahko največ deset minut in morajo biti opravljeni v sklopu tistih tridesetih minut, ko se tudi vsi drugi zaporniki borijo za dostop do telefona. Za te klice so mi odmerili le nekaj funtov limita na teden, s tem da mene ne sme nihče klicati.«

Da gre res za novodobno bitko Davida proti Goljatu, priča naslednji pasus: »In kdo je na drugi strani? Supersila, ki se s stotinami zaposlenih pripravlja že devet let in je v vse skupaj vložila neštete milijone dolarjev. Znašel sem se povsem brez obrambe, zato računam na vas in na druge poštene ljudi, da mi rešite življenje.«

Pismo je Julian Assange v sebi lastnem slogu zaključil takole: »Niso me zlomili, čeprav sem dobesedno obkrožen z morilci. A dnevi, ko sem lahko bral in govoril in organiziral obrambo sebe, svojih idealov in svojih ljudi, so končani, dokler ne bom na prostosti! Dotlej morate mojo vlogo prevzeti vsi drugi.«

Smrtna kazen za novinarstvo. Zaprti žvižgač in ustanovitelj WikiLeaksa je pismo angleškemu kolegu poslal sredi maja. Deset dni kasneje so postali najhujši strahovi njegovega pravnega moštva bridka resničnost. Ameriška vlada je proti Avstralcu vložila kar sedemnajst dodatnih točk obtožnice, s tem da vsaka od njih nosi zaporno kazen desetih let. Osnovnošolska matematika nam pove, da ustanovitelju WikiLeaksa skupaj grozi kar 175 let ječe. Vse prej kot izključena pa je celo smrtna kazen. (Za malce konteksta: nove obtožbe Assangea bremenijo na podlagi leta 1917 sprejetega zakona o vohunjenju. Na natanko isti podlagi so leta 1953 kljub silovitemu odporu javnosti na električnem stolu scvrli vohunski par Juliusa in Ethel Rosenberg.)

Sprva je bil Assange obtožen le zarote z žvižgačico Chelseo Manning, ki tudi že dolgo gnije v ječi. Zdaj ga ameriški tožilci bremenijo, da je prosil za in prejel stotine tisočev zaupnih vladnih dokumentov. In da pri tem ni upošteval vladnih opozoril, da bi lahko objava nekaterih od dokumentov škodila državni varnosti. Kar je seveda res! A kaj smo pravkar opisali drugega kot najosnovnejšo novinarsko prakso, ki pomaga ohranjati pri življenju trzajoče kljuse, ki nam je še ostalo od demokracije?

Kako torej vse skupaj označiti drugače kot zastraševalno kampanjo z namenom, da bi utišali tudi vse druge novinarje, ki bi radi javnosti razodeli, kako umazano je washingtonsko perilo? Ja, daleč, neskončno daleč smo prišli. Strukture moči se na tej točki razkroja starega reda čutijo dovolj močne, da lahko vsem na očeh kriminalizirajo novinarstvo. »Julian Assange ni noben novinar,« je sicer v zvezi s to temo siknil visoki predstavnik ministrstva za pravosodje John Demers. Kar je, milo rečeno, hecno, glede na to, da je govora o prejemniku številnih najvišjih mednarodnih nagrad za novinarstvo, ki je bil za povrh kar sedemkrat nominiran za Nobelovo nagrado za mir.

Primer, ki bo odločal o prihodnosti medijev. Trumpova administracija se je torej z bagrom spravila nad varovalke, ki so še včeraj veljale za svete. Obamovi možje so recimo leta in leta iskali način, ki bi jim omogočil sodno preganjanje Assangea in obenem ne tudi New York Timesa, Guardiana, Spiegla ter drugih velikih svetovnih časopisov. Vsemu trudu navkljub primerne poti napada niso našli. No, administracija Donalda Trumpa si z otročarijami, kot sta vladavina prava in mednarodno javno mnenje, preprosto ne beli glave.

»To je prvič v zgodovini naše države, da je vlada vložila obtožnico proti nekomu, ker je objavil resnične informacije,« je bil zgrožen član vodstva Ameriške zveze za državljanske svoboščine Ben Wizner. »Gre za nepojmljivo stopnjevanje napadov Trumpove administracije na novinarstvo in za neposreden desant na prvi amandma naše ustave.«

Na sedežu WikiLeaksa so nove točke obtožnice označili za »norost« in dodali, da vse skupaj pomeni »konec novinarstva na temo nacionalne varnosti«. Drugi najpomembnejši žvižgač naših časov Edward Snowden pa je komentiral: »Pravosodno ministrstvo je pravkar napovedalo vojno – ne proti WikiLeaksu, ampak proti novinarstvu samemu. Zdaj sploh ne gre več za Juliana Assangea: ta primer bo odločal o prihodnosti medijev.«

Eno je namreč obtožiti vladnega uradnika, ki je uradno zaprisegel, da ne bo razkrival zaupnih informacij. Povsem nekaj drugega pa je sodno preganjati nekoga od zunaj, ki je te informacije objavil. Še enkrat: to je vendar nekaj, kar novinarji počnemo ves čas! Seymour Hersh, legendarni raziskovalni reporter, ki je med drugim razkril masaker v vietnamski vasici My Lai in številne umazanije CIE, je nedavno zapisal: »Danes Assange. Jutri morda New York Times in drugi mediji, ki so objavili toliko pomembnih novic in informacij, ki jih je dostavil Assange.«

Ni razlike med zlikovci na položajih. Odkar je Assange varno za zapahi v britanskem Guantanamu, lahko vsi zlikovci na uradnih položajih tega sveta spijo bistveno lažje. Tako kot nova evropska direktiva o avtorskih pravicah grozi, da bo cenzurirala skoraj vse svobodno izražanje na spletu, je skopljenje WikiLeaksa korak proti nadzoru nad tem, kateri podatki so nam na voljo in kateri ne. »Pravosodno ministrstvo računa na to, da gre za nekoga, ki ga ljudje ne marajo,« je jedko čivknil znani medijski odvetnik Theodore J. Boutrous Jr. »Izbrali so najšibkejšega člana črede, torej najmanj popularno figuro, da bi ublažili proteste javnosti.«

Naj nam ne bo odveč razumeti naslednje. Julian Assange se te dni dobesedno bori za svoje življenje, pri čemer mu ne dovolijo niti uporabe prenosnega računalnika. Tudi v Ameriki, ki ji bo slej ko prej skoraj gotovo izročen, znotraj koridorjev moči nima prav veliko prijateljev. Ne pozabimo, da so tudi demokrati ob njegovi aretaciji v glavnem odpirali šampanjec. Celo kleni Bertie Sanders ni povzdignil glasu Avstralcu v bran. Demokratski senator iz Zahodne Virginie Joe Manchin je celo zarenčal, da je Assange »zdaj naša last in lahko od njega dobimo dejstva in resnico!« Kdo ve, morda bi veljalo žvižgaško gnido v imenu ogrožene nacionalne varnosti celo mučiti?

Implikacije obtožnice za skupno svobodo se tudi demokratom očitno ne zdijo tako zelo pomembne kot to, da so končno dobili v kremplje človeka, ki naj bi jih leta 2016 stal predsedniške volitve. Kako primerno torej, da je Julian Assange med aretacijo v roki stiskal knjigo velikega ameriškega pisatelja in esejista Gora Vidala. V njej med drugim piše: »V Združenih državah obstaja samo ena politična stranka, in sicer Lastninska stranka … In ta stranka ima dve krili: republikance in demokrate. Republikanci so malo bolj neumni, bolj togi, bolj pravoverni v svojem lasseiz-faire kapitalizmu kot demokrati, ki so malo bolj ljubki, lepši in – vsaj do nedavnega – nekoliko bolj skorumpirani … In bolj pripravljeni napraviti drobcene prilagoditve v dobro revnih, črncev in antiimperialistov. Ampak v samem bistvu ni nobene razlike med obema strankama.«

Stalinizem, ki se ga ne zavedamo. Pogumnemu Avstralcu v bran so se sicer dvignili glasovi naprednih mislecev po vsem svetu. Tudi iz Slovenije. Člani skupine Laibach so ga označili kar za »modernega Jezusa Kristusa«. Celo bivši predsednik Danilo Türk je po aretaciji dejal, da pogreša širšo mobilizacijo spletne skupnosti v Assangeovo obrambo. Najnedvoumneje od vseh pa je še enkrat več položaj strnil Slavoj Žižek. »Če nam je kaj do svobode tiska in informiranja, je absolutno ključno, da se mobiliziramo,« nam je položil na srce. »To je naša sveta dolžnost – ne glede na to, ali smo levičarji ali desničarji. Sploh ne gre za Assangea. Gre za to, kar predstavlja. In če bo ostal v zaporu, bo to poslalo jasen signal v vojni, ki je poleg ekologije in beguncev danes ključna.«

Na katero vojno je pri tem cikal naš sloviti filozof? »Gre za vojno za digitalni nadzor nad našimi življenji. Sploh si ne predstavljamo, kako zelo nas že kontrolirajo! Rojeva se nova policijska država. Tragedija je v tem, da nas nadzorujejo, ne da bi se mi tega sploh zavedali. De facto imajo nad nami večji nadzor, kot so ga imeli v času stalinizma. Ne, ne gre za Assangea. Gre za nas vse. Gre dobesedno za usodo našega javnega prostora. Julian Assange vas potrebuje, a na globljem nivoju potrebujete vi njega. On se bori za vas.«

Več v reviji Zarja št. 24, 11. 6. 2019.