Kaleigh Hendershot Svet24.si

VIDEO: Američanki Hrvaška ubila voljo do ...

lovilec sanj Svet24.si

VIDEO: Rekordno velik talisman pred zlom varuje ...

tišina Svet24.si

Le zakaj nas bi bilo tako strah biti sami?

marko noc pl1 Svet24.si

Kardiolog Marko Noč: Če bi sledili toku ...

ZR sep 19 – slovenski vrt FOTO 1 Odkrito.si

Nove gredice na starem borjaču

Sulli, Choi Jin-ri Najstnica.si

Umrla zvezdnica K-POPa

polka1 Njena.si

Blaž Švab prvič spregovoril o svoji izbranki?

Zgodbe

Veganstvo zdravi najhujše bolezni?

Hrana naj bo zdravilo in zdravilo naj bo hrana, je rekel Hipokrat, in to je tudi uvodni citat dokumentarnega filma Kipa Andersena, ki gledalcem zelo nazorno pokaže, da je edina hrana, ki lahko ozdravi diabetes, raka, srčno-žilne bolezni in še marsikaj drugega – veganska. Že dolgo je znano, da si številne bolezni nakopljemo in poslabšamo z napačno prehrano, velja torej logika, da bi ozdraveli ali stanje vsaj izboljšali, če bi razumno jedli? Odgovor, ki ga ponujajo številne raziskave, je – da, razlika naj bi bila opazna že v dveh tednih, torej velja poskusiti.

Avtor:

Sonja Grizila

Značke:

Kaj je zdravje (What the Health) se sprašuje v svojem filmu Kip Andersen iz San Francisca, ki o sebi pravi, da je hipohonder, ki okreva. Že iz otroštva ga preganjajo smrti bližnjih, ki so (predvsem stari starši) umrli za rakom in posledicami diabetesa. Prepričan, da ga bo doletela zla usoda prednikov, ki so mu ljubeznivo predali okvarjene gene, je Kip že v rani mladosti zobal prehranske dodatke in prebiral vse mogoče knjige za samodiagnozo. Vneto je telovadil, ni kadil, ni pil mehurčkastih pijač, potem pa je nekega dne slišal, da je svetovna zdravstvena organizacija »danes zjutraj razglasila procesirano meso (torej trajne in manj trajne mesne izdelke) direktno odgovorne za povzročitev raka pri ljudeh«. Predelano meso je bilo uvrščeno  v prvo vrsto karcenogenov, tako kot cigarete, azbest in plutonij, rdeče meso pa v drugo kategorijo. Ali to pomeni, da sem vse otroštvo praktično kadil, glede na to, da sem odrasel na hot dogih, se je zgroženo vprašal Kip, sicer pisec, režiser in borec za zdravo okolje. Nakar je ugotovil, da to ni pravzaprav nič novega, gre namreč za študije, ki so znane že 50 let, vsake toliko časa jih beremo tudi pri nas. Zakaj ljudje tega ne vedo? Zakaj ameriško združenje proti raku ne pove naravnost, da si bolniki z mešano prehrano kopljejo grob, se je vprašal Kip in navalil na njihovo predstavnico, ki bi mu morala razložiti, zakaj ne upoštevajo navodil svetovne zdravstvene organizacije in na svoji spletni strani priporočajo procesirano meso.

O tem pa ne bomo. Predstavnica je bila ljubezniva samo do trenutka, ko je začel Kip komentirati mesne recepte na spletni strani, ki so predstavljeni kot zdravi, kar je približno tako, kot da bi bojevniki proti kajenju učili kadilce, kako se zvijajo cigarete, jo je gnjavil. Dama mu je odgovorila, da se o hrani z njim ne bo pogovarjala in pika. In ni bila edina. Predsednik zveze ameriških diabetikov je bil zelo kooperativen in poučevalski, pogovor pa je zamrl v trenutku, ko se je hotel Kip pogovarjati o hrani in o mastnih mesnih receptih, ki jih ima združenje na spletu. Človek je planil pokonci in povedal, da je pogovor končan, o hrani se pač ne bo pogovarjal. Še posebej banalna pa je bila piarovka v neki bolnišnici, tja se je namreč Kip odpravil h kirurgu, ki je tudi prepričan, da bi lahko večino bolezni ozdravili ali vsaj omilili s pravo hrano. Do kirurga ni prišel, ker mu je predstavnica za medije pogovor prepovedala, »bolnišnica namreč živi od operacij in kirurg tudi«, je povedala brez ovinkarjenja. Si predstavljate – zdravstveni ustanovi je do tega, da ima čim več bolnikov, in ji torej ni v interesu, da bi bili ljudje zdravi.

Podobno se je končal Kipov pogovor s predstavnico združenja bolnic z rakom na dojki, ki tudi propagira meso in mlečne izdelke, na jogurtih je celo narisana znana rožnata pentlja. Ženska je dobesedno zbežala pred zalezovalci z mikrofonom in kamero. Ne, o tem pa ne bomo. Bomo kmalu ugotovili, zakaj.

Kriva je hrana in amen! Seveda je Kip obiskal vse vodilne ameriške (neodvisne, kar je zelo pomembno) medicinske strokovnjake in vsi po vrsti so trdili, da je ameriški slog prehrane (ki nam žal seveda ni neznan) vzrok za epidemijo debelosti in posledično diabetes, raka, srčno-žilne bolezni in demenco, kar povzroči 70 odstotkov tudi zelo prezgodnjih smrti.

Ameriška vlada v svojih »smernicah« trdi, da sta za diabetes kriva sladkor in pa lenoba, torej premalo gibanja. Kip se je šel pogovarjat  z največjim ameriškim strokovnjakom za diabetes dr. Nealom Barnardom, ki je dobro znan tudi slovenskim diabetikom, saj imamo prevedeni dve njegovi knjigi, med drugim Program za ozdravitev sladkorne bolezni. Vprašanje je bilo torej – kakšna je povezava hrane z diabetesom? Katera živila so najbolj škodljiva? Ima pogubno vlogo predvsem sladkor? Odgovor dr. Bernarda je bil jasen: Sladkorne bolezni ne povzročajo ogljikovi hidrati, ampak predvsem živalske maščobe. »Govorim o prehrani, ki temelji na mesu in drugih živilih živalskega izvora,« je povedal. Preprosto povedano, maščoba, ki jo jemo v zrezkih, klobasah, mleku in mlečnih izdelkih, jajcih in ribah, se direktno kopiči v telesu, maščobne celice obdajajo normalne celice in jim preprečujejo, da bi vanje vstopila njihova hrana – glukoza. Sladkor torej ostane v krvi, namesto da bi bil gorivo za celice. V piškotu, ki ga imamo za ogljikov hidrat, so moka, sladkor in jajca, ampak tisto, zaradi česar se zredimo, je predvsem ogromno masla, ki ga vsebuje. Koliko takšnih prigrizkov pogoltnejo otroci, ki se že zelo zgodaj srečujejo z zamašenimi žilami in diabetesom? »Starši morajo razumeti, da če dobi otrok sladkorno, bo njegovo življenje krajše v povprečju za 19 let!« Ko govori o srčno-žilnih boleznih, pravi, da alkohol in sladkor nista tako zelo nevarna, kot mislimo, kajenje seveda je, še najpogubnejša pa da so živalska živila. 

Govedina v nedeljo … Pomislimo, kako so naši starši jedli še pred nekaj desetletji  – v nedeljo je bila goveja juha in nekaj mesa ob praženem krompirju, to je bilo v tednu skoraj vse od mesa, razen za praznike, ko smo se nebrzdano prenajedali. Spomnim se dedka, ki me je karal, da eno jajce pomeni skoraj toliko kot velik kos mesa in je dovolj, če otrok poje eno na teden. So pa nekdaj spili kar precej mleka in doma narejenega kislega mleka. Bolezni, ki jih poznamo danes, je bilo malo, so pa ljudje umirali precej mlajši kot danes – zaradi posledic vojne, shiranosti pa tudi zaradi tega, ker mnogih bolezni še nismo znali zdraviti. Danes rak ni več smrtna obsodba in z diabetesom se da živeti dolga desetletja.

Veliko odgovorov na vprašanje o povezanosti hrane in zdravja je dala Kitajska študija, ki je bila leta 2011 pravi šok – naredili so jo kitajski in ameriški znanstveniki, prvi so prispevali predvsem podatke o pol milijona ljudeh, ki so jih spremljali 20 let, drugi so podatke obdelali in pomagali pri interpretaciji. Med njimi je bil dr. Caldwell Esselstyn, ki deluje v Clevelandu na kardiovaskularni preventivi in je danes eden največjih zagovornikov rastlinske prehrane z malo maščobami. Preklop je bil hud, pravi, saj so imeli doma mlečno farmo in je velik del življenja deloval v zavesti, da je mleko zdravo in popolno živilo. Za teličke že, pravijo strokovnjaki in pribijajo, da kravje mleko škoduje otrokom in odraslim, še posebej pa je nevarno za Azijce in Afričane, ki večinoma nimajo encimov za presnovo. »Propagirati mleko v okolju, kjer ne živijo samo belci, je rasizem,« se je jezil eden od strokovnjakov in nasprotnikov mleka, ki pravi, da so tudi belci množično intolerantni za mleko in mlečne izdelke (še posebej nevarni so zorjeni siri), pa se ne zavedajo, od kod imajo zdravstvene težave.

Kitajska študija, knjiga je izšla tudi pri nas in smo v naši reviji o njej obširno pisali, obravnava dolgoživost in zdravje Kitajcev v nekaterih pokrajinah, kjer pojedo veliko ogljikovih hidratov in malo maščob, meso pa je na mizi poredko in še takrat zgolj za začimbo.

Večino antibiotikov pojedo – živali. Kip je na svojih poteh od enega do drugega strokovnjaka ugotovil, da mu ni treba pretirano skrbeti za neugodne gene, ki jih je morda podedoval. Zelo malo bolezni se namreč prenaša s prednikov na potomce, se pa prenašajo s staršev na otroke slabe navade. Nič čudnega torej, če so otroci debelih staršev debeli, saj se v otroštvu ne morejo hraniti drugače od njih, odrasli pa se težko privadijo bolj zdravemu načinu življenja. Pri tem nič ne pomaga, pravi stroka, če se zatekamo k ekološko čisti hrani. »Nagnjenost k določenim boleznim je res podedovana, od prehrane pa je odvisno, ali se bo bolezen tudi razvila. Če govorimo o raku – nekaj rakavih celic imamo vsi in nas ne bodo ubile, imunski sistem bo opravil z njimi, pogubile nas bodo milijarde takšnih celic. Hrana lahko razvoj tumorjev prepreči, zavre ali spodbudi, to že moramo vedeti,« pravi. Prav zato je Kip tako vztrajno tekal za tisto predstavnico žensk z rakom dojke, ki posoja rožnato pentljo za reklamiranje jogurtov.

Maščobna celica iz bio ali konvencionalno rejenega mesa je enako škodljiva, pravijo strokovnjaki, pri tem pa opozarjajo, kakšno strašno škodo delamo s farmami okolju. Živali jedo gensko spremenjeno hrano in kar 80 odstotkov vseh pridelanih antibiotikov je namenjenih njim (mi pa potem jemo njihovo meso), prašič ima nekajkrat več iztrebkov kot človek, gnojnica teče v podtalnico in z njo škropijo vrtove in travnike, pa tudi bližnje hiše, kjer (vsaj v Ameriki, farme so na jugu) praviloma živi temnopolto prebivalstvo. Ki ga očitno ni škoda.

Govedina ali piščanec? Rdeče meso je zadnje čase obtoženo za številne zdravstvene težave, zato je Kip enega od strokovnjakov vprašal, ali naj torej jemo piščanca. Odgovoril je kot iz topa – bi bili raje ustreljeni ali obešeni? In dodal, da takšna hrana ne deluje le dolgoročno slabo, ampak vpliva na počutje kar takoj, ko jo pojemo. Številni kazalci kažejo, da je perutnina še slabša in da imajo toliko priporočene ribe in morski sadeži ogromno holesterola, za povrh pa še težkih kovin in druge nesnage.  

Čakajte no – posamični strokovnjaki vse to vedo, o tem govorijo na simpozijih, objavljajo v znanstvenih revijah in dobivajo nagrade, mi pa o tem skoraj nič ne vemo? Oziroma izvemo, pa takoj pozabimo, saj ob tem ni kampanj, kakršne so recimo proti kajenju. Kip je seveda raziskal, kdo financira različne organizacije, ki združujejo bolnike (diabetes, rak, srce), in ugotovil, da prehranska industrija in farmacija (na njihovih spletnih straneh je cela množica blagovnih znamk, od mesa in mlečnih izdelkov, sladkarij, prehranskih dodatkov do zdravil). Zato tudi noben predstavnik noče govoriti o zvezi med hrano in boleznijo. Gre seveda za velike denarje. Skratka, povzročitelji bolezni kar sami svetujejo, kaj naj jemo, da bomo še bolj bolni. In da se bo svet kapitala vrtel še naprej.

Več v reviji Zarja št. 24, 11. 6. 2019.