dreamstime_m_114582757 Odkrito.si

Kako do bleščečih zob po naravni poti

Ivan Oman Svet24.si

Umrl je Ivan Oman, politik in borec za pravice ...

Nezemljani, vesoljci, NLP, vesolje Svet24.si

Tedenski horoskop: čakanja je konec - napočil je...

otrok, bolnišnica Svet24.si

Odlične vesti iz splitske bolnišnice: 14-letnica...

zvezdana mlakar Svet24.si

Začudena Zvezdana Mlakar: Ali se res tako derem?

luka_basi21 Njena.si

Luka Basi spet pristal na urgenci

marijana b3 Njena.si

Voditeljica Marijana je imela težave s prekomerno...

Zgodbe

Na drugi strani svobode

Bili smo v našem največjem zaporu za moške, na Dobu pri Mirni

Odprla so se mi vrata v najhujši zapor pri nas, kamor pridejo moški z najdaljšimi kaznimi in najhujšimi zločini. Pogovarjala sem se z obsojenci, videla zaprt in polodprt oddelek, celico za osamitev, samske sobe, skupinske sobe, ograjene sprehajalne bokse. Na koncu obiska sem se pogovarjala s človekom, ki je umoril dva človeka. Ko sem odhajala iz zapora, mi je bilo slabo.

Ko se pripelješ po sveže zeleni Dolenjski, po lepih hribčkih in gričkih do Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni, se ti vse zdi kot v filmu. Žičnata ograja, boksi, v katerih se sprehajajo najhujši obsojenci, zaprti na oddelku z najstrožjim režimom znotraj zaprtega dela zavoda – boksi so štirje, da se med seboj ne stepejo –, vrata, ki se odpirajo na povelje, vsepovsod nadzorne kamere, naju s fotografinjo pa so vsepovsod spremljali pravosodni policisti. Razen na koncu, med pogovorom z obsojencem, ki je privolil v intervju. A pojdimo po vrsti.

Napad na policista. Januarja se je prav v tem zavodu zgodil napad na pravosodnega policista, kaznjenec ga je dvakrat zabodel z jedilnim nožem, a rane niso bile usodne. »Taki napadi so redki,« je pojasnila Lidija, »a zaradi tega ne hodimo v službo s cmokom v grlu. Vseskozi se zavedamo, da delamo z obsojenci, a težko je predvidevati situacije, ki se lahko zgodijo.«

Službe ne jemljem domov. S fotografinjo naju je po različnih oddelkih spremljal operativni vodja 4. oddelka Jure Ralca. Vprašala sem ga, kako je delati v zaporu, z zaporniki, koliko »dela« odnese domov: »Moraš biti napol flegmatik,« mi je zaupal, »verbalnih napadov ne smeš jemati osebno, ampak profesionalno, saj so težave, mi smo nekakšen most med zunanjim svetom in zaporniki, pomagamo jim urejati socialne zadeve, zapuščinske stvari, vodimo jih na sodišča, v ambulante ... A s to službo moraš znati opraviti tudi sam pri sebi – kadar slečem uniformo, ne pomislim več na Dob.« Ko smo prišli do kantine in sem ga radovedno pocukala, kakšne stvari prodajajo notri, je povedal, da čisto običajne, da pa zaporniki največ kupujejo proteine – saj se večina vsak dan zadržuje v fitnesu: »Tam trošijo odvečno energijo,« je razmišljal Ralca. In res je bilo videti kar dosti zelo postavnih zapornikov.

Sproščeni, nasmejani obrazi. Ralca nas je pripeljal v zaprti oddelek. Zaporniki so najprej bežali pred objektivom, a Mateja jih je prepričala, da so ji pozirali; z vedrom vode, v fitnesu, tudi ko sva hodili mimo oken, skozi katera so naju opazovali, so se nastavili njenemu fotoaparatu, nič se niso skrivali. Še Ralca se je čudil in povedal, da ponavadi niso tako odkriti in sproščeni pred fotoobjektivom, a Matejin smeh in prijaznost sta naredila svoje.

Pogrešam svobodo. V zaprtem oddelku sva naleteli na dva zgovorna možakarja. Eden sedi zaradi gospodarske goljufije, »dobil« je štiri leta. Prej je bil v skupinski sobi, tam je bilo grozno, je povedal. Sploh poleti, ker se nekateri obsojenci ne umivajo in širijo prav poseben vonj. Drugi si ne umivajo zob, tretji loputajo z vrati, smrčijo, deset ljudi ima eno straniščno školjko, eni odpirajo okna, drugi jih zapirajo ... »Zdaj, ko sem v samski sobi, se imam vrhunsko, zaprem vrata, imam svoje stranišče, svoj televizor, nimam pa mobitela, na zaprtem oddelku ni dovoljen, prav tako ne smem imeti računalnika. Lahko pa kličem s stacionarnega telefona, a je dražji kot prenosni,« je povedal. »Delam v kuhinji, zato da se mi kaj dogaja. Potem pa potrebujem tudi malo miru, zasebnosti, da gledam filme, berem ... A seveda vseeno pogrešam svobodo, muka mi je, ker ne morem biti z družino, z njimi se slišim samo po telefonu. Hudo mi je, ker morajo drugi skrbeti zame, namesto da bi jaz na primer pomagal staršem. S partnerko sem se razšel pol leta po tistem, ko sem pristal v zaporu,« je bil odkrit.

Raje bi bil doma. Naslednji zapornik je bil prav tako zgovoren, povedal mi, da so ga »ujeli« grehi iz mladosti. Ima družino, žena prihaja na obiske, kdaj tudi prespi. Ima otroke. Ko je bil še v skupinski sobi, na drugem zaprtem oddelku, ga je strašno motila sirena. »Kot iz socialističnih časov, ta sirena trobi za zajtrk, za kosilo, za raport, za kantino, zares ti para živce,« se je spominjal časov, ko še ni bil v samski sobi. Zdaj je srečen, saj si je z lepim obnašanjem in urejenostjo prislužil višji standard. Potožil je le, da tudi v zaprtem oddelku težko čakajo, da dobijo v sobe internet. Všeč mu je, ker si lahko sam pere perilo in potem »dišiš kot doma«. Vsaka samska soba ima kukalo, skozi katero pazniki takoj vidijo, če počno kaj prepovedanega. A vsakdo ima možnost, da kukalo zastre za 15 minut, ko naj bi se v miru in brez prič stuširal. (Tu je direktorica »popravila« njegovo izjavo, da kukal ni dovoljeno zastirati, da pa v sanitarije ni mogoče videti.)

Krvni delikt. V zaporu Dob so mi prijazno pripravili obsojenca, ki je želel dati izjavo. Ko je prišel v hiško za obiske, je pravosodni policist odšel od naju, češ da naj ga pokličem, ko bova gotova. Fanta sem vprašala, kaj je zagrešil, pa je na kratko odgovoril: »Krvni delikt.« Pogledala sem pravosodnega policista: Kaj, kar samo me bo pustil? (Intervju v naslednji številki Zarje.)

Celotno reportažo o obisku največjega zapora za moške pri nas si lahko preberete v 23. številki revije Zarja (4. 6. 2019).