dejan vunjak Odkrito.si

Dejan Vunjak ne zmore več

Maja Djukanović Svet24.si

V Srbiji veliko zanimanja za učenje slovenščine

krebuljica Petisvet.si

Za skromnostjo rastline se skriva velikanska moč

Rovan Svet24.si

Jože Rovan: »To ni smola, to je nepripravljenost...

nicole Scherzinger Svet24.si

To je telo 40-letne Nicole, ki je prebolela ...

slimjoy naslovna Njena.si

5 preverjenih receptov, kako čim hitreje do ...

miha b Njena.si

Miha Božič po snemanju spoznal posebno dekle

Zgodbe

Sloni jočejo (in podgane se smejijo)

Živalim se v svetu, ki mu vlada človek, ne godi prav nič lepo. A to ne pomeni, da nimajo med človeškimi bitji tudi nekaj velikih prijateljev. Eden od njih je vsekakor dr. Karsten Brensing, sloviti nemški morski biolog in raziskovalec življenjskega vedenja. Nedavno je tudi v slovenskem prevodu izšla njegova imenitna knjiga Neznani svet živali, v kateri nam je sklenil pojasniti, kakšna čudesa so pravzaprav druga bitja, s katerimi si delimo planet. »V svetu, ki se vam bo odprl, ko boste prebrali to knjigo, ne boste nikoli več sami,« obljublja v uvodu. »Živeli boste v družbi z drugimi zavedajočimi se in čutečimi bitji – in morda boste odslej vljudno pozdravljali tudi krokarje v svoji bližini.«

Avtor:

Jure Aleksič

Značke:

Se vam zdi obljuba premočna? Polistajte po knjigi in sami ugotovite, da nemški prirodoslovec ve, o čem govori. »Vedenjski biolog v živalskem vrtu opazi veliko več kot drugi obiskovalci in lahko ob opazovanju živali občuti isto kot ljubitelj umetnosti v Louvru,« z nami deli Brensing. Na podlagi tega nas uči, da bi morali skupni odnos do živali postaviti na drugačne temelje in ga prilagoditi najnovejšim spoznanjem. Naš sedanji odnos namreč temelji na vrsti nepravilnih domnev in poenostavitev.

Živalski čut za jezike in pravičnost. Živali vsekakor zelo podcenjujemo. Gledalci čudovite otroške nanizanke Flipper sicer vejo, da delfini razumejo jezik – in sicer prilagojeno govorico kretenj, ki so jo razvili raziskovalci na Havajih. Naši morski prijatelji dosledno razumejo sporočila in se nanje tudi ustrezno odzovejo. Če so ukazi nesmiselni, trenerje opozarjajo, naj jim vendar naročijo kaj uresničljivega.

Tudi nekatere opice so lingvistični mojstri, ki prekašajo marsikaterega človeškega otroka. Brensing nam tako predstavi Washoe, legendarno šimpanzjo samico, ki je obvladala znakovni jezik, ko je služila kot poskusna žival ameriškim zračnim silam. Presenetila je celo svoje učitelje, ko je laboda samoiniciativno opisala kot »vodno ptico«, pekočo redkvico kot »hrano, ob kateri bi lahko kričal od bolečine« in pijačo Fanto kot »kolo rumene barve«. (Ob tem najbrž ne preseneča, da je postala tako slavna, da so ji v New York Timesu ob smrti objavili celo nekrolog.)

Verjamemo, da ste kaj o tem slišali že prej. Dvomimo pa, da ste vedeli, da so številne živalske vrste zmožne nekakšnega prirojenega čuta za pravičnost. V seriji znanstvenih poskusov, ki so temeljili na deljenju hrane med več živalmi, so ga najprej izkazale opice kapucinke, za njimi pa tudi psi, vrane, krokarji in celo podgane.

Prav podgane, nad katerimi radi čutimo tako superiornost, so pravzaprav pravi heroji dobrotljivosti. To se najbolje kaže s tem, kako rade v raznih poskusih rešujejo svoje vrstnice iz pasti. In to iz čistega altruizma – ko je jasno, da od tega ne bodo imele prav nobene koristi. Še več! Podgane so pogosto skrajno tovariške, tudi če jim to škodi oziroma jih prikrajša za slastno malico. Ko so jim znanstveniki poleg kletke z ujeto vrstnico dali na izbiro še eno kletko, v kateri je bila skušnjava v obliki čokoladnih koščkov, so se odzvale kot Robin Hood. Najprej so odprle kletko svoje vrstnice, nakar so se skupaj lotile odpiranja druge kletke, da so se lahko družno nagradile s čokolado.

Sloni jočejo. Čedalje težje je torej pobiti trditev, da živali do svojih rojakov nekaj čutijo. In za zdaj ni prav nobenega razloga, da ne bi domnevali, da so ta čustva pri mnogih živalskih vrstah enako pristna kot pri človeških bitjih.

Sloni, recimo, poznajo celo kult mrtvih, saj so jih že večkrat opazili, kako poginule živali prekrijejo z grmi in vejami ter jih tako pokopljejo. Te velike plemenite živali tudi pogosto za hip ali dva postanejo ob okostjih živali, ki so jih poznale. Dobro dokumentiran je primer, ko za poginulo dominantno samico niso žalovali samo pripadniki njenega klana, temveč so se ji prišle poslednjič poklonit tudi skupine slonov s širšega območja. Če verjamete ali ne, sloni v takšnih trenutkih pogosto jočejo.

Za preminulimi ljubljenimi žalujejo tudi šimpanzi. Nekatere matere poginulega mladička dejansko mumificirajo in več tednov ali celo mesecev nosijo s sabo. Po drugi strani pa so šimpanzi znanstvenike osupnili tudi s svojo zmožnostjo za strateško vojskovanje, ki zahteva neverjetno koordinacijo znotraj skupin. S tega vidika bi lahko rekli, da so človeku kvečjemu še preveč podobni.

Podgane ne marajo sitnob. A seznam vsega, v čemer so živali podobne svojim domnevno naprednejšim človeškim bratrancem, se s tem šele začne. Ne boste verjeli, ampak podgane se dejansko lahko smejijo. To počnejo, če jih žgečkamo ali kadar se igrajo – poleg tega imajo smejoče se podgane raje tiste rojakinje, ki se tudi same smejijo, ter se ne zmenijo za sitnobe. Biokemični procesi za pojavom smeha so tako podobni človeškim, da znanstveniki na podlagi podganjega krohota iščejo zdravilo za depresijo. V ta namen gojijo posebno vrsto podgan, ki se smejejo veliko več kot druge, in jih sistematsko spravljajo v položaje, kjer jih mine vse veselje do heheta.

Mnoge živali – med njimi šimpanzi, orangutani, gorile, delfini, sloni in srake – se dejansko prepoznajo v ogledalu. Kar je, mimogrede, eden od naših osnovnih kriterijev za samozavedanje. In če se sliši še tako lovsko, tovrstni test na veliko osuplost znanstvenikov opravijo celo mravlje!

Golobi so zmožni na fotografijah ločevati med človeškimi moškimi in ženskami. Komaj izvaljene račke znajo razločevati med različnimi geometrijskimi liki in pri tem izkazujejo občudovanja vredno zmožnost za abstraktno mišljenje. Prave šampionke abstraktnega mišljenja pa so vrane, ki v laboratorijih za šalo opravijo vrsto miselnih preskusov, ki zbegajo človeške otroke. Orke so mojstrice koordiniranih lovskih strategij, delfini pa pri tem celo sodelujejo z ljudmi. V Južni Ameriki in Aziji namreč ribe naganjajo v ribiške mreže, za kar so se od ribičev navadili prejemati plačilo v deležu ulova.

Hipiji živalskega kraljestva. Mojstri skupinskega lova so tudi šimpanzi. V ta namen si izdelujejo kopja in plen na koncu pravično razdelijo med vse udeležence lovskega pogona. Opice kapucinke so se po drugi strani izkazale kot neverjetno dojemljive za koncept denarja. Ko so ga raziskovalci vpeljali v njihov sistem, so si začele kaj hitro grozdje prodajati po polovični ceni, druga drugi krasti denar, samci pa so začeli celo plačevati za ljubezen.

Poseben članek bi si zaslužile zelo posebne opice po imenu bonobo. Te so genetsko podobne šimpanzom, le da so šimpanzi pogosto precej krvoločni, bonobi pa veljajo za nekakšne hipije živalskega kraljestva. »Samice to počnejo s samicami, samci s samci, samice s samci in mlade živali s starimi,« se odobravajoče namuzne Brensing. »Raznolike so tudi tehnike, med katerimi najdemo tudi težje opisljive, ob katerih živali visijo z dreves.«

Zakaj je ta vrsta opic nekaj posebnega? Ha, zaradi svoje legendarne miroljubnosti, ki jo velja očitno pripisati njihovemu veseljaškemu spolnemu življenju. Vojne tako rekoč ne poznajo, hrano si med sabo večinoma prijateljsko razdelijo, spola pa sta povsem enakopravna. Samice bonoba imajo v svoji skupini pomembno vlogo in lahko razženejo agresivne samce, ne da bi se pri tem izpostavljale nevarnosti. Podobno spoštovanje izkazujejo dominantni samci, če se kak manj dominantni samec v prisotnosti svoje mame zabava z zelo zaželeno samico. (Če mamice ni zraven, jo domišljavec kaj hitro dobi po buči.)

Več v reviji Zarja št. 23, 4. 6. 2019.