dreamstime_m_103868112 Odkrito.si

KONOPLJA - RASTLINA PRIHODNOSTI

Antonio Brasco, pogreb Svet24.si

FOTO: Antonio je pričakoval prazno cerkev, a se ...

čuječnost Svet24.si

Dokazano, kako čuječnost ubije stres

gozdarstvo Svet24.si

Gozdovi so pred klimatskimi izzivi, vendar smo na ...

Peter Fonda Svet24.si

Umrl je hollywoodski velikan, nikoli več ne bo ...

ana maria mitic 7 Njena.si

Ana Maria Mitič pokazala svojo družino

ines in denis Njena.si

Denisova kandidatka vroča spletna mačka

Zgodbe

Pomagajte, iščemo hišo hospica!

Zadnji četrtek v maju se bo v Mariboru začela tridnevna humanitarna akcija, katere cilj je zbrati čim več sredstev za delovanje Slovenskega društva hospic. Veliki cilj v prihodnosti je postaviti temelje za mariborsko hišo hospica. Morda ta hiša že obstaja, samo podariti ali oddati za skromno ceno jo je treba? Nemogoče je samo beseda, pravijo organizatorji akcije. Zato podprimo Maribor, da postane prvo sočutno mesto na svetu, in se začnimo zavedati, da si danes ustvarjamo pogoje za naš proces umiranja.

Idejni oče humanitarnega podviga je Robert Kereži, ki se zadnja tri leta ukvarja z ultra trail teki – tudi do tri dni ali več trajajočimi teki v naravi (za njim je tudi 250 kilometrov teka po perujski puščavi). »Človek ima med tekom ogromno časa za razmišljanje o sebi, življenju nasploh, in na pragu petdesetih se človek začne zares zavedati, da je življenje kratko in minljivo. Ker so mi udejstvovanje na teh tekih omogočili ljudje okoli mene, družba in sponzorji, bi tej družbi rad začel nekaj vračati. Vem, da je okoli nas ogromno ljudi v stiski, in iskal sem področje, ki ni tako dobro pokrito.« Pot ga je pripeljala do Slovenskega društva hospic. Po pogovorih s članicami društva mu je postalo jasno, kaj jih pesti, in nastal je načrt.

»Premalo se ukvarjamo s smrtjo in v prvem letu je treba stopiti korak naprej, da se v družbi več govori o smrti. Želimo si, da v Mariboru počasi dobimo hišo hospica ali sprva vsaj sobo, ki bi bila priključena kakšnemu domu za ostarele. Hitrega premika najbrž ne bo mogoče narediti. Tako bomo v prvi fazi projekta v letu 2019 ljudem na različne načine sporočali o smrti, o minevanju, kar je še posebej pomembno v tem času, ko je treba biti čim lepši, mlajši in neobremenjen z minljivostjo. Vendar bomo šele takrat, ko se bomo resnično zavedali svoje minljivosti, trenutka tukaj in zdaj, lahko polno zaživeli.«

Za vsakega nekaj. Vedno se vse ustavi pri financah, in ker Kereži ne pozna nemogočih poti, si je zamislil dogajanje, s katerim bo s pomočjo ljudi dobre volje poskusil zbrati nekaj sredstev za zagon kolesja za mariborsko hišo hospica. S Športnim društvom Non plus ultra in s še petimi soorganizatorji vabi na tridnevno druženje z bogatim programom. Začelo se bo 30. maja zvečer s koncertom Uroša Perića, nadaljevalo 31. maja z nastopom s Terrafolk violin dua ob osmih zvečer v minoritskem samostanu. Druženje se bo v soboto, 1. junija, začelo med 8. uro in 9. uro ob paviljonu mariborskega Mestnega parka, kjer bodo tekači prevzeli startne številke in nato začeli dobrodelni trail tek, ob desetih pa se bodo udeleženci dobrodelnega pohoda podali na trikilometrsko pot pod strokovnim vodstvom priznane arheologinje Mire Strmčnik Gulič. Z njo si bodo na vrhu Piramide ogledali arheološko najdišče. V Mestnem parku bo veselo tudi za najmlajše in za seniorje, ki se bodo lahko razgibali pod strokovnim vodstvom. Na dogajanje bodo iz mariborskih domov za ostarele vozili celo brezplačni avtobusi, v parku pa bo za starejše poskrbela množica prostovoljcev. Tako pestro bo te tri dni v Mariboru, da si je treba program večkrat prebrati, kar najlažje storite na spletni strani http://ultrarobert.si/nemogoce-je-samo-beseda/.

Zakaj potrebujemo hospic? Pomembno je širiti zavedanje, da ljudje na tako čustveno zahtevni življenjski prelomnici, kot je umiranje, nismo sami. V naši družbi je vedno na voljo društvo hospic s 145 plemenitimi in strokovno podkovanimi prostovoljci. »Prostovoljci so naše srce! V Evropi ne poznam tako celostnega programa, kot ga je razvilo Slovensko društvo hospic. To, kar imamo, pa je še vedno premalo izkoriščeno – predvsem s strani nacionalnih programov. Na nas se obrača veliko mladih zdravnikov (so tudi naši prostovoljci), saj dobijo pri nas veliko dragocenega uporabnega znanja. Učijo se pogovarjati s svojci umirajočih, mnogi zdravniki so namreč zaradi tovrstnega neznanja v takih primerih zdrsnili v aroganco, drugi so se znašli v hudih stiskah ...,« pripoveduje Renata J. Roban, predsednica društva, ki je pretekli četrtek prejelo naziv najbolj zaupanja vredna znamka 2019 v kategoriji dobrodelnih organizacij.

Strinja se, da bi lahko Maribor postal prvo sočutno mesto na svetu: starejšim prijazno mesto, mesto s programi, ki bodo poskrbeli za potrebe ljudi. »Da postanemo ljudje sočutnejši in vzpostavimo protiutež temu divjemu prilaščanju, izkoriščanju človeka do onemoglosti. Kdaj se bomo ustavili? Namesto da bi videli v starostnikih modrost, jih raje umaknemo, skrijemo za zidove, medtem pa srednja generacija diha na škrge od jutra do večera. Strah jih je. Vsepovsod vlada strah. Pozabljamo pa na najbolj bistveno, in to, kar je najbolj bistveno, nam pokažejo ravno umirajoči. Včasih so ljudje več molčali in bolj čutili. Danes pa je veliko govorjenja v prazno. Zakaj se ljudje danes bojijo ljudi, ki žalujejo? Ker ne vedo, kaj bi jim rekli. Nič jim ni treba reči, samo tam morajo biti – z njimi.«

Norma, ne standard. V hospicu omogočajo oskrbo ob koncu življenja, ko smo prenehali z zdravljenjem, saj to ni več smiselno. Takrat človek poleg zdravstvene nege in blaženja bolečin potrebuje podporo družine, umirajoči potrebujejo tudi zagovornika bolnikovih pravic, saj se jim po besedah Robanove pogosto dogaja veliko krivic. »Ljudem odpovedujejo organi, želijo si umreti, pa jim z različnimi invazivnimi posegi tega ne dopustimo. Zadnjih pet let je veliko bolje, vendar bi po izkušnjah naših strokovnih sodelavk zdravstveno osebje še vedno potrebovalo veliko več izkustvenega znanja iz paliativne oskrbe.«
V programu Spremljanje umirajočih in njihovih svojcev je v letu 2017 Slovensko društvo hospic imelo 1.376 uporabnikov, lani že kar 1.507. Do konca letošnjega leta jih glede na dosedanje mesečno povprečje pričakujejo še več – približno 2000.
Delovanje hospica bo treba nujno širiti v druga mesta, razvejati sodelovanje z drugimi nevladnimi organizacijami, kamor sodi tudi projekt iskanja možnosti za hišo ali sobo hospica v Mariboru. »Zavedati se moramo, da si danes ustvarjamo pogoje za naš proces umiranja. Naša velika želja je, da bi hiše hospica zrasle po več slovenskih krajih.«
In kot je že pred časom dejala zdravnica Urška Lunder, pionirka paliativne medicine pri nas, hospic predstavlja potrebo družbe. Zato je umestitev hospica med skupnost in zdravstveni sistem izjemnega pomena. V nasprotju z bolnišnicami, ki so urejene po potrebah tehnologije, ohranja hospic v prvem planu potrebo bolnika, njegovo avtonomnost. Hiša hospica je za narod norma, ne nadstandard.

Manca Košir: Štajerci so srčni ljudje, lahko jim uspe!

V humanitarnem vikendu bo dejavna tudi dolgoletna prostovoljka in ambasadorka hospica Manca Košir, ki bo 1. junija ob 18.30 vodila okroglo mizo  Hospickafe v Lutkovnem gledališču Maribor. Z njo se bodo pogovarjali Renata J. Roban, pater Karel Gržan in Zora A. Jurič.

Smo Slovenci v zadnjih 25 letih, odkar je med nami Slovensko društvo hospic, že napredovali v sprejemanju smrti?

Slovensko društvo hospic veliko dela za detabuizacijo smrti: imamo javna predavanja, ob samomorih v šolah pride pomagat naša strokovna delavka, imamo Hospickafeje po vsej Sloveniji … Počasi se odnos do minljivosti in smrtnosti spreminja pri tistih, ki so odprti za življenje, kamor sodi tudi smrt. Večino ljudi pa je seveda strah, nekatere grozno strah polno živeti, dihati s polnimi pljuči, izražati in živeti svoje resnične potrebe. Taki se smrti najbolj bojijo, zato jo porivajo globoko v nezavedno, od koder se pogosto oglasi v morastih sanjah, neurejenih odnosih, različnih strahovih in paničnih napadih.

Glede na to, da imamo v Sloveniji zgolj eno hišo hospica, se vam zdi realno, da dobimo še kakšno?

Ena hiša hospica je odločno premalo za vse prebivalke in prebivalce Slovenije! Kajti so ljudje, ki ob koncu življenja preprosto nimajo kam. Ali nimajo družine, ali so njihovi bližnji zaposleni in preobremenjeni, v domovih za ostarele praktično ni paliativne oskrbe, hospic oskrbe pa sploh ne, kar je katastrofa. V ZDA je že okoli 50 odstotkov terminalnih bolnikov – to so tisti, pri katerih je zaključeno uradno medicinsko zdravljenje in napovedana smrt – v oskrbi v hospicu. Ali na domu, kjer je res najlepše umreti, če so seveda pogoji za to, ali v domovih za stare ali v hišah hospicev, ki so v tujini normalen človeški standard. Upam, da bo moj rodni Maribor dobil hišo hospica. Štajerci so srčni ljudje, lahko jim uspe!

Koliko umirajočih in žalujočih ste spremljali v letih prostovoljstva pri hospicu?

Lahko povem samo, da sem spremljala nekaj sto umirajočih. Vsakemu posebej sem globoko hvaležna, da sem smela biti v njihovem svetem trenutku prehoda, ki me vedno znova uči, kako radostno in hvaležno bivati tu in zdaj. Spremljati sem začela leta 1990, ko je umiral moj ljubi duhovni sopotnik Marjan Rožanc. Seminar za spremljanje pa sem pri društvu hospic opravila takoj, ko sem šla v pokoj, torej sem uradno prostovoljka 12 let. Vsaka izkušnja me kaj nauči! Čisto sveže je moje veselje nad tem, kako se je hud bolnik, zaradi težke bolezni zelo nemiren, sprostil, ko sem ga hranila. Skoraj eno uro sva imela kosilo, saj je prosil še za repete, vmes pa sva sproščeno klepetala. Zdaj še bolj dobro razumem rek, da gre ljubezen skozi želodec, hehe.

Kaj je za ljudi pomembno, ko umirajo?

O tem bi lahko govorila ure in ure. Na kratko naj povem, da za večino ni pomembno, kaj so storili, temveč to, česa niso: čemu so se odpovedali, zakaj niso pravočasno odpustili, zakaj niso govorili resnice, zakaj niso upali pokazati svojih čustev, zakaj so imeli slabe odnose s partnerji, otroki, starši … V zadnjih dnevih življenja lahko marsikaj nadoknadijo. Večkrat sem se zjokala, ko sta se objela desetletja na smrt sprta brat in sestra, ločena zakonca, ko se je oče ali mama opravičil hčerki ali sinu. Zato s tako lahkoto zahtevati evtanazijo, kot se to zahteva v Sloveniji zdaj, kaže na velik manko zavedanja, kaj vse še lahko naredimo za svojo dušo ob izteku življenja. Moj moto se namreč glasi: UPATI DO KONCA!

Kako do vstopnice in prijave za tek ali pohod? Vse informacije in obrazce najdete na spletni povezavi www.ultrarobert.si.

Zarja, št. 21, 21. 5. 2019