dejan vunjak Odkrito.si

Dejan Vunjak ne zmore več

veronika ročeva Svet24.si

FOTO: "Otroci so umrli tu"; Rusinja z razgaljenimi...

nebesni svod Petisvet.si

Tedenski horoskop od 17.6. do 23.6. 2019

marjan šarec Svet24.si

Poslanci sprašujejo, Šarec odgovarja: S takšno ...

nicole Scherzinger Svet24.si

To je telo 40-letne Nicole, ki je prebolela ...

slimjoy naslovna Njena.si

5 preverjenih receptov, kako čim hitreje do ...

miha b Njena.si

Miha Božič po snemanju spoznal posebno dekle

Zgodbe

Spomenik malim lumparijam

Sedeli smo v avtomobilu, bledi, malce potni in zelo napeti, a smo se skušali delati sproščene, ko se je uradni organ sklonil k odprtemu oknu in vprašal, imate kaj za prijavit? Oče je nonšalantno zamahnil proti nakupovalnim vrečkam na zadnjem sedežu. Ne, nič, imamo samo nekaj riža in kave … Polnega prtljažnika v stari Gorici kupljenih keramičnih ploščic za kopalnico ni nič omenil. Carinik je samo naveličano pomahal, češ, kar pojdite. Šele po ovinku ali dveh za mejo je krč popustil in smo se radostno nasmejali. Državo smo okrog prinesli, juhu! Samo še ena zgodba o malem tihotapstvu, ki je bilo v Jugoslaviji nacionalni šport.

Današnje zgodbe o tihotapstvu so drugačne, danes tihotapijo orožje, mamila in ljudi, posla se zvečine lotevajo profesionalci, v Jugoslaviji pa je bil vsak Slovenec po malem švercar – pa saj nam je tihotapstvo konec koncev v krvi, poglejte samo, kako smo ponosni na Martina Krpana.

Nekateri jugoslovanski Krpani so zahajali v Avstrijo, drugi v Italijo, samo da so bile tisto, kar smo mi počeli, »male lumparije«, kot temu pravi primorski etnolog Rok Bavčar, mi smo potni in nervozni večinoma švercali stvari za lastne potrebe. Nekaj je bilo takega, kar se pri nas takrat ni dobilo – jugoslovanske kavbojke so bile samo beden približek prave stvari - nekaj takega, kar je bilo pri nas slabše in dražje – na kavo je bil pri nas 180-odstotni davek in domači riž je bil poln kamenčkov - pri nekaterih stvareh je bila pa v tujini preprosto boljša izbira – za ilustracijo prilagamo keramične ploščice iz uvoda. S koncem devetdesetih in s poznejšim padcem meje so se te male tihotapske zgodbe nehale pisati, in da ne bi šle v pozabo, so v Goriškem muzeju pripravili stalno razstavo Na šverc! »Ta šverc ostaja v kolektivnem spominu. Ko pogovor nanese na to temo, se vsi razgovorijo, vsak ima kaj povedati. Zanimivo se mi zdi, da je ta drobni šverc pri ljudeh še vedno ohranjen kot zelo pozitiven spomin, čeprav gre za nekaj ilegalnega,« pravi kustos Rok Bavčar, ki je razstavo postavil.

Žepni šverc. Pritlična hiška tik ob slovensko-italijanski meji na zunaj nič ne razkriva o svoji preteklosti, nedolžno rožnata z zelenimi polkni nevsiljivo ždi ob Kostanjeviški cesti, kjer danes skoraj ni prometa, ampak domačini še dobro pomnijo, da je bil prav tam nekoč maloobmejni prehod Pristava, v hišici so imeli pisarne jugoslovanski cariniki in policisti, ki so včasih tudi koga povabili noter na zaslišanje. Po padcu meje je hišica diskretno propadala, dokler je ni dobil v uporabo Goriški muzej, in konec maja so tam odprli razstavo predmetov in posnetih zgodb, ki ohranjajo spomin na čase, ko so se naši notranji martini krpani vsake toliko pomerili z državo.

»Najdlje je trajalo pridobivanje dovoljenj za to stavbo, treba ji je bilo spremeniti namembnost, dobiti dovoljenje za obnovo. Razstavo pa smo začeli postavljati letos. Celoten projekt, od takrat, ko smo dobili hiško, ki je bila čisto v razsulu, je trajal kakšna tri leta,« pravi Rok Bavčar. »Razstava govori o tihotapstvu za osebne potrebe, lahko bi rekli 'žepni šverc', na tem območju, recimo na Goriškem, čeprav se načeloma osredotoča na bližnji obmejni pas, od leta 1947 naprej. Končnega zaključnega datuma nismo dali – recimo nekje do začetka ali sredine devetdesetih, ko je bilo to še kar aktualno. Meni je bil izraz šverc všeč, razložili smo, da prihaja iz nemške besede 'schwartz' (črna), torej 'na črno', 'ilegalno'. Hoteli smo predstaviti čim več različnih zgodb ljudi s te in z druge strani meje, da dobimo presek, kaj se je zares dogajalo. Vsak ima drugačen pogled na ta čas, eni imajo lepe izkušnje, drugi manj lepe, cariniki, italijanski in jugoslovanski, imajo pa spet svoj pogled. Razstava je narejena tako, da se lahko ljudje stvari dotaknejo, lahko na primer pretipajo lutko in pogledajo, kje se kaj skriva.«

Poleg predmetov – takih, ki so jih švercali, in onih, s katerimi so si pri tem pomagali – so zanimive zgodbe, ki jih pripovedujejo domačini in bivši uradni organi. »Začel sem pri okoliških prebivalcih, nekaj sem jih poznal že od prej, predvsem mladih, pa so rekli, lahko bi moja nona kaj povedala, in tako, počasi, počasi, se je širila ta mreža. Pa kolegi in prijatelji so mi koga predlagali. O carinikih in miličnikih je pa posebna štorija – veliko jih sploh ni hotelo govoriti o tem, ampak preko poznanstev sem jih le našel nekaj, ki so bili pripravljeni govoriti.«

Narod krpanov. Morda vas bo tale Rokova pripoved malce spomnila na mejo na neki drugi strani države, kjer se prav zdaj, danes, ljudje po arbitraži soočajo s podobnimi zadregami kot takrat Slovenci ob italijanski meji: »Ko so tu potegnili mejo, se to območje, ki je bilo stoletja enotno, razdeli. Meja dobesedno preseka vrtove, hiše, dvorišča … V resnici pravzaprav preseka družine, sorodniki se znajdejo na različnih straneh meje. Od leta 1947 do 1955, do Videmskega sporazuma, imajo dovolilnice za prehajanje meje večinoma le dvolastniki (tisti, ki so imeli zemljo na obeh straneh meje). Meje so zarisali z belo črto in postavili količke, ampak tiste količke so ljudje malo po svoje premikali. A nenadoma je tudi neka formalna meja in ljudje se ne morejo več tako prosto gibati, mejo so lahko prehajali le tisti, ki so imeli polja, vrtove, gozdove na drugi strani. Ti so bili tudi prvi, ki so začeli švercati. Sprva so iz Italije v Jugoslavijo nosili stvari za osnovno rabo, na primer zdravila, ki se jih tu ni dobilo. Na drugo stran meje pa so iz Jugoslavije prenašali meso, jajca, maslo, žganje … V Italiji ga je bilo namreč prepovedano variti.«

(In če – samo za hip – skočimo nekaj desetletij naprej v sedanjost, Italijani še vedno hodijo k nam po meso in mleko, pa seveda po pršut, vse to je na naši strani meje menda bistveno okusnejše. Samo da zdaj lahko pridejo in kupijo, ni jim treba več tihotapiti.)

»Po letu 1955 pa uvedejo prepustnice in lahko hodijo čez mejo obmejni prebivalci iz desetkilometrskega pasu ob meji in takrat je z ene strani na drugo začelo potovati tudi več stvari. Milijon načinov, kako spraviti kaj čez mejo, so poznali. S fračo so pošiljali sporočila ali pa so se sorodniki zmenili, da bodo nekje ob meji pustili nekaj skrito, pa je prišel potem ponoči nekdo z druge strani in je tisto vzel. Tja do sredine ali celo do konca šestdesetih je bila meja še zelo zastražena. Vojaki so imeli luknje, kjer so bili vkopani, na kakšnih sto metrov, okrog so hodili z mitraljezi, tudi ponoči. Streljali so na ljudi, kakšen je pri tem tudi umrl. Najprej so enkrat rekli 'stoj', pa še enkrat 'stoj!', potem so lahko že streljali. Meje namreč niso prehajali samo tihotapci, bili so tudi prebežniki, najbrž so bili bolj oni tisti, ki se niso odzivali na 'stoj!'."

In zdaj veste, zakaj v dar nosimo zavojčke kave. Običaj, da se v dar prinese kavo, je verjetno precej specifičen za Slovence, ampak Rokova razlaga lepo pojasni, zakaj smo se ga oprijeli: »V sedemdesetih, ko je tihotapljenje postalo že pravi nacionalni šport, so tihotapili stvari, ki niso bile več tako nujne, namesto popra, riža, zdravil se je takrat kupovalo vse, od otroških vozičkov, kavbojk do gradbenega materiala. Ena zgodba je torej kaj, druga pa kako se je švercalo. Večina ljudi je preprosto stvari skrivala pod sedež ali jih s kakšno rečjo prekrila. Ali pa so dali v žep in so šli čez prehod – če jih je carinik pregledal, jih je pač pregledal, če ne, pa ne. Če si čez mejo nesel večjo količino od dovoljene, si imel dve možnosti, ali si plačal carino ali si pa prešvercal. Kava je bila v Jugoslaviji slabše kakovosti, manj izbire je bilo, ugotovil pa sem tudi, da je bil davek na kavo zelo visok, 180 odstotkov. Kava je bila praktično posebna valuta, s katero si lahko v Jugoslaviji kupoval druge stvari. Do danes je ostalo v navadi obdarovanje s kavo. Posebna zgodba pa je denar sam, tudi iznos denarja je bil namreč omejen. Nekateri so služili tudi z menjavanjem deviz. Te si lahko dobil za službena potovanja ali če si imel sorodnike v tujini. Te devize si v Italiji zamenjal za lire, jih preševercal nazaj in zamenjal v naši banki. S to menjavo si lahko zaslužil dvajset odstotkov vrednosti.«

Več v Zarji št. 24, 11.6.2019