dejan vunjak Odkrito.si

Dejan Vunjak ne zmore več

veronika ročeva Svet24.si

"Otroci so umrli tu"; Rusinja z razgaljenimi ...

krebuljica Petisvet.si

Za skromnostjo rastline se skriva velikanska moč

Rovan Svet24.si

»To ni smola, to je nepripravljenost na razmere«

nicole Scherzinger Svet24.si

To je telo 40-letne Nicole, ki je prebolela ...

slimjoy naslovna Njena.si

5 preverjenih receptov, kako čim hitreje do ...

miha b Njena.si

Miha Božič po snemanju spoznal posebno dekle

Zgodbe

Če niste besni, je z vami nekaj narobe

Bila je najtoplejša velika noč v zgodovini merjenj na Škotskem. Jate gosi so letele nad nami in žalovale vse do teme, umrla je Polly Higgins, velika borka za pravice Zemlje. Od juga se je širil težek vonj po požaru, v temi so iz daljave žareli pritajeni plameni. V Findhornu smo na konferenci o podnebnih spremembah poslušali strašljive zgodbe na eni strani in primere fenomenalnega aktivizma na drugi. Velika teža zaradi v oči bijoče brezizhodnosti se je mešala z neomajnostjo v očeh mladih, ki preprosto nimajo druge izbire kot ukrepati. Seveda ni šlo brez omemb ciklona Idai v Afriki, požarov v Kaliforniji, taljenja ledenikov, temperaturnih ekstremov, a prav tako ni šlo brez omemb Grete Thunberg, Alexandrie Ocasio-Cortez, gibanja Upor proti izumrtju (XR), sodnega primera Juliana proti ZDA, Varuhov Zemlje itd. Toliko tega, česar ni mogoče prebrati v časopisih …

Avtor:

Nara Petrovič

Značke:

Mugove W. Nika iz Zambije je poročal, da je bil ciklon Idai resda strahovit, toda še mnogo huje je jugovzhod Afrike prizadela strašna suša v mesecih pred ciklonoma; mnogi kmetje so ostali brez letine in tudi brez semen za naslednjo sezono. Toda mediji o tem niso poročali. Razumljivo, saj novica ni bila dovolj dramatična.

Niso vse novice slabe. Temu je pritrdila Christiana Figueres, kostariška diplomatka, ki je od leta 2010 do 2015 koordinirala obnovo globalnega podnebnega sporazuma, kar je vodilo v zgodovinski uspeh srečanja COP21 (pariški podnebni sporazum, op. u.). Če vam kdo reče »si pravijo ...«, ga ustavite in vprašajte: »Navedi mi imena teh 'vseh'.« Ko mediji pravijo, da političnega vodstva ni več, je treba paziti, kako to razumemo. Standardni mediji radi dramatizirajo in ne prikazujejo zvesto dejanskega stanja. Dekarbonizacija se v resnici nadaljuje, k temu je zavezanih 195 držav, kajti ZDA formalno zapuščajo dogovor šele novembra 2020, Brazilija pa še tehta, kako se opredeliti. Vsaj štirinajst držav napreduje odlično, prav tako več tisoč podjetij, ki razumejo, zakaj je to dobro zanje in za okolje.

Christiana je navedla šest ključnih sektorjev, ki so jih določili podnebni analitiki (prvim trem gre dobro, zadnjim trem slabo): prvi je elektrika (23 odstotkov je je že iz obnovljivih virov ob trenutni eksponenčni rasti), drugi je električna mobilnost (vstopa v eksponenčno rast; do 2020 se pričakuje izenačenje cene med vozili na elektriko in na naftne derivate), tretji so finance (investitorji se umikajo iz vse bolj tveganih ogljičnih investicij). Slabše pa gre kmetijstvu in gozdarstvu (capljata zelo počasi, vztrajnost deforestacije in industrijskega kmetijstva je izredno velika), težki industriji (smo šele v iskanju alternativ za cementarne, železarne itd.) ter gradbeništvu in infrastrukturi (ni še jasno, kako sploh doseči znaten premik).

A premiki vendarle so. Indijski minister za energijo je, na primer, odločen opustiti premog, kajti solarna energija je že cenejša kot stare, bolj umazane tehnologije. Poleg tega Indija načrtuje že do leta 2020 elektrificirati vsa dvokolesna motorizirana vozila, kar je 80 odstotkov vseh njihovih vozil. A žal novice iz Indije ne dobijo toliko publicitete kot vsak čivk iz »Temne hiše«, je pribila Christiana.

Neplodna prst rodi begunce.  Pozitiven pogled je seveda pomemben, a nujna je tudi pozornost na slepe pege. Vandana Shiva je izpostavila, da industrijskega kmetijstva sploh ni v debati o podnebnih spremembah, čeprav prispeva 50 odstotkov toplogrednih plinov, če upoštevamo vse posredne emisije – poleg metana ter izpustov pri vzreji in proizvodnji tudi degradacijo prsti, transport, vpliv strojev, umetnih gnojil, pesticidov, insekticidov itd.

Kmetijstvo temelji na premisi, da je prst mrtva, da nima vrednosti sama po sebi in da delo z zemljo terja nasilje. Industrializacija kmetijstva pomeni brisati ljudi iz sektorja in jih nadomestiti s stroji: traktorji, roboti in droni z vse širšim arzenalom kemikalij, ki obravnavajo prst kot mrtev substrat. V tem kmetovanju trošimo desetkrat več vode kot pri tradicionalnih metodah. Degradiranje plodne prsti v puščavsko je največji razlog za večanje števila beguncev. Begunci so tako neposredna posledica dejavnosti fosilne industrije.

Enako velja še za marsikaj drugega, denimo za strašanski upad števila žuželk, kar nas ne sme presenečati. Sprva smo v vojnah ustvarili kemikalije za morjenje ljudi in iz tega razvili družino kemikalij, imenovano insekticidi, ter z njimi na veliko popršili domove, njive in vrtove, potem pa se čudimo, zakaj metuljčki ne letajo več tako veselo naokrog. Kako ne bi bilo teh posledic, ko pa insekte obravnavamo dobesedno militaristično.

In reke tudi. Samo na himalajskih rekah je načrtovanih več kot 500 jezov. Pri gradnji jezov niti ne gre več toliko za posel z elektriko in za nadzor na rekami; to dvoje je postransko, glavni je posel s cementom gradbenih lobijev.

In semena tudi. Genski inženiring poteka tako, da podjetje vzame iz javne semenske banke, recimo, 200 sort proti suši odporne koruze in odčita njihov genom. Potem s presejalnimi programi »režejo« in na novo »sestavljajo« genom, da ustvarjajo nove sorte koruze, ki jih nazadnje razglasijo za svojo intelektualno lastnino. Toda ob tem nihče ni plačal avtorskih pravic ne naravi ne preteklim generacijam, ki so vzgojile sorte z izhodiščnimi genomi.

Nehajmo zastrupljati svet! Industrijska doba je oblikovala tak odnos do narave, doba potrošništva ga je še okrepila. Da bi se laže spopadali s težavami, ki izvirajo iz prav tega odnosa, smo problem skrčili na toplogredne pline. Prav zato ne razumemo povezav med elementi ekosistema, je opozoril Charles Eisenstein. Ne dopuščamo si videti, kako je uničenje življenjske vrste, človeške kulture ali jezika povezano s podnebnimi spremembami. »Na kakšni Zemlji želimo živeti? Kakšna Zemlja se ujema s tem, kakšni ljudje bi radi postali?« nas je spraševal.

Suhoparnemu znanstveniku se je na ta vprašanja najlažje odzvati s cinizmom. Toda med nami je bilo dovolj staroselcev z vseh koncev sveta, da so iz svojega zornega kota podprli Charlesov poziv k globoki človečnosti in novi zgodbi, v kateri je prst živa, ne pa zgolj substrat za naše razvade. Poslušanje zvena besed staroselcev iz Namibije, Amazonije, z Nove Zelandije, Grenlandije … je ozemljilo Charlesovo trditev, da je ohranjanje izginjajočih jezikov ključno za ohranitev zdravega podnebja – geološkega, političnega, socialnega in duševnega. Vsega tega ni mogoče zajeti v »ogljični odtis«. Jezik se rodi iz žive vezi ljudi s prostorom; uničiti jezik pomeni uničiti to vez.

Charles je predstavil štiri prioritete za ohranitev žive Zemlje: zaščititi vsak ekosistem, ki je (bolj ali manj) neokrnjen, vključno z ljudmi, ki so evolvirali skupaj s temi ekosistemi (Amazonija, dolina reke Congo ipd.). Nadalje: regenerirati, zaceliti ekosisteme, ki so bili poškodovani – negovati odnos s prostorom in trajnostno kmetovati. Nehati zastrupljati svet s kemikalijami. In navsezadnje: zmanjšati izpuste toplogrednih plinov (kar je le stranski učinek prvih treh prioritet).

konferenca2_idai_Reuters.jpg
Ciklon Idai je bil strahovit ...
Reuters

Ko je prvič zajokal »Veliki led« ... Dotaknil se nas je govor Angaangaqa Angakkorsuaqa z Grenlandije. Inuitski starosta je povedal zgodbo, kako je januarja 1963 prvič zajokal »Veliki led«. Pri –30 ˚C je iz 1,5 km debelega »prsta« Velikega ledu začela kapljati voda, česar se staroselci ne spomnijo. Znanstveniki sprva niso verjeli, da je to mogoče, saj pri –30 ˚C voda pač ne more teči. Angaangaq jim je rekel: »Tega vam nisem povedal, da bi mi verjeli, ampak ker se je zgodilo.« To je označil kot točko začetka globalnega segrevanja

Danes znanost ve, da taljenje vrhnje plasti »Velikega ledu« ustvarja luže in jezera; voda najde razpoke, jih širi in si v tekočem stanju utira pot proti dnu ter nazadnje, včasih tedne ali mesece kasneje, ustvarja potoke in reke. Znanstveniki so vse prepogosto ignorirali zgodnja opozorila predstavnikov domorodnih ljudstev, zato so šla mimo desetletja, ne da bi ukrepali. Problem je dosegel široko prepoznavnost šele, ko so simptomi dosegli drastične razsežnosti.

Prepozno za ukrepanje? Kako tudi ne bi, ko pa je dodatna energija, ki se kopiči zavoljo izpustov toplogrednih plinov, enakovredna eksplozijam šestih atomskih bomb vsako sekundo, je opozoril profesor Jem Bendell. Predvajal nam je filmček svojega nedavnega govora »Naša mati Zemlja pravi #MeToo« na Oxfordskem trgu, kjer se je pridružil Uporu proti izumrtju. Profesor Bendell je dvignil precej prahu, ko je avgusta lani v reviji Inštituta IFLAS objavil članek »Globoka adaptacija: zemljevid za navigacijo skozi podnebno tragedijo« (Deep Adaptation: A Map for Navigating Climate Tragedy). Članek je doživel pol milijona prenosov, kar se učenim člankom ne zgodi prav pogosto.

Kako ohranjati radikalno upanje vpričo grožnje grozljivega kolapsa, je spraševal Jem. Danes je tabu reči, da je prepozno za ukrepanje, da je sistemski kolaps neizogiben. Kaj pa če to povsem zares drži? Kako se temu prilagoditi? Globoka adaptacija predvideva, da se bo potrošniška družba sesula. Adaptacija dejansko niti ni smiselna znotraj prevladujoče kulturne paradigme. Potrebujemo razmislek, kako se bomo prilagodili temu, kar šele prihaja.

V sedanjih okoliščinah je upanje nuja. Ampak upanje ni predvidevanje ali vera, temveč želja, kako naj bi se vedli drug do drugega v negotovi prihodnosti; želja, da bomo našli pot, ki zajema zmanjševanje izpustov ob sočasnem postavljanju robustnega sistema in spoštovanju narave.

Rojeni smo v svet, ki gori. Pot naprej nam je kazala ognjena, srčna mladina. Xiuhtezcatl Martinez, osemnajstletni aktivist in mladinski direktor Varuhov Zemlje. Že pri petnajstih je v Združenih narodih pozival k urgentnemu podnebnemu ukrepanju. Nagovor na konferenci je začel v jeziku nahuatl s pesmijo, ki se konča z besedami: »Vsaj cvetje smo pustili za seboj, vsaj pesmi smo pustili za seboj.« Opomnil nas je, da je umetnost ključna pri regeneraciji in da je naša dolžnost pustiti za sabo lepoto, ne razdejanja.

Varuhi Zemlje pletejo marsikaj, a v ospredju je sodni primer Juliana proti ZDA, kjer je Xiuhtezcatl eden od 21 mladih tožnikov, ki nastopajo proti vladi ZDA, ker je kratila pravice do življenja in svobode. Zahtevajo uresničenje zavez k znižanju toplogrednih plinov. Široka razgledanost najstnikov in drugih mladih, starih le kakšno leto čez dvajset, njihovo razumevanje političnega in pravnega konteksta, obvladovanje strokovnega žargona so fascinantni. »Rojeni smo v svet, ki gori,« je izjavil mladi Irec, »naši starši se bodo še izvlekli, mi pa se bomo morali znajti v godlji, v kateri nas puščajo.«

Boleče je slišati krivdo mladih, ker v sebi prepoznajo potrebo igrati se, ustvarjati, plesati, medtem ko jih kliče bolečina Zemlje. Fant reče, da ga zanimajo letala, a kaj ko niso okoljsko prijazna, dekle doda, da bi bila igralka, toda igralci preveč potujejo z letali in živijo potratno, česar noče.

Mladi so siti obupanih obrazov odraslih, ki jih trepljajo po ramenu, češ, zaupamo v vas, in s tem prelagajo vse breme na njih. V duhu upora proti izumrtju so izzvali vse, starejše od 60, naj vstanejo in se postavijo za Zemljo tudi za ceno aretacije. V dvorani je vstalo le kakšnih petdeset udeležencev in poželo aplavz. Ni prav, da gredo v zapor mladi, pred katerimi je življenje; zaporu naj se izpostavljajo tisti, za katerimi je že polno življenje.

Postanimo zaščitniki Zemlje. Malo je odraslih, ki so pripravljeni zapolniti vrzeli in prevzeti na ramena tvegane naloge. Ne samo boriti se proti zlu, ampak z ostrino in genijem povedati, kar je treba povedati tistim, ki mislijo, da smejo početi vse, kar jih je volja, preprosto zato, ker imajo denar.

Ena takih je bila Polly Higgins, pravnica, ki se je odločila zastopati pravice Zemlje in se zavzemati, da ekocid najde pot v kazensko pravo. Ekocid je vsak zločin proti naravi. Polly je umrla za rakom na veliko noč, stara le 50 let. Nagovorila nas je v intervjuju, posnetem pred konferenco, in pojasnila, zakaj človekove pravice same po sebi nimajo teže. Vsak zakon je kot medalja, ima dve plati. Ni dovolj doreči tisto ključno plat, ki temelji na pravicah – za ljudi ali druga bitja. Če ne opredelimo kriminalnosti, ki nalaga pravno dolžnost skrbi in določa ukrepe za zagotavljanje pravičnosti, potem pravice kot take nimajo legalne moči. Polly je bila osrednja oblikovalka pravnega okvira za pravice Zemlje.

Njena spletna stran https://www.stopecocide.earth/ od nedavnega poziva posameznike, da se razglasijo za zaščitnike Zemlje (Earth Protectors), da se oprejo na pravico do ravnanja v skladu z lastno vestjo in globokimi prepričanji, kadar s tem nikomur ne škodijo in nikogar ne ogrožajo. Vestni varuhi Zemlje v 21. stoletju zavračajo sodelovanje v nasilju nad njo; uveljavljati to pravico ni le upravičeno, to je dejanje moralne nuje. S tem, ko zavračamo sodelovanje v nasilju nad Zemljo, nismo kriminalci, smo vestni zaščitniki.

Več v reviji Zarja št. 24, 11. 6. 2019.