dejan vunjak Odkrito.si

Dejan Vunjak ne zmore več

veronika ročeva Svet24.si

"Otroci so umrli tu"; Rusinja z razgaljenimi ...

krebuljica Petisvet.si

Za skromnostjo rastline se skriva velikanska moč

Rovan Svet24.si

»To ni smola, to je nepripravljenost na razmere«

Maja Djukanović Svet24.si

V Srbiji veliko zanimanja za učenje slovenščine

slimjoy naslovna Njena.si

5 preverjenih receptov, kako čim hitreje do ...

miha b Njena.si

Miha Božič po snemanju spoznal posebno dekle

Zgodbe

Prekarci, bodoča socialna bomba (in katastrofa za naš sistem)

S pokojnino ne bom mogla ne živeti ne umreti.

O prekarnih delavcih smo se v zadnjem obdobju že precej naposlušali, premaknilo pa se je bore malo. A strokovnjaki pravijo, da je za resen premik v družbi treba o problemu prekarnih oblik dela mnogo govoriti. Prekarnost je na žalost naša nova normalnost in mnogi so jo morali sprejeti. Čisto sveža knjiga Svoboda - breme ali privilegij naše novinarske kolegice Andreje Comino, ki je izšla pri založbi Petre Škarja 5KA, prinaša mnogo bridkih, a povsem resničnih zgodb prekarcev, posebna pa je zato, ker so maske tokrat odvrgli znani Slovenci. Obrazi, ki jih vidimo na televiziji, v gledališču ali beremo njihove članke in za katere ne bi nikoli rekli, da čutijo pomanjkanje ali da so na pragu revščine. Kopičenje položnic v predalu se namreč ne vidi na zunaj. Pri takih »finih« poklicih, kot je režiser, ni žuljavih rok in od sonca ožganih obrazov, strah pred neplačanim obrokom za stanovanje ali avto pa je ravno tako ohramljajoč.

Kaj meni, zgoraj podpisani srečnici s pogodbo o zaposlitvi, sporočajo zgodbe mojih ustvarjalnih kolegov na svobodi? Da se na ulici dnevno srečujemo z ljudmi, ki v sebi nosijo srhljive stiske. Da se vsako njihovo mizerno plačilo takoj steče v luknjo brez dna, ki se ji reče posojilo za stanovanje in položnice, za življenje pa ne ostane skoraj nič. Poglablja se njihov minus, skrbi jim načenjajo duševni mir, tavajo v začaranem krogu nenehnega dela ob petkih in svetkih ter sramotno nizkih plačil, ki so se po pripovedovanju mnogih začela tam okoli leta 2010.

Vse zgodbe preveva isti strah – strah pred boleznijo, saj si bolniške sploh ne bi mogli privoščiti. Tisti, ki so na tako imenovani svobodi (in imajo status samostojnega podjetnika – s. p.), si morajo bolniško odsotnost namreč pokriti sami, šele 31. delovni dan jim jo začne plačevati država. Pa čeprav redno odvajajo mesečne prispevke v skupno državno blagajno.

Strah jih je nepredvidenih izdatkov, to je pogosto tudi kakšen šolski izlet ali nakup šolskih potrebščin. Otrok stane, to je dejstvo. A pevka in radijka Andreja Čamernik v knjigi pravi, da je tudi agonija samskih prekarcev enako grozljiva. »Biti samski in s. p. je najhujše, kar se ti lahko zgodi.«

Kako bo s penzijo? Druga beseda, ki jih spravi v stisko, je pokojnina. Manca Maselj, priznana mojstrica ličenja, ki se je na začetku samostojne poti utapljala v ponudbah za delo, zdaj zaradi brezobzirnih časov slabih plačil in skromnega povpraševanja po njenem znanju o pokojnini razmišlja: »Vsakič, ko grem na zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, se vrnem slabe volje, saj se nikomur ne sanja, kako bo. Že zdaj pa vem, da bo moja pokojnina tako mizerna, da z njo ne bom mogla ne živeti ne umreti. Moti me, da te stvari niso sistemsko urejene in da svobodnjaki nikoli ne vemo, kje bomo pristali, kako dolgo bomo še delali in ali bomo lahko sploh preživeli od svojega dela. To za zdaj rešujem tako, da si želim čim več dela. Obenem pa se začnem zanemarjati, tudi svoje zdravje. In spet se poženem v spiralo negotovosti.«

Z zaskrbljenostjo spremlja tudi osamosvajanje svojih sinov, saj nihče od sošolcev starejšega sina Gala nima redne službe. »Vsi študirajo in delajo priložnostno. Tudi drugi sin dela po projektih in se mu še sanja ne, kako bi lahko zaslužil za najemnino, nakup lastne nepremičnine je zanj naravnost utopičen. Zato je še doma, funkcioniramo kot razširjena družina in se počasi vračamo v preteklost, ko še ni bilo pokojnin in drugih socialnih transferjev ter so bili starejši na plečih mlajših. Le da je zdaj to vzajemno – drug drugemu smo na grbi,« sklene Manca, ki si niti na operacijo oči ne upa, saj ni prepričana o njenem uspehu. Želi si, da bi stvari postale jasne in preproste. Ljudem v rednih službah zavida druženje, deljenje izkušenj in vzajemno informiranje o zakonodaji in pravicah.

Kaznovana strast. Tudi Čamernikova si ne upa pomisliti na prihodnost, zato se izračuna za pokojnino izogiba. Cominovi je zaupala, da se včasih sprašuje, kaj vse bo še morala početi po tem, ko bo upokojena. V desetletjih nizkih dohodkov ji ni uspelo nič prihraniti in tudi nasploh je stanje nezavidljivo, zato ne dela dolgoročnih načrtov. Namesto tega si želi le, da bo čim dlje zdrava, da bo na domačem vrtu pridelala kaj zelenjave, da ji ne bo treba vsega kupiti in bo lahko prihranila kakšen evro.

Čamernikova tudi predobro ve, kako je, če se ti pokvari kakšna stvar, saj sledi životarjenje, iz katerega se zlepa ne izkoplješ. Nekateri so ji namignili, da je pred upokojitvijo dobro temeljito prenoviti stanovanje, nakupiti vse gospodinjske aparate, nov avto in si dati popraviti zobe, saj je potem pokojnina tako nizka, da še najnujnejše stvari le težko plačaš.

Vseh dvanajst izpričevalcev v knjigi – da so se razgalili, so morali mnogi pogoltniti precej trd cmok – tepe strast do dela. Veselje do tega, kar počno. Mar ni to nekaj krasnega? Delati to, kar te veseli, in to delati dobro? Mnogi so dejali, da bi to, kar počno, opravljali tudi brez plačila.

Nespoštovanje avtorskega dela v naši državi je odlično ponazorila novinarka in predstavnica za odnose z javnostmi Hermina Kovačič: »Poslovnež, ki je v Ljubljani odpiral trgovino z izdelki visokega cenovnega razreda, mi je na dveh res dolgih sestankih natresal svoje ambiciozne 'glasbene' želje, kaj vse naj bi mu naredila za promocijo trgovine in izdelkov, in se obenem hvalisal, kakšne hude avtomobile in druge prestižne zadeve da ima doma. Ko pa sva se končno dotaknila mojega honorarja, je dejal, da nima denarja. Ne verjamem, da se je ob nakupu tistih svojih dragih avtomobilov tako obnašal, da je šel v salon brez denarja. Le kdo bi mu ga kar tako podaril?!«

Nismo mali sužnji. Po njenem bi si morali v Sloveniji naliti čistega vina: tako svobodnjaki dobavitelji kot njihovi naročniki. Biti svobodnjak ni nikakršna kazen, temveč le oblika zaposlitve, pravi Kovačičeva. »Le naročniki bi morali dojeti, da nismo samoumevni, da imamo pravice in da nismo mali sužnji. Da smo ljudje, ki so včasih utrujeni, ki morajo na dopust, ki si zaslužijo dovolj honorarja za dostojno življenje in plačilo računov. Plačajo neki znesek, pogosto nizek in nesorazmeren z vloženim delom, in mislijo, da so ti dali ne vem kak denar. Pri tem pa pozabijo, da moramo samozaposleni iz tega honorarja še plačati prispevke državi in davke. Tudi novinarstvo, tekstopisje, fotografiranje, stiliranje itd. so poklici, ki si zaslužijo dostojno plačilo – tako kot frizerji, cvetličarji, mehaniki, ki si storitve obračunavajo po tarifi. Za sedanje stanje smo kreativni poklici krivi sami: nismo stopili skupaj ter nismo postavili tarif in pravil delovanja. Ljudje so pripravljeni marsikaj požreti samo zato, ker se bojijo, da bodo ob projekt ali delo, in to je velika napaka. Vlada totalna hinavščina.« Izraža razumevanje do nepredvidenih situacij, ko je treba delovnik zavleči in stisniti zobe, toda po njenih izkušnjah je vse bolj razširjena praksa pošiljanja kratkih sporočil in elektronskih pisem ob polnoči, šestih zjutraj, koncih tedna ... »Ta nenehna nujnost s klicaji je postala že prav bolna praksa. Človek mora imeti tudi pravico do počitka in spanja, da bo lahko učinkovit. Nikoli ni nič tako prekleto nujno, razen pri zdravnikih. Pa še oni stavkajo. Zato bi bila osnovna rešitev vrnitev k človečnosti.«

Več v reviji Zarja št. 24, 11. 6. 2019.