dreamstime_m_114582757 Odkrito.si

Kako do bleščečih zob po naravni poti

Ivan Oman Svet24.si

Umrl je Ivan Oman, politik in borec za pravice ...

Nezemljani, vesoljci, NLP, vesolje Svet24.si

Tedenski horoskop: čakanja je konec - napočil je...

otrok, bolnišnica Svet24.si

Odlične vesti iz splitske bolnišnice: 14-letnica...

zvezdana mlakar Svet24.si

Začudena Zvezdana Mlakar: Ali se res tako derem?

luka_basi21 Njena.si

Luka Basi spet pristal na urgenci

marijana b3 Njena.si

Voditeljica Marijana je imela težave s prekomerno...

Zgodbe

Gospod doktor, kaj pa prijazna beseda?

Danes se pacienti ne pritožujejo več samo zaradi nedosegljivosti pri telefonskem naročanju, ko telefon zvoni v prazno ali je zaseden, ali pa zaradi kaosa pri elektronskem naročanju ter zaradi nedostojno dolgih čakalnih dob. Bolniki in njihovi svojci velikokrat pripovedujejo, da se z nekaterimi zdravniki težko pogovarjajo. Ti so nedostopni, vzvišeni, ne znajo nič preprosto povedati, se jim kar naprej nekam mudi itd. Če jih bolniki veliko sprašujejo ali celo nasprotujejo zdravljenju, so mnogi ljudje v belem močno prizadeti in užaljeno sprašujejo bolnike, ali so morda oni študirali medicino.

Avtor:

Neva Železnik

Značke:

O pravici bolnika in svojca, da mu zdravnik razumljivo pojasni, kako je z njim, sta za revijo Zarja razmišljali zdravnica Duša Hlade Zore, zastopnica bolnikov pravic v Ljubljani, in Mateja Erjavec iz Litije, ki nam je zaupala, da se  zdravnik iz Bolnišnice Golnik, kjer se je zdravil njen oče, z njo in njeno sestro dolgo ni hotel sestati ter jima pojasniti, kaj se z očetom dogaja. 

Zdravje vse pomembnejše. »Zdravje postaja vedno večja vrednota in pogovori o njem, bolezni in telesu postajajo pogostejši kot tisti o vremenu. Tudi odnos ljudi do medicine se spreminja, in sicer iz brezpogojnega zaupanja v pogojno in celo v dvom,« opaža Duša Hlade Zore in opozarja, da se zdravniki včasih premalo zavedajo, da je pogovor pravzaprav del zdravljenja. »Bolnik se je v preteklosti zdravniku v celoti prepustil in mu skoraj slepo zaupal. Zdravnik je bil zanj bog in kot bog se je tudi obnašal. Takšen neenakopraven, pokroviteljski odnos zdravnika do bolnika je začel izginjati šele v prejšnjem stoletju.« Žal tega nekateri še niso dojeli, ne bolniki in ne zdravniki. »Za dobro počutje bolnika in hitrejše zdravljenje nikakor ni dovolj, da ga zdravi odličen strokovnjak, pomembno je, da ga jemlje kot človeka in ne le kot medicinski primer. Vzame naj si čas zanj, se mu posveti, mu s preprostimi besedami odgovarja na vprašanja o bolezni, poteku zdravljenja, možnih zapletih, naj se ne izogiba odgovorom na neprijetna vprašanja, zazna naj njegove strahove in stiske ter mu dovoli o njih spregovoriti. Če se med bolnikom in zdravnikom vzpostavi zaupen odnos, je zdravljenje lahko uspešnejše, življenje bolnika pa bistveno kakovostnejše,« poudarja. »Mnogo bolnikov se sploh še ne zaveda, da je njihova brezpogojna pravica, da izvedo vse o svoji bolezni. Molče trpijo ali iščejo informacije drugod.«

Poleg tega je vedno znova treba opozarjati uradno medicino, kako pomembno je za zdravljenje, da zdravnik ne obravnava samo telesnih simptomov bolnika, ampak da ga zanimajo tudi njegovi čustva, strahovi, stiske. »Pogovor je za bolnika ključen. Izguba dobrega pogovora med bolnikom in zdravnikom je usoden primanjkljaj sodobne medicine in eden glavnih razlogov, da se toliko bolnikov zateka tudi k zdravilstvu,« meni in dodaja, da se bolniki včasih bojijo kaj reči, ker opažajo, da »bogovi v belem in modrem« slabo prenašajo pripombe uporabnikov.

Razložite, prosim! Duša Hlade Zore pove, da v vseh teh letih (decembra jih bo že deset), ko je zastopnica bolnikov pravic, ni bilo veliko pritožb zaradi strokovnih napak; največ jih je zaradi slabega sporazumevanja. Zato že ničkolikič poudari, da je zdravnik dolžan, tudi če ga bolnik nič ne vpraša, pojasniti vse v zvezi z njegovo boleznijo. Pojasnilo mora biti kratko, jasno in jedrnato, brez tujk. Bolj ko je poseg nujen, bolj natančno in izčrpno mora biti pojasnilo! Poleg tega zdravnik bolniku ne sme razlagati o bolezni po telefonu ali na hodniku. Nespoštovanje te pravice je lahko podlaga za zdravnikovo odškodninsko odgovornost, kar se že dogaja. »Pravica do obveščenosti je ena redkih v zakonu o pacientovih pravicah, kjer se ta prekršek lahko kaznuje tudi denarno!« 

Poudari še, da »v zakonu o pacientovih pravicah piše, da lahko bolnik sam izbere ne le zdravnika, temveč tudi izvajalce zdravstvenih storitev. Zdravnik, ki ga bolnik zapusti, naj spoštuje bolnikovo odločitev, končno tudi zdravnik težje zdravi bolnika, če čuti, da mu ta ne zaupa.« A v praksi taki bolniki težko najdejo drugega zdravnika na primarni ravni, torej med osebnimi zdravniki, ginekologi, zobozdravniki in pediatri.

Boleči spomini. »Spomini na enomesečno umiranje osemdesetletnega očeta Franca Konca, upokojenega kmetijskega tehnika in amaterskega slikarja ter umetniškega fotografa z Iga, me preganjajo še danes, skoraj leto dni po njegovi smrti. Njegovi nemi kriki bolečin, njegovo shujšano telo in trpljenje se mi prikazujejo čez dan, ponoči me tlači mora,« začne njegova hčerka Mateja Erjavec iz okolice Litije.

Njen oče se je doma onesvestil. Njegova partnerka je poklicala reševalce, in ti so ga odpeljali v Klinični center v Ljubljani. Tam so ugotovili, da ga ni zadela možganska kap, kot so sprva mislili, temveč ima virozo, ki bi bila zanj lahko zelo nevarna zaradi oslabelih pljuč in bolnega srca. Zato so ga po dveh dneh odpeljali na zdravljenje v Bolnišnico Golnik, in sicer na intenzivni oddelek za pljučne bolezni in alergijo. Njegov lečeči zdravnik je bil tudi šef tega oddelka. »On, ki naj bi bdel nad zdravljenjem mojega očeta, bi se moral z njim in nami takoj pogovoriti o njegovi diagnozi, zdravljenju, bolezni in rehabilitaciji. Pa se ni!«

Ker zaradi gripe in viroz prvi teden s sestro Natašo Lesnjak nista smeli k očetu na obisk, sta zdravnika vsak dan klicali po telefonu. »Ko sva ga dobili, če sva ga, je odgovarjal le na zastavljena vprašanja in hitro prekinil pogovor.« Tudi kasneje ni bil zgovoren. »Pravzaprav se je ves čas izogibal pogovoru z nama.«  Dodaja, da je bilo tudi sicer zdravstveno osebje Bolnišnice Golnik zelo redkobesedno. »Kadar sva kaj vprašali, so nama takoj rekli, da nama ne smejo nič povedati, saj je za to pristojen zdravnik.« Njega pa takrat, ko sta prišli, praviloma ni bilo več v službi.

Ob očetovi postelji. S sestro sta hoteli vedeti, kaj se z očetom dogaja, in hkrati sta se zavedali zdravnikove pojasnilne dolžnosti. Zato sta poklicali Dušo Hlade Zore, in ta jima je svetovala, naj se potrudita in se vendarle srečata z zdravnikom, v skrajnem primeru pa naj se obrneta še na direktorja bolnišnice. To sta tudi storili. Potem jima je zdravnik po telefonu sporočil, da je oče v bolnišnici dobil novo virozo in bakterijsko okužbo. »Nisva mogli razumeti, od kod nove okužbe pri očetu, če so bili vsi obisku prepovedani.«

Ko so jima ga le dovolili obiskati, sta bili šokirani, saj je imel roke privezane na posteljo, v ustih pa cevko za umetno dihanje, prav tako tesno privezano okoli glave in ust. Zato ni mogel govoriti. »Takoj sva opazili, da ga pretesno pritrjene priveze motijo, in zdravstveno osebje prijazno prosili, ali mu jih vsaj malo popustijo.« Pa niso. Rekli so, da se mu cev lahko iztakne in lahko umre. Pa tudi trakov, s katerimi je imel roke privezane ob posteljo, niso hoteli popustiti.

Še vedno pa sta čakali na pogovor z zdravnikom. Končno je pristal in dogovorili so se za uro srečanja. »Dolgo sva ga čakali na hodniku.« Potem so jima rekli, da ju zdravnik čaka v očetovi sobi. »Kar ob njem, kot da bi bil nerazumen in gluh, je rekel, da bi imel več možnosti za ozdravitev, če bi ga k njim pripeljali prej oziroma ne v stanju, v kakršnem je sedaj.« Ni jima dal veliko upanja v ozdravitev. »Če bi bil oče bolj zdrav, bi ga gotovo premestili v drugo bolnišnico.«

Več v reviji Zarja št. 23, 4. 6. 2019.